Arhitektka Janja Šušnjar (1993) je letos skupaj s kolektivom Robida iz vasi Topolove v italijanskem delu Benečije prejela nagrado na drugi ediciji izbora Novi evropski Bauhaus, pobude Evropske komisije. Nagrado »Rising star« v kategoriji, obrazloženi z besedami: »dajati prednost krajem in ljudem, ki to najbolj potrebujejo« so prejeli za projekt z naslovom »Topolò/Topolove – Vas kot hiša«. Ta je nastal na podlagi Janjinega magistrskega dela na Fakulteti za arhitekturo, za katerega je prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani (2019). Prav tako je ob svoji izkušnji življenja v odročnih krajih Benečije razmišljala v eseju Mestni ubežnik, ki je prejel 1. nagrado na Outsiderjevem natečaju Arhitektura po epidemiji leta 2020. Janja, sicer soustvarjalka dejavnosti kolektiva Robida in članica uredništva istoimenske revije, sodeluje kot arhitektka v biroju Arrea in je soavtorica vrtca v Bohinjski Bistrici (v gradnji) ter prenove hiše na Brdu (Mertelj Vrabič arhitekti, 2018).
Kako bi v nekaj stavkih povzela projekt, ki ga je nagradila žirija Novega evropskega Bauhausa 2022?
Projekt, ki sem ga poimenovala Vas kot hiša, temelji na konceptu magistrske naloge, s katero sem pred tremi leti zaključila študij na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. V njej sem obravnavala novo obliko bivanja skozi model revitalizacije vasi Topolò/Topolove. Gre za širšo definicijo domovanja skupnosti, ki lahko svoje bivanje na podeželju razširi na življenje v skupnih prostorih, kot so: vhod s pripadajočo infrastrukturo, dnevna soba s skupno knjižnico, kuhinja, ki nudi kot restavracija za goste tudi možnosti novih dejavnosti, bazen ob tolmunu, kopalnica s pralnico, delavnica, ki postane laboratorij in nudi zaposlitev … Medtem pa posamezne bivalne hiše – sobe – vseeno nudijo dovolj zasebnosti, a zaradi omejenosti prostora ne morejo zagotavljati vsega razkošja, ki ga je vajen današnji človek. Skozi tak pristop zapuščeni prostori dobijo novo rabo, vzpostavi se močan občutek skupnosti, ljudem pa je zagotovljena nova, kvalitetnejša oblika bivanja.
V zadnjih letih pa kolektiv Robida, katerega članica sem tudi sama, udejanja ta koncept s svojim bivanjem in delovanjem v vasi – ne samo s selitvijo in stalno prisotnostjo, temveč tudi z aktivnostmi, ki so povezane s skrbjo za prostor, kulturnim bogatenjem in spoznavanjem možnosti, ki jih kraj nudi – venomer skozi dojemanje vasi kot celote, kot ene velike hiše in gozdov kot skoraj neskončnih vrtov.
Kakšen kraj je Topolove, kako si se sama prvič srečala z njim?
Topolove je nekdaj slovenska vas na italijanski strani meje, kulturno in graditeljsko bogata, z umetnostjo prežeta enklava človeške poteze sredi neskončnih gozdov v Nadiških dolinah. Obmejna vas, ki šteje več kot sto dvajset objektov, je kot posledica industrializacije, fašizma, hladne vojne, potresa in urbanizacije postopoma izgubljala svojo vitalnost, vanjo pa se počasi vrača življenje.
V vas sem prvič prišla na povabilo Vide Rucli, ki mi je v prvem letniku študija povedala za festival Postaja Topolove in me povabila, da se udeležim dogodka ter spoznam njene prijatelje in družino. Zaradi najinega prijateljstva sem začela tja hoditi vse bolj pogosto – Postaja je postala stalnica mojih poletij, vračala pa sem se tudi za novo leto, jeseni, spomladi. Tam sem našla svoj krog ljudi, hkrati pa me je kraj zaznamoval z nenavadnim občutkom domačnosti in gostoljubnosti. Prav to sprejemanje – odprtost in iskrena pozornost – me je najbolj prevzelo. Čeprav sem stalne in začasne prebivalce Topolovega poznala relativno kratek čas, sem kmalu čutila pripadnost prostoru, ki je širši od njegovih meja.
Čez nekaj let sem postala tudi del revije Robida katere pobudnici sta bili Vida in Maria (Moschioni, op. a.), večkrat sem tudi sama sodelovala na Postaji, počasi se nisem več izgubljala med kamnitimi hišami in vinskimi trtami, razumela pa sem tudi vedno več italijanskih besed.
Lahko poveš kaj več o Robidi?
Revija Robida je nastala iz želje po skupnem ustvarjanju tiskanega medija z vključevanjem čim širšega kroga kreativnih in razmišljujočih posameznikov, s katerimi bi delili naša zanimanja: posebno naklonjenost vasi Topolove in obdajajoči krajini, raznolikost jezikov in bogastvo mešanih kultur, rastline, glasba, film …
Leta 2017, ko smo se zavedli, da Robida v resnici ni samo revija, ampak skupina ljudi, ki preprosto uživa v skupnem delu, smo ustanovili društvo z istim imenom. Danes je Robida širši projekt, ki se sprašuje o možnostih delovanja in bivanja na marginah, skrbi za sobe, hiše, vas in kamnite terase okrog nje, letno izdaja revijo, organizira delavnice in rezidence za mlade umetnike ter konstantno išče nova sodelovanja, nove ideje in kolektivne projekte.
