Študentsko delo na Grabnu v začetku sedemdesetih let in Ravnikarjeva »nebesa«

V Ravnikarjevem letu se njegovi študenti iz začetka sedemdesetih let spominjamo svojega profesorja, ki smo ga cenili kot izjemnega ustvarjalca in najvidnejšega predstavnika slovenske moderne arhitekture ter si želeli od njega izvedeti čim več »skrivnosti« o umetnosti arhitekture in urbanizma. Večkrat smo ga srečevali na sprehodih po mestu in v pogovorih s prof. Antonom Bitencem, predvsem po stari Ljubljani, v Vegovi ulici in Zvezdi, kako sta si kritično ogledovala staro in novonastalo mestno tkivo.

Zadnji dve leti študija arhitekture (1970, 1971) sem imela priložnost, da sem se lahko vključila v ožji krog Ravnikarjevih študentov, ki smo sodelovali v seminarju za izbrane študente na podstrehi fakultete na Grabnu (po starem imenu Zoisov graben, sedaj Zoisova cesta), v tako imenovanih »nebesih«. Tam smo ne samo delali na raziskavah in projektih, ampak smo se tudi redno družili in debatirali. Pogosto se nam je proti večeru pridružil prof. Edo Ravnikar, ki je bil takrat precej angažiran pri izgradnji kompleksa Trga revolucije. Na podstrehi na Grabnu smo s kolegi pogosto preživljali popoldneve in večere, večkrat ob manjšem prigrizku ter kozarcu vina. Pri tem se nam je ob debati rad pridružil profesor in pripeljal različne sodelavce, npr. tržaškega krajinskega arhitekta Vladimirja Vremca ali pa skupino arhitektov z Dunaja, ki so nam prinesli zanimiv katalog novejše avstrijske arhitekture od 1960 do 1970¹ in jo na kratko predstavili.

Profesor je rad govoril o umetniškem gibanju okrog šole »Bauhaus«, češ da bi tudi pri nas lahko imeli podobno svobodnejšo obliko pridobivanja znanja. Omenjal je svoje kratko izpopolnjevanje v Parizu pri Le Corbusieru (od 1. januarja do 1. junija 1939)², kjer je bilo po njegovi oceni vredno sodelovati, čeprav ni bilo pravega plačila. Zato pa so se sodelavci od tega velikega ustvarjalca in njegovih pogledov na arhitekturo lahko veliko naučili, kar smo seveda vzporejali s svojim delom v Ravnikarjevem studiu. Pogosto nam je povedal tudi kakšno zanimivost o delu in življenju Jožeta Plečnika, njegovega učitelja, kar nas je še posebej zanimalo, saj se takrat o njem ni veliko govorilo, med študijem pa smo na šoli o tem izvedeli zelo malo. Tudi k ogledom mesta in neformalnim večerjam z gosti (npr. s Francetom Steletom in Damjanom Prelovškom) nas je kot prizadevne študente včasih povabil, da smo se vključili v debato o arhitekturi, urbanizmu in sploh dogajanjih v družbi. Spomnim se večerje in zanimivega izleta na Formo vivo v Kostanjevico na Krki ali pa v Kranj, z obiskom hotela Creina, kjer so na drugi strani ceste gradili veleblagovnico Globus. Oba objekta sta nastala po Ravnikarjevi zasnovi ob predlogu, da bi izgradnjo novega sodobnega mestnega središča programsko navezali na staro središče mesta.

Daljšo ekskurzijo smo s profesorjem kot letnik naredili na Dunaj, v Prago in Budimpešto, kjer nam je ob ogledih zanimivo opisal predvsem secesijski Dunaj in dela Plečnika. V tistem času je več njegovih strokovnih znancev prišlo v Ljubljano na ogled Plečnikovih stvaritev, zato nas je spraševal, kaj se pravzaprav dogaja, da se kar naenkrat spet tako zanimajo za Plečnika. To je bil res začetek postmodernizma in nove paradigme pri pogledih na umetnost kot neposreden odgovor na modernizem, kar je precej povečalo interes za Plečnikova dela.

