Izgubljena priložnost
Vemo, da je bil Ravnikar pomemben člen pri vzgoji arhitektov ter učitelj z izjemnim teoretičnim in praktičnim znanjem. Poznamo njegov eksperiment z reformo študija arhitekture, B-smer. Naj kot študentka te smeri še nekoliko osvetlim takratno dogajanje in pomen tega dramatičnega eksperimenta. Kronološko dogajanje v zvezi z B-smerjo, nekatere njene cilje in njen formalni status je verodostojno opisala Majda Dobravec v Ivanškovi knjigi Hommage à Edvard Ravnikar, 1907–1993. Bila je pomembna profesorjeva sodelavka pri tem projektu in je njegov poskus reforme tudi najbolj angažirano razumela.
B-smer je v letu in pol v takrat zaprašeno in rigidno atmosfero na FAGG vnesla nereverzibilne učinke z razločnim vplivom v praksi. Pojasniti hočem, kako da reforma kljub temu – zaradi vpliva doslej manj izpostavljenih dejstev tega vznemirljivega obdobja študija na Grabnu – ni uspela.
Ozreti se moramo na družbeno ozadje tistega časa
Ravnikar se je za reformo študija arhitekture zavzemal ob vseh priložnostih. Ko ga je na univerzo že pred vojno povabil Vurnik, ga je delegiral v skupino, ki naj bi jo pripravila in izvedla. V tem smislu je kot izredni profesor reformo skušal nadaljevati tudi po vojni, ko se je Vurnik umaknil. Leta 1946/47 je izdal prvi zbornik oddelka za arhitekturo, leta 1948 je uvedel tedenske pogovore o pomenu oblikovanja industrijskih izdelkov, leta 1953 je v domačem stanovanju organiziral zunajšolski krožek likovnega pouka po vzoru Bauhausa; obiskovali so ga njegovi zgodnji učenci (M. Šlajmer, B. Mušič, B. Tancig, B. Gaberščik, F. Ivanšek, M. Jernejc, M. Lapajne in drugi).
Ko je nato konec petdesetih let politično pobudo za spremembe študija na univerzah dal zvezni izvršni svet, jo je ljubljanski univerzi priporočila komisija za šolstvo pri IS LRS. Takrat je mesto predstojnika na oddelku prevzel Ravnikar, ki mu prej, ves čas po vojni, ta funkcija ni pripadla. S tega mesta je imel kljub odporu večine učečih kolegov na oddelku možnost začeti uresničevati svoj koncept reformiranega študija, ki se je v njegovem pedagoškem delovanju že nekaj časa odražal.
Reforma, kakor jo je videl Ravnikar, je zahtevala miselni (logični) obrat v okostenelem obstoječem odnosu do discipline, tako na univerzi kot v praksi; ta intervencija pa je bila drugačna od tega, kako so si spremembo študija zamišljali pri – po partijski direktivi pristojnih – organih IS LRS. Ravnikar je že leta 1950 v časopisu Ljudska pravica objavil odmevni članek Arhitekturi dajmo boljše pogoje. S tem se je, poleg nekaterih svojih prejšnjih intervencij v tej smeri, dokončno zameril ministru za gradnje Ivanu Mačku. Maček je s svojim brezprizivnim vplivom na univerzi dejansko odločal tudi o študiju arhitekture, slednjo pa je videl kot podrejeno stransko vejo gradbene stroke. Kako nova B-smer ogroža njegove prioritete v tem pomembnem gospodarskem segmentu, so ga opozorili enako misleči svetovalci – predvsem gradbeni tehniki ter nekaj inženirjev in arhitektov. In ko je instrumentaliziral partijsko organizacijo na fakulteti, je, po vsega letu in pol, dosegel ukinitev B-smeri.
