V torek, 24. oktobra zvečer, je uredništvo revije Outsider odprlo vrata svoje pisarne javnosti in povabilo k pogovoru z naslovom Mesto (izgubljenih) priložnosti. Prvi pogovor v izložbi ob Dunajski cesti v Ljubljani smo usmerili v razmislek o vseh neuresničenih in neodkritih potencialih prestolnice.

Omizje v naši pisarni se je v deževnem jesenskem večeru hitro zapolnilo. Odgovorna urednica Nina Granda je uvodoma spomnila na nekaj vsem dobro poznanih primerov prostorov in stavb, ki skozi več desetletij vzbujajo živahne polemike, a je njihov rezultat žal prepogosto prazna gradbena jama, parkirišče ali kompromis, s katerim ni nihče zares zadovoljen – od Šumija in Kolizeja/Palače Schellenburg do potniškega centra in (ne)poglobljene železnice.

Pogovoru se je pridružilo kar nekaj dejavnih akterjev mestnega razvoja. Med njimi tudi donedavni podžupan in mestni arhitekt ter profesor Janez Koželj, ki je očitke o številu nerealiziranih projektov zavrnil s trditvijo, da je ob koncu njegovega delovanja ostala od velikih gradbenih jam samo tista na drugi strani ceste za Bežigradom. V nadaljevanju pogovora se je razvila polemika o dejanskem uspehu aktualne, dolgoletne mestne oblasti, pri čemer so se s kritičnimi pripombami vključili arhitekta Janko Rožič in Arne Vehovar ter član četrtne skupnosti Bežigrad Luka Florjanc (sicer tudi sam arhitekt).

Tudi na vzoke za dolgotrajnost projektov so imeli sogovorci raznolike poglede: medtem ko Koželj vidi težavo v neenotnosti stroke in medsebojnem ‚nagajanju‘ arhitekov, Rožič z aforizmom »kjer ni vizije, vladajo provizije«, opozarja na strukture, ki iz ozadja preprečujejo ustvarjanje in izvajanje konkretnih prostorskih vizij.

Florjanc je kot dejaven član četrtne skupnost izpostavil izredno majhno možnost participacije občanov pri odločitvah o investicijah, Koželj pa je v odgovor pokazal na problematičnost formalnih postopkov in na pomanjkljivo demokratično kulturo dialoga.

Na čisto konkretno situacijo je opozorila Apolonija Simon, ravnateljica Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Križankah, ki je predstavila problematičen način izrivanja srednje šole za oblikovanjer iz kompleksa nekdanjega samostana na račun Festivala Ljubljana in pozvala k dialoškemu reševanju spora. Ob tem je Rožič izpostavil pomenljivo izključitev tako Križank, Plečnikove zadnje mojstrovine, kot Bežigrajskega stadiona iz izbora del, vključenih v Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Dotaknili smo se tudi aktualnih načrtov za izgradnjo potniškega centra in ugotovili, da nihče ni zares zadovoljen z rešitvijo, ki jo prinaša, medtem ko je ideja o poglobitvi železnice še vedno živa – a jasno je, da bo uresničitev sedanjih načrtov vsaj za nekaj desetletij zacementirala prometno ureditev, ki jo uvaja.

Demokratični dialog lahko zamujene priložnosti spremeni v priložnosti mesta. To je bila zaključna misel prvega Pogovora v izložbi. Soočanje različnih mnenj je dragoceno. Sobivanje v različnosti nas bogati. Hvala vsem udeležencem za prijeten pogovor.

Kmalu nadaljujemo!

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!