Raziskava o lokaciji univerzitetnih objektov v Ljubljani

V času mojega študija je Univerza v Ljubljani naročila študijo o lokaciji univerzitetnih objektov, ker se je na več fakultetah pojavila pereča prostorska stiska, predvsem na takratni Ekonomski fakulteti na Gregorčičevi ulici, kjer je število študentov hitro rastlo, velikost površin in oprema prostorov pa tej rasti nista sledili. Univerza v Ljubljani je imela pravzaprav že od ustanovitve leta 1919 kronične težave z neustreznimi in premajhnimi prostori³. Glavna vzroka za to sta bila splošno pomanjkanje prostih površin v Ljubljani, še bolj pa odsotnost perspektivnega prostorskega načrta za razvoj celotne univerze.

Zato smo na Katedri za urbanizem in javne zgradbe, ki jo je vodil prof. Edo Ravnikar (Oddelek za arhitekturo Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani), v letih 1970 in 1971 izvedli raziskavo o lokaciji univerzitetnih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani. Na začetku smo ugotovili, da bi glede na predvideno število prebivalcev Slovenije do l. 1985 pravzaprav potrebovali tri univerzitetna središča: Ljubljano, Maribor in Koper. S tem bi omogočili študij večjemu številu mladih z obrobnih območij, ki gravitirajo na te centre, saj je bila takrat skoraj polovica študentov samo iz Ljubljane.

Poudarili smo tudi, da bi dobra prostorska organizacija moderne univerze v Ljubljani temeljila na skupni učinkovitosti njenih posameznih enot (fakultet), kjer so omogočeni intenzivni interdisciplinarni kontakti, stiki med fakultetami, učitelji in študenti, univerzo in mestom itd. Vsi ti faktorji so med seboj povezani in odločajo o funkcionalnosti in vrednosti univerze, zato parcialna obravnava lokacije ene fakultete ne bi bila niti smiselna niti mogoča. Menili smo, da bi univerza morala biti več kot samo seštevek fakultet, saj je treba ustvariti skupnost študentov, učiteljev in občanov. Novo lokacijo za Ekonomsko fakulteto smo tako iskali z upoštevanjem razvoja tako celotne univerze kot tudi mesta.

Z razvojem je univerzitetna struktura že takrat razpadla na štiri jedra:

• centralno z Narodno in univerzitetno knjižnico in sedežem univerze, družboslovnimi in delno tehniškimi fakultetami,
• viško, kjer so bile koncentrirane tehniške fakultete in inštituti,
• Medicinsko fakulteto, ki je po logiki razvoja zrasla ob kliničnem centru,
• bežigrajsko Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo.

Tako razbita univerzitetna struktura je pomenila slabo možnost za povezovanje posameznih območij, predvsem zaradi oddaljenosti bežigrajske fakultete. Naš cilj je bil ustvariti take pogoje za pedagoško in znanstvenoraziskovalno delo, kjer bi bili omogočeni inter- in intradisciplinarni kontakti na celotni univerzi ter povezovanje univerze z mestom.

V okviru svoje diplomske naloge (zagovor 13. novembra 1971), pri kateri mi je bil mentor prof. Edo Ravnikar, sem zato naredila zaključke širše prostorske raziskave naše katedre, podprte s številnimi statističnimi podatki. Na osnovi tega sem izdelala predlog prostorske organizacije univerzitetnih objektov v mestu in razdelala zamisel o jedru univerze med Vegovo ulico, Kongresnim trgom, Titovo (sedaj Slovensko) in Rimsko cesto, v degradiranem območju »kareja Šumi«, z »aulo magno« in novo Ekonomsko fakulteto, ki je nujno potrebovala razširitev.⁴

Mojca Šašek Divjak: Edvard Ravnikar in jedro univerze v Ljubljani

Ravnikarjeve poglede na Ljubljano sem pobliže spoznala pri delu v njegovem studiu in jih upoštevala pri izdelavi diplomske naloge. Pri raziskavi za jedro univerze se je pri ugotavljanju stanja na terenu, predvsem degradiranega območja »kareja Šumi« s skicami in fotografijami vključil tudi takratni študent, sedaj zaslužni profesor Peter Gabrijelčič. Za ilustracijo je izdelal prostoročne skice, ki so ponazarjale novo ureditev in ambient jedra univerze ob Vegovi. Nakazujejo možnosti druženja in povezovanja študentov, predavateljev in drugih meščanov na forumu – odprtem javnem prostoru, ki bi se oblikoval med Vegovo ulico in Titovo cesto.

