1ljubljana_-_pogled_na_nunski_vrt_in_parlament
Nelagodje prostorskega spomina

Prostor je odraz družbe, ki ga oblikuje. Prevladujoča miselnost in stremljenja se vedno odrazijo tudi v arhitekturi. Nekateri posegi, s katerimi se zdaj ponašamo, v današnjem času nikakor ne bi mogli nastati, niti jih ne bi sprejeli tako, kot jih sprejemamo danes. Prostori se spreminjajo, kot se spreminjajo zmožnosti, prioritete in stremljenja družbe.

Poglejmo prostor, kjer je danes Trg republike, eden najbolj reprezentativnih prostorov na nacionalni ravni. Takrat še Trg revolucije je bil zgrajen kot novo monumentalno mestno središče, ki je odsevalo novo politično usmeritev in ponazarjalo prekinitev s prejšnjim sistemom. Če pogledamo način, kako je bil trg zgrajen, je jasno, da danes to ne bi bilo mogoče. Ob gradnji so namreč izbrisali znamenite nunske vrtove, posekali več desetin dreves in brutalno posegli v obstoječo arheološko prizorišče rimske Emone. Za gradnjo stolpnic ob robu trga so celo razstrelili rimsko obzidje, ki je  tisočletji trdno kljubovalo času. Proces gradnje prikazuje razstava KONS TR³, Konstrukcija nove ere, ki si jo lahko ogledate do 7. januarja.

Pogled na nunski vrt in samostan, foto: Milan Kumar, 1966

 

Toda v duhu časa nastanka Trga je bila poteza, ki jo je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar, nadideološka. Ravnikar je še pred vojno delal v biroju pri vodilnem arhitektu modernizma, Le Corbusieru. V Parizu je spoznaval povsem drugačne pristope od tistih, ki jih je utiral njegov profesor Jože Plečnik. Modernizem je z arhitekturo hotel zgraditi popolnoma nov svet. Pa čeprav bi moral za to najprej porušiti obstoječega. Le Corbusier je v duhu ideje v svojem velikopoteznem načrtu za prenovo dela Pariza Plan Voisin (1925) predvidel rušenje velikega dela pariškega zgodovinskega jedra, vključno s 3. in 4. okrožjem na desnem bregu Sene, ki je danes med najlepšimi, najmodernejšimi in arhitekturno najpomembnejšimi soseskami v mestu. 

Le Corbusier, Plan Voisin, maketa, 1925, vir: Wikipedia

 

Le Corbusier ni nikoli realiziral svoje zamisli. Modernistično nadomeščanje organskih mestnih območij z velikimi novogradnjami je v zahodnem delu Evrope od šestdesetih let prejšnjega stoletja jasno kritizirano, ker zmanjšuje vitalnost mest in manjša kakovost bivanja. Šlo je za izumljanje novega sveta s sredstvi arhitekture in načrtovanja prostora, z idejo, da bo pravičnejši, enakopravnejši, da bodo ljudje bolje živeli.

 

Maketa izvedenega projekta, okrog 1962, vir: MAO

 

Danes Trg republike velja za odprt in demokratičen prostor, katerega posebna kvaliteta je nedefiniranost, ki omogoča prosto izbiro, kako se bo sprehajalec tam gibal, pohajal, uporabljal prostor.

Janez Kališnik, MAO, reprodukcija po originalni fotografiji, vir: MAO

 

Odsev sedanje družbe je, da trg pravzaprav redko zaživi v polnem demokratičnem duhu. Napolni se ob javnem izražanju upora, demonstracijah, ko velika množica enako mislečih glasno izraža svoje mnenje. V tem pogledu pravzaprav najbolj zaživi kot prizorišče enoumja.

Septembra se je celo zgodilo, da je mestna oblast na Trgu republike, sicer izjemno skrbno zaščitenem pred kakršnimikoli posegi – tam ne bi bilo možno postaviti razstave, plakata, kaj šele paviljona – postavila veliko teniško igrišče, po naključju ravno nekaj dni pred napovedanim velikim protestom upokojencev proti aktualni vladi. Ko je protest minil, so teniško igrišče s Trga republike predčasno umaknili, ker je bilo zaradi hitenja s postavitvijo preslabo narejeno, da bi lahko izvedli tekmovanje. Začuda temu pomenljivemu dogodku ni bilo namenjenega veliko prostora v javnih občilih. 

Mogoče bi ob drugačni družbi in bolj prevetrenem javnem prostoru tudi Trg republike kdaj zaživel svoj polni potencial za srečevanja in odprtost.

