Ime Edvarda Ravnikarja je, kar zadeva stroko oblikovanja, v javnosti povezano predvsem z ustanovitvijo (danes že razvpite) eksperimentalne B-smeri v študijskem letu 1960/61 in z njenim nenadnim koncem, še preden se je visokošolski študij oblikovanja na takratni fakulteti za arhitekturo dodobra začel.[1] Manj znano je, da je Ravnikar v želji, da bi moderniziral in vsebinsko razširil tradicionalni obseg vzgoje arhitektov, že konec leta 1948 uvedel tedenske pogovore s študenti o pomenu malih industrijskih predmetov.[2] V večji meri spregledana pa je ostala njegova razprava Design iz leta 1969. Ravnikar jo je napisal na podlagi naročila komisije za industrijsko oblikovanje, ki je v tistem času delovala pod okriljem Gospodarske zbornice Slovenije. Naročila mu je pripravo študije, ki bo z različnih vidikov obravnavala aktualna vprašanja industrijskega oblikovanja, s ciljem sestaviti enotno stališče gospodarstva o tem vprašanju. Slednjega se Ravnikar ni povsem držal, saj je, kot je navedel pod naslovom razprave, dejansko pripravil »študijo o problematiki designa nasploh, s predlogom za ukrepe, ki bi jih morali napraviti za njegov razvoj v Sloveniji«.[3] Povedano drugače, Ravnikarjeva razprava Design sodi med prva slovenska strokovna besedila, ki se poglobljeno ukvarjajo s problematiko teorije oblikovanja pri nas, kljub temu pa je bila vse do leta 2017[4] ohranjena zgolj kot tipkopis v obliki fotokopij na polici knjižnice Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.
Majda Kregar: Ravnikarjev poskus reforme študija arhitekture – B-smer
Spregledanost je simptomatična na več nivojih. Najočitnejši je nedvomno tisti, na katerega je že pred časom opozoril François Burkhardt, ko je zapisal, »da je teorija do šestdesetih let obstajala vzporedno z dizajnom, kot so obstajale metoda aplikacij, kritika, zgodovina, ki so sodelovale med sabo. Medtem ko smo danes priča fenomenu, da ljudje enostavno počnejo, kar jim pade na misel, da gredo v vse mogoče smeri, ob tem pa ne vedo, zakaj.«[5] Malo manj očitno, a za stroko oblikovanja nezanemarljivo dejstvo pa je, da Ravnikarja skozi celotno razpravo muči problem, kako dati besedo in glas tistemu, kar v družbi največkrat prezremo. Kako torej narediti prisotno nekaj, kar se ne vidi? In to kljub dejanski vseprisotnosti. Kot pronicljivo pojasni Ravnikar, se problem izrekanja pojavi že na samem začetku, pri iskanju definicije oblikovanja. Kajti »do danes se je pokazalo že toliko različnih, med seboj tako protislovnih njegovih podob, da ostaja delo za to definicijo in vsak poizkus definicije samo provizorij. Vedno na novo nastajajoče oblike kažejo design v spet in spet spremenjeni luči.«[6]
Ravnikar oblikovanje več kot očitno umesti na področje tako imenovanih »odprtih« pojmov, o katerih je prvi pisal Ludwig Wittgenstein,[7] kasneje pa jih je dodatno osvetlil Władysław Tatarkiewicz; v uvodu dela Zgodovina šestih pojmov pojasni, da so »med izrazi, ki jih uporabljamo, tudi takšni, ki ne ustrezajo definiciji, ker se uporabljajo na ohlapen, nedoločen način in predmeti, ki jih z njimi označujemo, nimajo skupnih značilnosti. Med seboj so si le ‚družinsko sorodni‘.«[8] Ravnikar v razpravi oblikovanje ves čas postavlja onkraj vnaprej definiranih okvirjev, saj zagovarja stališče, da oblikovanje »postaja enoten pojem najširših razmerij«.[9] Pri tem trdno sledi Wittgensteinovi logiki, da koncept nastaja na podlagi uporabe, ne pa uporaba kot taka zaradi vnaprej danega koncepta. Poenostavljeno rečeno, oblikovanje svoje polje definira vsakič, ko nastaja, ko preoblikuje svet okoli nas. Z vsako vnaprej dano definicijo bomo pojem oblikovanja zamejili in mu odvzeli potencial, ki ga dejansko ima. Še več, s sprejemanjem vnaprej danih omejitev njegovega delovanja bomo privolili v njegovo vlogo obrti, v zgolj urjenje veščine, ne pa (z)možnost ustvarjanja novega znanja. Zato ne preseneča, da je Ravnikar zavrnil mesto, oblikovanju odkazano s strani drugih, in v nadaljevanju kot eno od izhodišč za vzpostavljanje razumevanja pojma predlagal razbitje
