03_._A5-013-003-pomanjšava-2-1
Nina Granda: Skok v prazen bazen

Ljubljanski mestni svetniki so konec septembra lani podprli prodajo treh večjih parcel ob Barjanski cesti, kjer zasebni investitor načrtuje gradnjo velikega nakupovalnega središča in stanovanj za trg. Cenovno dostopnih stanovanj s premišljeno prostorsko zasnovo v mestu primanjkuje, a teh potreb gradnja najverjetneje ne bo izpolnila. Nakupovalnih središč je v bližini lokacije že dovolj; večja centra sta že na Viču in Rudniku.

Parcele ležijo na poplavnem območju. Poplave je zelo težko sanirati, vreme pa je nepredvidljivo. V Ljubljani že imamo ogromno nedokončano gradbišče za nakupovalno središče – v Stožicah, ki tudi, odkar ga je leta 2017 za nizko ceno kupil Rastoder, še vedno sameva in se spreminja v arheološko-krajinski park.

Ob tem se postavlja vprašanje, koliko mestne oblasti sledijo pravim potrebam meščanom. Je novo nakupovalno središče res nekaj, kar tako nujno potrebujemo, da je vredno zidave na poplavnem območju? Kateri pa so tisti mestni programi – poleg stanovanj po dostopnih cenah –, ki jih v Ljubljani izrazito primanjkuje, za kar obstajajo vsestranski dokazi in mnoge prošnje zainteresiranih, pa se zadeve vseeno že desetletja ne premaknejo?

In smo spet pri vodi. 

V Ljubljani imamo tri pokrite plavalne bazene. Bazen Tivoli so zgradili leta 1973 po načrtih arhitekta in dolgoletnega profesorja dr. Fedje Koširja. Pokriti bazen Tivoli je še danes pravzaprav edini bazen, namenjen rekreativnemu plavanju; bazen na DIF-u je del izobraževalne institucije in le nekaj prog je za rekreativce odprtih le nekaj ur dnevno, bazen v zabavišču Atlantis pa možnosti športnega plavanja ne ponuja.

Mesto se potreb po zimskih bazenih sicer zaveda. Vizija je, da bi prioritetno prenovili zapuščeno letno kopališče Ilirija in tam zagotovili tudi pokriti olimpijski bazen. Toda tem načrtom ostro nasprotuje del arhitekturne stroke, prenova bi namreč z velikimi novimi posegi lahko ogrozila dediščino inženirja in arhitekta Stanka Bloudka. 

Občina si za to prenovo prizadeva že več kot 20 let. Bazenov na drugih lokacijah ne gradijo, da ne bi zmanjšali možnosti za realizacijo prenove Ilirije. Toda potrebe meščanov so tako velike, da bi zlahka upravičili tudi gradnjo več bazenov, razporejenih po mestu – ne le v neposredni bližini že obstoječega bazena, kot v primeru Ilirije –, takšna gradnja pa bi bila izvedljiva za veliko manjšo ceno in ne bi ogrožala dediščine.

No, tudi gradnja bazena Ilirija pred skorajda stoletjem ni tekla brez težav. Leta 1925 je Stanko Bloudek predstavil idejo o gradnji modernega bazena olimpijskih dimenzij. Občinski možje so idejo zavrnili, ker naj se tak objekt finančno ne bi splačal – zato je Bloudek ponudil, da bo gradnjo financiral sam. To pa oblasti znova ni ustrezalo, ker se je bala, da nad zasebno lastnino ne bo imela zadostne kontrole.

Bazen Ilirija v Ljubljani po načrtih Bloudka med gradnjo, junija 1928 (vir: Zgodovina na dlani)

Po vztrajnih prizadevanjih športnega kluba Ilirija in nekaterih posameznikov je leta 1928 mestni svet gradnjo vendarle odobril. Investitorja sta bila poleg inženirja Bloudka, ki je sam prispeval več kot dve tretjini celotne investicije, še predsednik ŠK-ja Ilirija dr. Milan Dular, in stavbenik Miroslav Zupan. Gradnja kopališkega kompleksa je trajala leto dni. Za kopalce so zgradili letni in zimski bazen, 298 kabin, 500 omaric in tople prhe, za družabno življenje pa še restavracijo, kavarno in brivnico.