V središču Ljubljane Trg republike ni edini Ravnikarjev projekt, ki je radikalno prekinil s prostorsko preteklostjo. Za ureditev Ferantovega vrta so porušili historično mestno tkivo, vključno s (sicer ob potresu že poškodovano) Plečnikovo rojstno hišo na robu nekdanjega rimskega foruma ter nedaleč od bazilike. Edvard Ravnikar je na križišče Slovenske ceste z Gregorčičevo ulico ob zasnovi takrat povsem novega mestnega tkiva v njegov spomin postavil steber. Porušili so zgodovinsko bogato mestno substanco, da bi vzpostavili prostorsko spremembo (ki po merilu presega kontroverzni projekt Šumi). Z današnjim pogledom je Ferantov vrt izjemen doprinos mestu in eno najbolj zaželjenih prizorišč za bivanje in delo.

Rušenje Plečnikove rojstne hiše sredi 70. let prejšnjega stoletja, foto: dr. Lojze Gostiša, vir: arhiv NUK
Rušenje Plečnikove rojstne hiše sredi 70. let prejšnjega stoletja, foto: dr. Lojze Gostiša, vir: arhiv NUK
Rušenje Plečnikove rojstne hiše sredi 70. let prejšnjega stoletja, foto: dr. Lojze Gostiša, vir: arhiv NUK

 

Zanimiv primer spremembe je Ravnikarjeva ureditev Prešernovega trga. Na Prešernovem trgu se zdaj srečajo trije arhitekti, ki so ključno zaznamovali Ljubljano: Plečnik, ki je zasnoval Tromostovje (1932), Fabiani, ki je umestil Prešernov spomenik (1905), in Ravnikar, ki je tlakoval površino (1978). Vsakič ko so prenovili Prešernov trg, je javnost novo ureditev težko sprejela. Na arhitekta Ravnikarja so se grobo spravljali celo osebno. O tem govori arhitektka Majda Kregar (Ambient) v intervjuju, ki sva ga naredili s Pio Gerbec in ga lahko preberete v aktualni številki Outsiderja (povezava).

Stroka proti stroki

V Ljubljani je kar nekaj primerov velikopoteznih projektov, ki so jih arhitekti sprva ustavili, na koncu pa smo v prostoru dobili le kompromis. Kopališče Ilirija, ki ga končno gradijo v Ljubljani, je na gradnjo čakalo 22 let, vmes pa se je projekt, kot pojasnjujejo arhitekti Lorenz Atelier, spremenil več kot stokrat! (Intervju, ki ga je naredila Ana Kosi, lahko preberete v Outsiderju #34). Z Dunaja ljubljanski način izvedbe načrtovane arhitekture sprejemajo zelo kritično. O projektu Ilirija sem že pisala v kolumnah Skok v prazen bazen in 22 let hitro mine. Tudi Šumi je primer kompromisa, ki je končno zgrajen po konfliktih znotraj stroke. Podoben primer je Kolizej. Plečnikov stadion je še vedno brez rešitve – upam, da bo tam realiziran mestni park s površinami za rekreacijo (Plečnikov stadion – nov mestni park).

Spremembam smo tematsko posvetili prvo Outsiderjevo odprto omizje na našem uredništvu na Dunajski 59. Omizje je zaživelo v burni debati, kakršnih po mojem mnenju v javnem prostoru manjka, saj ob vztrajanju v dialogu, tudi ko se ne strinjamo, peljejo do boljših rešitev za vse.

Vse spremembe niso slabe, čeprav so sprejete z nelagodjem. Vse niso nujno dobre. Vsekakor so upravičene, kadar je rezultat prostorski presežek, kot so Ravnikarjeve ureditve in pozidave. Kadar pa so deležne preveč strahu in nasprotovanja, praviloma pride do kompromisov, ki so slabši od izvornih zamisli. 

 

Napisala: Nina Granda
Naslovna slika: Pogled na nunski vrt in parlament, foto: Milan Kumar, 1966

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!

One Response

  1. Oblike današnjega časa nam pripovedujejo zgodbe o nadvladi, moči, nespoštovanju, ne nujno v tem vrstnem redu.
    In ljudstvo je te lažnive vrednote vzelo za edino resnico in celotna skupnost je postala to, kar so narisali arhitekti in pozidali zidarji. Groba, hladna, vzvišena, arogantna, sebična. Ljubkost, skromnost, spoštovanje, nežnost,
    sodelovanje so izumirajoče vrednote. Žalostno do nebes in še dlje…

Mailchimp brez napisa

Povezani članki