Kljub podpori širšega kroga študentov se opisani predlog organizacije univerze z jedrom ob Vegovi ulici ni uresničil. Dovolj strnjena univerza v centru mesta in na Viču je razpadla na več enot, saj je bila nova Ekonomska fakulteta zgrajena ob oddaljeni bežigrajski Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Tako je nastalo novo družboslovno jedro na Kardeljevi ploščadi, ki ga je zagovarjala predvsem vladajoča politika, ki si ni želela premočne univerze v centru mesta. Razpršitev univerzitetnih enot po Ljubljani in njihova slaba povezanost se je nadaljevala tudi kasneje in se žal še danes, če pogledamo novonastale tehnološke fakultete (Fakulteto za računalništvo in informatiko, Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo) in predvideno Fakulteto za strojništvo ob Večni poti … Res se je v novejšem času povezanost med fakultetami in inštituti zaradi digitalnih povezav na daljavo virtualno povečala, vendar ostajajo pomembni tudi osebni stiki.

Univerza v mestu

Rezultati raziskave organizacije univerze v Ljubljani in predlog jedra univerze, ki so nastali v okviru Ravnikarjevega studia, kažejo na odnos prof. Ravnikarja do te tematike, o čemer je malo napisanega. Pogosto poudarjamo središčno vlogo univerze v naši družbi, njen za širjenje znanja in kulture centralni pomen, takemu konceptu pa odlično ustreza ideja univerze v mestu in na robu njegovega centra (city campus), ki jo je zagovarjal prof. Ravnikar. Sestavlja lahko organizacijsko povezan sklop enot, ki je obenem v mnogovrstnih in mnogoštevilnih oblikah povezan z mestnim tkivom. Izoliranih lokacij bi se morali izogibati iz ekonomskih (cene zgradb ob ceni manjkajočih infrastruktur) in prometno-tehničnih vzrokov, predvsem pa zaradi nevarnosti razklanosti univerze. Velika večina že obstoječih univerzitetnih sklopov in rezultati analiz so med različnimi obdelanimi variantami l. 1971 zato vsiljevali misel na organizacijo razvoja univerze v verižno strukturo.⁵

Glavna odlika takega koncepta je koncentracija dragocenih notranjih in zunanjih kontaktov, kot so študent – mesto, občan – univerza in študent – občan. Skladno s takratno zamislijo bi prostorsko in vsebinsko središče univerze predstavljalo opisano »jedro univerze« in poleg njega ob Emonski cesti lociran nov knjižnično-informativni center (NUK 2), ki naj bi bil najsodobneje upravljan in opremljen študijski in raziskovalni objekt. Žal nanj, kljub dvema izvedenima arhitekturnima natečajema (1989 in 2012), po tridesetih letih še vedno čakamo. Tudi danes velja, da se o lokacijah novih fakultet ne bi smeli odločati površno, saj je dobra lokacija samo tista, ki nudi bistvene, dolgoročne prednosti glede na kompleksnost organizma celotne univerze, ker nam šele to omogoča optimalne odločitve.

Napisala: dr. Mojca Šašek Divjak, arhitektka in urbanistka

Načrti: dr. Mojca Šašek Divjak, diplomska naloga 1971
Skice in fotografija: zasl. prof. Peter Gabrijelčič, nastale  v času študija 1971

Viri in literatura

1. ÖGA – Österreichische Gesellshaft für Architektur (1970), Österreichische Architektur 1960 bis 1970, Katalog, Wien.
2. Hommage à Edvard Ravnikar: 1907–1993 (1995), zasnova in ureditev France Ivanšek, založila in izdala France in Marta Ivanšek, Ljubljana, str. 15.
3. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969 (1969), zbornik (glavni urednik: Roman Modic), Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
4. Mojca Šašek (1971), Diplomska naloga »Jedro univerze«, mentor prof. Edo Ravnikar, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Univerza v Ljubljani, zagovor 13. novembra 1971.
5. Katedra za urbanizem in javne zgradbe – FAGG (5. 1. 1972), Prostorski razvoj univerze – raziskava: Lokacija univerznih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani (povzetek diplomske naloge Mojce Šašek »Jedro univerze«). Univerza

Prispevek je del serije zapisov, posvečenih stavbam Edvarda Ravnikarja v Ravnikarjevem letu 2023.

Leto Edvarda Ravnikarja 2023

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!