Kopališče Ilirija je nastalo na podlagi zasebne pobude in zasebne investicije. Kako drugačen odnos kapitala do mesta kot danes, ko mestna oblast spodbuja zasebne investicije le za gradnjo luksuznih stanovanj, nakupovalnih centrov in – ohranjanje stoječih gradbišč; kot da ni predvsem zavezana izpolnjevanju potreb mestnih prebivalcev!

Za prenovo kopališča Ilirija je bil leta 2000 sicer razpisan mednarodni arhitekturni natečaj. Slovenska stroka je natečaj v večini bojkotirala, ker je nasprotovala širjenju programa in novogradnjam na lokaciji. Zmagala je rešitev avstrijskega biroja Lorenz Ateliers, ki še danes sodeluje pri projektu. V 21 letih je bil projekt večkrat spremenjen in predelan. Sedanja rešitev, ki naj bi bila v naslednjih letih kljub nasprotovanju dela stroke realizirana, pa predvideva ohranitev Bloudkove substance in gradnjo olimpijskega pokritega bazena, pri čemer je razmerje novega bistveno večje od ohranjenega starega. Predvidena investicija: 35 milijonov evrov. (Opomba: vrednost investicije se je od te napovedi še bistveno povečala.)

Ljubljana je ena izmed redkih evropskih prestolnic brez pokritega olimpijskega bazena. V Gradcu, ki ima primerljivih 280.000 prebivalcev, imajo šest pokritih plavalnih bazenov, med temi tudi zimski olimpijski bazen.

V manjšem Pulju, 60.000 prebivalcev, so leta 2018 odprli nov pokrit olimpijski bazen, ki sta ga zasnovala mlada arhitekta Dino Krizmanić in Leonid Zuban; in je tudi arhitekturni presežek. Investicija, krita z evropskimi sredstvi, je bila vredna sedem milijonov evrov.

Mestni bazen Pulj (2018), skupna vrednost investicije: 7 milionov eurov

Na Dunaj se večkrat oziramo kot na vzor stanovanjske politike, a med sprehodom po dunajskih stanovanjskih naseljih naletimo tudi na telovadnice in pokrite plavalne bazene. Gre za neprestižne, preproste utilitarne stavbe, ki pa so arhitekturno dovršene, zlite s potrebami prebivalcev mestnih sosesk – in vedno polne plavalcev!

Na otvoritvi kopališča Ilirija maja 1926 je imel slavnostni govor predsednik ŠK-ja Ilirija dr. Milan Dular. Poudaril je, da »Ljubljana ni mesto bogatih rentnikov in penzionistov, marveč pridnih in močno zaposlenih telesnih in duševnih delavcev. Zato spada kopališče v sredo Ljubljane, da se zmore vsakdo osvežiti v čisti vodi, pa makar samo za eno uro.«

Stoletje pozneje imajo v Ljubljani prednost bogati rentniki. Namesto izključno ene izredno drage, strokovno sporne prenove bi lahko – ne glede na to zamisel – postavili dodatne bazene za zimsko plavanje. Za predvideno investicijo bi lahko zgradili pet takšnih bazenov kot v Pulju! Če sploh ne upoštevamo številnih aneksov, ki bodo zagotovo prišli in nekajkrrat povečali investicijo. Potrebe so zelo velike, trenutno pa mesto ponuja le – skok v prazen bazen.

Nina Granda

oktober 2021

Naslovna fotografija: Otvoritev kopališča Ilirija 26. maja 1929.

Vir: SI_ZAL_LJU/0342 Zbirka fotografij, A5-013-003.

 

Mailchimp brez napisa

Povezani članki