O ravni nasprotovanja programu govori tudi dejstvo, da je fakultetna administracija skrbela, da B-smer ves čas svojega kratkega obstoja za svojo dejavnost ni dobila nobenih finančnih sredstev. (Tako je Ravnikar zunanjemu predavatelju Rudolfu honorar izročal v kuverti, iz svoje plače.) Zato moramo, če hočemo razumeti zaton Ravnikarjevega prizadevanja za reformo študija arhitekture, upoštevati njegov konflikt z eksponenti režima. Vzporedno z ostracizmom se je pritlehno vzdrževala fama, da je njegov problem to, da začetih stvari ne izpelje, ko je bila v resnici vzrok za večino njegovih neuspelih projektov sabotaža, in to z vrha politične moči.
O programu reforme
Ravnikar je razumel pomen večplastnosti arhitektovega dela, njegovega tehnološkega, oblikovalskega, umetnostnega, pa tudi filozofskega izziva. Zavedal se je, da je obstoječi študijski program z duhamornim podajanjem tehničnih predmetov v prvih dveh letih, najpomembnejših za razvoj ustvarjalnosti, škodljiv. S seminarskim delom takoj na začetku študija je hotel v študentih aktivirati interes za umetnost, znanost, tehnologijo in filozofijo, odkriti nadarjenost, izzvati radovednost in tako vzgojiti široko izobraženega arhitekta.
Za asistentsko delo v seminarju je navdušil več mladih arhitektov, svojih najboljših študentov: Majdo Dobravec, Svetozarja Križaja, Braca Mušiča, Grego Košaka. Uvedel je svobodno katedro z zunanjimi predavatelji: umetnostnim zgodovinarjem Brankom Rudolfom, Jožetom Brumnom, Valentinom Scagnettijem, Francetom in Marto Ivanšek – intelektualci s širokimi, posebnimi znanji. Vsak teden je z novo temo – o kompoziciji, tehnologiji materialov, umetnosti, kulturi in zgodovini – nastopil drug predavatelj.
Morda nam je v zavesti najbolj ostal Branko Rudolf s krogom predavanj o kulturni zgodovini. Rudolfova predavanja so bila kot intenzivni tečaj iz splošne izobrazbe in širjenja obzorja, polna erudicije, dokumentirana s primeri na diapozitivih in povezujoča različne vidike kreativnih prizadevanj v razumljivo celoto.
V program je bilo vključeno tudi učenje prostoročnega in tehničnega risanja ter pomena pravila in barve v kompoziciji. Na koncu drugega leta je profesor skupaj z Ivanškoma organiziral tečaj Barva in oblika, z udeležbo švedskih predavateljev, kar je prineslo premik v oblikovanju, še posebno pri tekstilijah.
V nadaljevanju reformiranega študija bi predavanja zajela še nekatera področja strokovno-znanstvenega značaja, tudi osnove logike in filozofijo matematike. Ta program je v osnutku čakal na potrditev statusa B-smeri ter na delovne pogoje in sredstva. Opredelil bi smisel matematično-geometričnega vzorca v arhitekturi, predstavil bi filozofa Popperja in umetnostnega zgodovinarja Gombricha. Ravnikar je že v prvem letu v svojih predavanjih o slikarstvu in o arhitekturi orisal tem filozofijam analogne postopke v arhitekturi.
Ideja reforme je upoštevala intelektualno dediščino evropskega prosvetljenstva, brez »izmov« in ideoloških stereotipov. Njen credo je mogoče povzeti v splošno razumljenem okviru: s prvo svetovno vojno se je v Evropi končalo obdobje druge industrijske revolucije, ki jo je omogočila radikalna znanstvena revolucija v vsem svojem spektru, od fizike in matematike do biologije, medicine in inženirstva. Stara Avstrija, Ravnikarjeva intelektualna domovina (kar je od časa do časa zadržano afirmiral), je bila v svetovnem centru tega dogajanja. Njegova reforma bi se naravno oprla na filozofske premise dunajskega kroga in analitične filozofije. Ob tem je vedel in poudarjal, da ima na tej osnovi tudi naš minimalni prostor realne možnosti za razvoj na zdravo pamet oprtih komparativnih prednosti. Inovativnost v arhitekturi, kakršna je bila pred njim značilna za njegova intelektualna predhodnika Wagnerja in Plečnika, je razumel kot možni element slovenske dodane vrednosti na svetovnem trgu.