»evropskega mita mojstrstva strokovnosti, ki človekove aktivnosti sistematizira, jih ospi in poudarjeno razlikuje. Trdovratno vztrajanje pri ‚strokovnih‘ kompetencah je ostanek tipično evropskega cehovskega mišljenja, ki postaja očiten v dveh značilnih evropskih pedagoških pojavih: v obilnem govorjenju o interdisciplinarnosti, kooperaciji in integraciji ter temu nasprotujoči in neumorni vnemi za delitev obstoječih in ustanavljanje novih strok.«[10]
Ravnikar v študiji večkrat ponovi: ko govorimo o oblikovanju, govorimo o tvornosti, v kateri se »zrcalijo družbeni in kulturni standardi, navade, pričakovanja in hotenja sodobnika«.[11] V obeh tezah odzvanjajo misli dveh Ravnikarjevih sodobnikov s področja teorije oblikovanja. Kritika vseprisotnega občutka nujnosti glede obstoja tako imenovanega nenadomestljivega specialista temelji na teoriji Buckminstra Fullerja,[12] nujnost zavedanja o povezanosti oblikovanja s kulturnim in družbenim kontekstom pa sledi misli teoretika ulmske Hochschule für Gestaltung Tomása Maldonada.[13]
Odmik od obeh se zgodi v zadnjih dveh komponentah, v »pričakovanju in hotenju sodobnika«. Oba avtorja v svoji teoriji vztrajata pri soodnosnosti oziroma tezi, da se potencialnost oblikovanja gradi na sinergiji oblikovanja in znanosti. Ravnikar te pozicije ne zavrne, hkrati pa vztraja pri dodatnem vidiku hotenja; pri oblikovanju, ki gleda naprej, v nedorečeno, imaginarno. Še več, prav na tej točki oblikovanje še trdneje umesti med pojme, katerih vnaprej definirana zamejitev ni mogoča. S to pozicijo, ki je še danes aktualna, se približa teoriji Cliva Dilnota. V razpravi namreč ves čas išče in gradi na točkah trenja ob prehajanju oblikovanja čez različna (znanstvena) področja. Podobno Dilnot točke prečenja prepozna v neizogibnem dejstvu, da stroka oblikovanja leži v domeni možnega, saj ne temelji na predpostavki tega, kar je, temveč na predpostavki tega, česar ni. Natančneje, na vmesnem prostoru razumevanja tega, kar je, in tega, kar bi lahko bilo. S temeljenjem na možnosti, ki bi lahko bila (ali pa tudi ne), se po Dilnotu vzpostavlja omenjena točka trenja med enim in drugim pristopom raziskovanja. Primarna značilnost znanosti je vendarle osnovanje védnosti na sistematični metodologiji in dokazih, ne pa na še tako utemeljeni domnevi potencialnosti, ki je vendarle še vedno »zgolj« domneva.[14] Če slednje povemo z Ravnikarjevimi besedami:
»Vse te neznanke so najbolj občutljive ravno v fazi dela designerja, saj programira potrebe v konkretnem prostoru in času. Drugače kot inženir, ki razvija samo čiste funkcije. Designer mora vedno računati s koščkom neurejenosti, z razpokami […]. Če bi hoteli s kako drugo analizo priti do dna iracionalnosti imaginarnega, ne smemo pozabiti, da se take raziskave lahko delajo samo za nazaj, design pa le za naprej.«[15]
S to mislijo Ravnikar dregne neposredno v srž oblikovanja, saj že takrat v oblikovanju uvidi tudi tisto, kar se na prvi pogled ne vidi. Uvidi razpoko med govorjenjem o tem, kar je (pogled nazaj), in mislijo o tem, kar bi lahko bilo (pogled naprej). Hkrati pa se ves čas zelo dobro zaveda dejstva, da oblikovalec dela danes za jutri znotraj danih kontekstov. Prav zato se lahko dejansko spremembo prepozna šele za nazaj. Še več, največkrat se jo prepozna v potencialu za novo hotenje, drugačno vedênje.
