Tri konoidne nadstrešnice, ki se pnejo nad pritličnim servisnim objektom in točilnimi mesti bencinske črpalke na severni strani Tivolske ceste v Ljubljani, so mojstrovina arhitekturnega oblikovanja Edvarda Ravnikarja, ki kaže vrhunski spoj geometričnega znanja, konstrukcijske logike in kreativnosti. Železobetonske lupine z razponom 19 metrov, podprte z enim, kiparsko formiranim stebrom, sodijo med prve gobaste in dežnikaste konstrukcije pri nas. Najstarejša taka konstrukcija je bila sicer pred nekaj leti – brez opaznega revolta stroke – porušena, to je bila nadstrešnica Franja Dědka iz leta 1933, ki je stala ob Celovški cesti v Ljubljani. Med zgodnejšimi in oblikovno intrigantnejšimi primeri pa je tudi nadstrešnica Milana Miheliča, locirana prav vis–à-vis Ravnikarjeve armiranobetonske skulpture.

Arhivski viri razkrivajo zanimive zgodovinske podrobnosti o okoliščinah načrtovanja Ravnikarjevega bencinskega servisa in kontekstu izgradnje tega stavbnega kompleksa, ki predstavlja le delno realizacijo planirane pozidave med Tivolsko (nekdaj Prešernovo) cesto, železniško progo in predvidenima krakoma Parmove ceste. Izhodiščni okvir za posege na tej mikrolokaciji je leta 1963 postavil interni natečaj Trgovskega podjetja Petrol Ljubljana, h kateremu so bili povabljeni nekateri najpomembnejši slovenski arhitekti oziroma projektivna podjetja povojnega časa, kot so Oton Jugovec iz Slovenija projekta, Ilija Arnautović iz Projektivnega biroja, Branko Kocmut iz Komuna projekta Maribor, dva profesorja s Fakultete za arhitekturo – poleg Ravnikarja še Edo Mihevc – ter drugi. Natečajna komisija, kateri je predsedoval Ravnikarjev nekdanji študent, Savin Sever, je med nazadnje le petimi prispelimi projekti izbrala rešitev s šifro »Ostel«, ki sta jo predložila Ravnikar in Bogdan Špindler.

Arhitekta sta s svojim natečajnim predlogom ambiciozno presegla zahtevani program; nista predlagala le nadstrešenja in servisnih objektov v parterju ter kletni etaži, marveč tudi tri etaže podzemnih garaž, pritlično restavracijo in hotelski stolpič, imenovan »ostel«, v severozahodnem delu območja, vse vpeto v kompleksno prometno ureditev. Predviden hotelski objekt pravokotnega tlorisa z ožjim pritličjem, ki bi nad nizi nadstrešnic razpona le 7,70 metra konzolno prehajalo v širši, pet etaž in dodatno strešno etažo visok stavbni volumen, je natečajna komisija razumela v kontekstu urbanističnega pojmovanja ureditve in ga v tem smislu intrepretirala kot ugodno dopolnitev programa iz razpisa: »Kombinacija ostela z bencinsko črpalko je nedvomno posrečena in močno dopolnjuje turistično noto črpalke ob obodni cesti mestnega jedra.« Še v načrtu zazidave bencinske črpalke, ki ga je Ravnikar izdelal leta 1964 – arhitekt je že tedaj reduciral število nadstrešnic à propos natečajni rešitvi na le šest – hotelski stolpič in pritlična restavracija ostajata prisotna, vključno z razlago, da naj bi se gradnja kompleksa realizirala v dveh etapah. Ravnikarjev vertikalni pendant močni horizontalni potezi nadstrešnic in pritličnih objektov pa naj bi v kasnejši fazi gradnje financirala »kaka druga gospodarska organizacija«.

Gradbeno dokumentacijo, ki datira v leto 1968, je izdelal Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije, IZITR. Odgovorni projektant je bil Edvard Ravnikar, pri izdelavi načrtov arhitekture je sodeloval Štefan Kacin, statika pa sta bila dr. Ervin Prelog in Jože Coren. Do začetka julija 1969 je bil bencinski servis zgrajen, že tedaj z ukinitvijo kletnih etaž vsled vodovodne cevi, ene od treh glavnih napajalnih žil za Ljubljano, katere potek očitno v okviru natečaja ni bil upoštevan. Do epiloga z drugo etapo gradnje ni prišlo. Zatečeno stanje bi zato nepoučenega opazovalca lahko napeljalo k sklepu, da so bile nadstrešnice načrtovane kot dominanta v prostoru, čeravno je bil vertikalni imperativ na »eksponirani legi«, ob tedanjem robu mestnega središča, namenjen drugemu objektu. Natečajna komisija je bila celo mnenja, da bi »pojav ostela nad gobastimi strešinami kot celota brez dvoma prispeval k plastični odrejenosti in izrazu tega predela Prešernove ceste«. Verjetno je edini primer nadstrešnic z gobasto ali dežnikasto konstrukcijo, zasnovanih prvenstveno kot dominanta v prostoru – celo kot »pull factor« in ne kot element nadstrešenja – niz treh betonskih »gob« pred restavracijo Hotela Otočec na Krki. Za arhitekturno historiografijo doslej nezanimivo delo Miloša Lapajneta, načrtovano v istem času kot natečajna rešitev »ostel«, je bilo umeščeno ob nekdaj glavno prometno povezavo med dvema prestolnicama Jugoslavije, pozicija treh nadstrešnic na vzpetini, ki pokrivajo v resnici neznatno površino, pa je bila glede na arhitektove skice preračunana za poglede s ceste.

Konstrukcija, sestavljena iz elementov, ki se statično podpirajo in oblikovno dopolnjujejo v enovito celoto, dekorirano s sledovi opaženja na površini iz vidnega betona, je tako poglavitna vrednota Ravnikarjeve črpalke; četudi so nadstrešnice takoj po izgradnji zaradi posedanja in deformacije investitorju in strokovnjakom s področja gradbeništva povzročale sive lase. »Vedeti morate, da moramo vedno živeti v neugodnem občutku porušenja ali drugačne deformacije streh, ko opazujemo širjenje razpok v betonskih lupinah,« beremo v ohranjeni korespondenci. Zdi se, da je ta situacija, ki je nastala kot posledica nepoznavanja koeficienta varnosti te konstrukcije proti porušitvi, vzbujala sorodna občutja kot danes v drugem strokovnem pomeriju intenzivni interesi zidave v (širšem) območju Ravnikarjeve bencinske črpalke. Nadvse primeren se zato zdi zaključek z apelom, da sta pri posegih v obstoječe grajeno tkivo, še zlasti v občutljiva območja kulturne dediščine, potrebna konstruktiven medstrokovni dialog, kakor tudi širši družbeni konsenz, da je ohranitev – tudi arhitekturne dediščine 20. stoletja – nujna in v interesu vseh deležnikov.

Napisala: Tina Potočnik, konservatorka, ZVKDS
Viri: Arhiv Petrol in Zgodovinski arhiv Ljubljana, fond LJU 402/8, ObLO SO Ljubljana – Center, fascikli 134-137 ter 654-655
Naslovna fotografija: vw-revija.si/arhitektura-bencinskih-crpalk-dramski-oder-potovanja

Prispevek je del serije zapisov, posvečenih stavbam Edvarda Ravnikarja v Ravnikarjevem letu 2023.

*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!