B-smer je bila skromen, a v perspektivi zadosti učinkovit poskus razvoja tehnične komponente arhitekturne stroke na znanstvenem temelju, v funkciji produktivnega faktorja gradbenega inženirstva. Tako je bil njegov odnos do teorije povsem pragmatičen. Iskal je arhitekturi lastne formalne postopke, pri čemer je teorijo razumel kot logično zgradbo, ne kot »mnenje«, arhitekturo pa kot znanost o logični strukturi artefakta, na pravem mestu, med objekti Popperjevega »tretjega sveta«.
Likovni tečaj – logični pomen vzorca
Risalnica B-smeri je bila nekaj posebnega, natrpana z okrog 60 študenti, stisnjenimi po dva pri vsaki mizi. Profesor nam je že prvi dan predstavil program študija, in to tako, da nas je obšel poseben entuziazem. Potem smo bili prisotni vztrajno in redno, razpoloženje je bilo optimistično. Začeli smo na seminarski način, s tako imenovanim osnovnim likovnim tečajem. Že drugi dan smo dobili prvo nalogo, nato pa vsak ali vsak drugi naslednji dan novo. Študent je na mizo dobil v profesorjevem kabinetu na roke odrezan kvadraten kos šeleshamerja, velik 20 x 20 cm. Imeli smo še svinčnike in trikotnike ter rezila – skalpele ali običajne britvice, dokler se niso pojavili prvi eksotični japonski noži.
Naloga, ki jo je profesor vsakokrat razložil in njeno idejo skiciral na tablo, je bila sprva ploskovna in nato postopoma prostorska: iz kosa papirja je bilo treba nekaj ustvariti, temu dati izraz, pomen, na koncu pa za nastalo shemo poiskati funkcijo. Začeli smo s črtami na papirju, zastavljenimi v določenem redu, papir smo razrezali po izbranem pravilu ter nato nastale dele v drugem redu, ritmu ali razmerju sestavili. Drugič smo v papir samo zarezali, da je celota ostala skupaj, ali pa dele celote po pravilu zapognili v tretjo dimenzijo. Tako je disciplina kaos oblik nadomestila s harmoničnim stanjem. Naloge so imele preproste geometrične podlage: kvadrat, trikotnik, pravokotnik, krog.
Spoznavali smo učinke ritma, razmerij in stopnjevanja, kontrast polno : prazno, igre senc itd. Šlo je za eksperimentiranje, vsakokratno iznajdbo algoritmičnega postopka. To kreativno delo je bilo spodbudno, morali smo misliti in se odločati. Rešitve so bile raznolike, bogate in sugestivne. Sledil je Ravnikarjev vsakodnevni podrobni komentar uspelih poskusov, pri čemer je pokazal, kako najti kakovost v posebnostih posameznega izdelka. Avtorji produktov smo v teh komentarjih izvedeli, v čem je njihov pomen, kako členom kompozicije atribuirati smisel, da shema poleg uporabnosti dobi še estetsko dimenzijo. Izzvani smo bili v medsebojno tekmovanje. S časom so se obdelave razvijale v zahtevnejše prostorske formacije. Pomen vzorca je bil v njegovi logiki, ne v grafiki ali likovni prezentaciji.
Na tej osnovi je bila za drugi letnik – ki svojega programa ni končal – kot glavni predmet predvidena metoda arhitekturnega projektiranja. Tako bi na daljši rok, ko bi se B-smer v sedemdesetih letih ujela z razvojem, ti začetki smiselno prerasli v delo z računalniki, kjer bi v algoritmičnih postopkih kodirani rezultati dobili matematične strukture in bi njihovo nadaljnjo obdelavo lahko poganjala hitro razvijajoča se informatika.