To nas pripelje do točk, ki jih Ravnikar predlaga za nadaljnji razvoj stroke v Sloveniji. Tudi tu mu uspe postaviti ključne mejnike, ki več kot petdeset let po nastanku še vedno ponujajo prostor za njihovo preizpraševanje v 21. stoletju. Med drugim pravilno napove naraščajočo moč informacijskega oblikovanja,[16] kot dodatno nalogo oblikovanja pa prepozna nujnost reševanja psiholoških vprašanj. Porast obeh smo v zadnjih desetletjih nedvomno videli, a predvsem na področju sprejemanja odločitev in spreminjanja vedênja[17] se zdi, da ta povezava – kljub prej opredeljeni soodvisnosti – še danes ostaja (vsaj v slovenskem prostoru) le na površju. Potencialnost tako imenovanega vedenjskega oblikovanja in teorije dregljaja ostaja odprta naloga za nadaljnje raziskovanje in umeščanje v polje oblikovanja. Podobno je še vedno aktualna njegova napoved, da se bo oblikovanje »v bodoče glede hotenj gibalo med kibernetično diferencirano serijsko produkcijo in humanističnim izrazom kulture. Kar moremo in moramo napraviti v Sloveniji, je priprava lastne produkcije na tako bodočnost.«[18]
Kljub izredno prodornemu pogledu naprej Ravnikar ostaja trdno zasidran v 20. stoletju, in sicer na dveh točkah: v antropocentrističnem pristopu k oblikovanju in v pozitivističnem razumevanju rasti. V prepletu obeh prepoznava optimistično modernistično maksimo o dvigu civilizacijske kulture bivanja za vse. A tudi na tej točki nas že takrat v luči spodbujanja industrijske produkcije napoti k nujni vzpostavitvi krožnosti, saj se bo, kot pravilno predvidi, trajnost »obogatila za nov odtenek tega pojma. S kolobarjenjem sestavin, ki se pritikajo, bo stvar na nov način neomejeno trajna.«[19]
Če kaj, je Ravnikarjeva razprava dokaz, da sta temelja za dobro oblikovanje in arhitekturo širina misli in izjemna razgledanost posameznika. Slednje poetično ilustrira z nujnostjo vzpostavitve skupnega debla znanj (tudi na visokošolski ravni), iz katerega nato šele v kasnejših fazah izraščajo (specialistične) veje. Po Ravnikarjevem mnenju nam bo šele z vzpostavitvijo skupnega torišča z ostalimi znanostmi na področju oblikovanja in arhitekture uspelo preseči provincialne standarde. Šele takrat bodo vzpostavljeni temelji za vključevanje v mednarodna merila,[20] delovanje mislečega posameznika z zmožnostjo anticipiranja nadaljnjih hotenj in uvida (novih) možnosti.
Napisala: dr. Barbara Predan, teoretičarka, raziskovalka in oblikovalka
Naslovna slika: Edvard Ravnikar s sodelovanjem Svetozarja Križaja, naslovnice revije Arhitekt, 1951–52 (vir: MG+MSUM)
[1] Za več o tem gl.: Metka Dolenec Šoba, Šolanje slovenskih oblikovalcev in Ravnikarjeva »B smer«, Zbornik za umetnostno zgodovino, 2007, letnik 43, št. 43, str. 266–287.
[2] France Ivanšek (ur.), Hommage à Edvard Ravnikar: 1907–1993, Ljubljana, France in Marta Ivanšek, 1995, str. 18.
[3] Edvard Ravnikar, Design, Ljubljana: Pekinpah, 2017.
[4] Delo je v tiskani obliki prvič izšlo leta 2017 pri založbi društva Pekinpah.
[5] Brina Švigelj – Mérat, François Burkhardt. Evropa, postmodernizem in Eifflov stolp, Ars Vivendi, 1992, št. 14, str. 38.
[6] Ravnikar, Design, str. 11.
[7] Ludwig Wittgenstein, Filozofske raziskave, Ljubljana: Krtina, 2014.
[8] Władysław Tatarkiewicz, Zgodovina šestih pojmov, Ljubljana: Labirinti, 2000, str. 33–34.
[9] Ravnikar, Design, str. 19.
[10] Ibid., str. 18.
[11] Ibid., str. 48.
[12] R. Buckminster Fuller, Priročnik za vesoljsko ladjo Zemlja, Ljubljana: Pekinpah, 2016.
[13] Tomás Maldonado, New Development in Industry and the Training of the Designer, Ulm 2, Quarterly Bulletin of the Hochschule Für Gestaltung, Ulm, oktober 1958.
[14] Clive Dilnot, The Science of Uncertainty: the Potential Contribution of Design to Knowledge (draft paper/proceedings of the Ohio Conference), 1998.
[15] Ravnikar, Design, str. 66.
[16] Ibid., str. 70–71.
[17] Ravnikar se s tem ukvarja v sedmem poglavju, Prisotnost psiholoških sestavin v designu. Ibid., 55–64.
[18] Ibid., str. 67.
[19] Ibid., str. 62.
[20] Ibid., str. 92.
Besedilo je bilo prvič objavljeno v katalogu Slovenska arhitektura in prostor 2023, ki ga je izdal ZAPS ob Dnevu arhitektov.
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!