Ravnikar je arhitekturo po instinktu razumel kot logično strukturo. Ukvarjal se je z njeno postopno izpeljavo iz skice v kompleksno obliko. Tako je imela njegova metoda osnovo za formalizacijo. Pri tem je bil kos šeleshamerja nastavek z enako didaktično funkcijo, kot bi jo pozneje dobil računalniški zaslon. Logično pravilnost te poti sta obdelala Popper (»objective knowledge«) in Gombrich (»making before matching«), zato gre podrobne utemeljitve poiskati pri njiju. Namen B-smeri je bil te univerzalne premise sodobne epistemologije – z absurdno skromnimi sredstvi, vendar študijsko korektno – uvesti v študij arhitekture.
Sekundarnost utemeljitve funkcionalnosti določenega vzorca glede na njegovo kreacijo je v filozofiji znanosti temeljito preigrana postavka. Konvencionalni pristop k izdelavi artefakta je: »premislim, kaj potrebujem, nato pa to naredim«. To deluje za kladivo ali klešče, ne pa več, ko je artefakt zelo artikulirana struktura, kar stavbe so. Tako gre pri kompleksnih objektih za pristop »najprej premislim, kaj lahko naredim, nato šele, kako je tisto uporabno«. To velja v matematiki. Ko tehnologija uporablja matematiko, se opira na produkte čiste matematike, ki se delajo »na zalogo« in dobivajo interpretacije šele, ko praktiki odkrivajo, kateri je za kaj uporaben.
Na istih principih temelji sodobna informacijska tehnologija, kadar rešuje tehnične probleme. Po starem je primarno opazovanje in je teorija izvedena iz njega. Po Popperju – in v skladu s splošnim konsenzom – je izvorna teorija, opazovanje pa jo potrdi ali ovrže.
Tako je bila Ravnikarjeva ambicija mnogo širša od »likovnega tečaja« in obravnave oblikovanja v konvencionalnem smislu. Ni sledila le Bauhausovi šoli. Izročilo B-smeri je širše, kot je videti na prvi pogled. Ko bi se B-smer v miru in znosnih pogojih nadaljevala, bi se ujela z razvojem informacijske tehnologije, kar bi ljubljansko šolo za arhitekturo zgodaj uvrstilo v vrh četrte tehnološke revolucije. Pomen LŠA je v tem, da so se nastavki delovne metode te nesojene šole logično ujemali s sodobno teorijo kompleksnosti.
To bi bil slovenski prispevek k danes v svetu še popolnoma odprtemu vprašanju – tudi v najrazvitejših okoljih – digitalnega zapisa arhitekture (t. i. popolne informacije; ni treba poudarjati, da parametrizem, elektronski zapisi risbe in renderingi to niso) kot pogoja industrializacije in robotizacije gradbeništva, tega zadnjega segmenta ekonomije, ki ostaja v predindustrijskem stanju, ker prevladujoča metoda izdelave gradbene informacije ostaja risarska in zato ne dosega kompleksnosti sodobne izvedbene tehnologije, kljub ogromnemu teoretičnemu fondu, ki se na drugih področjih ukvarja z ustvarjanjem, nastajanjem, opisovanjem in delovanjem kompleksnih sistemov.
Ravnikar ni poznal informacijskih teorij in ni obvladal matematike. Poudarjal pa je, da prihaja čas, ko bo imela matematika v arhitekturi odločilno vlogo; imel je predstavo, kje in kako. In ta se je povsem ujemala s sodobno interpretacijo kreativnega procesa. Z njim smo imeli v Ljubljani možnost razviti šolo za arhitekturo, ki bi vzpostavila spoštovanja vredno tehnološko kategorijo te umetnosti. Ker razmere tega niso dopustile, ostajamo zbegani posnemovalci univerzalnih trendov.
Napisala: Majda Kregar
Besedilo je bilo prvič objavljeno v katalogu Slovenska arhitektura in prostor 2023, ki ga je izdal ZAPS ob Dnevu arhitektov.
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