Vse te dejavnosti so neke vrste poskusi premikov, ki včasih tudi ne uspejo (nasmeh). Naši ideali včasih ne ustrezajo realnosti. A prav to nam omogoča ta prostor: svoboden pristop. Zdi se mi, da nam daje odprtost za ideje, ki drugje morda ne bi imele potenciala, lahko jih delimo s prijatelji, s katerimi sanjamo naprej in prav te ideje so lahko tisti mali koraki k spremembi.
Kako si se torej odločila, da boš Topolove obravnavala v svoji diplomski nalogi?
Po končanem 5. letniku, izmenjavi na Norveškem in študentski delavnici v Ugandi, sem spoznala, da si želim čim prej magistrirati in del svojih raziskovanj nameniti Topolovemu. Mogoče zato, ker me v krajih odraščanja ni tako močno prevzela nobena od prostorskih tematik, zdelo pa se mi je, da mi Topolove daje občutek pripadnosti, a hkrati veliko mero nerazumljivih ugank – zato sem se odločila, da se za nekaj mesecev preselim tja in poskušam ugotoviti, kako je lahko en prostor tako privlačen, da ljudi fascinira in se vanj vračajo, njegovi prebivalci pa so v zadnjih sto letih vztrajno odhajali. Moj namen je bil, da preprosto sem v prostoru, ga poskušam razumeti, saj so me tovrstne teme zanimale. Izbrala sem bolj fenomenološki pristop: dojemanje in razlikovanje kraja in prostora, identiteta, dom, izkušnja, place-making, dwelling. Na koncu pa sem predvsem veliko brala. Teme so se kar začele sestavljati, stvari so se povezovale med sabo, moja dolgotrajna zanimanja so se združila …
Kaj pa si brala, na primer?
Raznoliko čtivo (nasmeh). Prevzelo me je delo Tima Ingolda, vračala sem se h klasikam Christiana Norberg-Shulza, ponovno sem prečitala celoten opus Juhanija Pallasmaa, in se poglobila v knjigo Topophilia Yi-Fu Tuana, pa Davida Seamona, Jeffa Malpasa … Vodila me je namreč huda radovednost o teoriji kraja, njegovi specifičnosti in identiteti.
Obenem sem zopet prebirala Jančarja, slučajno pa sem naletela na knjigo Balkanska brv Aleša Debeljaka, ki me je popeljala na pot odkrivanja lastne identitete preko spoznavanja velikih balkanskih avtorjev, od Kiša do sodobnikov, npr. Hemona. Vse to so bila imena, ki jih je oče imel v knjižnici, a so očitno čakala na pravi čas. V Topolovem, kjer sta se mešali dve kulturi, se je v meni začel oblikovati občutek, da je večplastna identiteta nekaj, kar te bogati in ne le nekaj, kar pač obstaja, oziroma ustvarja nekoliko nelagoden občutek razpetosti. To je bilo zame formativno obdobje, pol leta, ko sem spoznala dosti o sebi.
Sodeč po tvojih besedah, je bil proces nastajanja projekta tudi zelo oseben.
Šlo je za precej nelinearen proces premišljevanja o novi prostorskosti obstoječe vasi in prevpraševanja njenega pomena, pri katerem je name vplivalo več dejavnikov. Prva in morda najpomembnejša je bila gotovo lastna izkušnja bivanja v vasi, kjer sem zavoljo razmer bivala v več objektih ob istem času. Sledilo je deljenje izkušenj drugih mladih in njihovih predstavah o bivanju v prihodnosti na podeželju v okviru skupnosti ter raziskovanje imaginarnih prostorov nepravega festivala Postaje Topolove, ki gradijo novo arhitekturo vasi. Prostorsko zasnovo je vseskozi vodila želja po ohranjanju kvalitet grajenega okolja in krajine. Nenazadnje pa je za moj predlog novega razumevanja vasi ključen tudi potencialni novi uporabnik, ki je pripravljen redefinirati lastno udobje in stopiti čez mejo običajnega, se preseliti ven iz mesta in zaživeti sodobno izven urbanega vrveža.
Kateri zgledi pa so vplivali nate?
Ob raziskovanju projektov, ki so bili načrtovani za zapuščene italijanske vasi, me je pritegnil koncept »albergo diffuso«, razpršeni hotel. Nenazadnje so v Italiji zapuščene vasi in mesta fenomen: obstaja dva tisoč vasi z nič prebivalci – zato je bilo o tej temi opravljenih veliko študij. Ampak že na začetku sem spoznala, da ne želim iskati rešitve v turizmu. Cilj je bil oživljanje vasi, zanimalo me je vzpostavljanje odnosa s prostorom. Veliko ljudi, ki pride, pride samo enkrat, a so prisotni zavestno in so zato lahko prebivalci prostora. Hkrati pa ni nujno, da zares vzpostavijo relacijo s krajem. Zanimalo me je torej trajno in odgovorno bivanje, so pa bile del rešitve tudi kratkotrajne nastanitve v sklopu skupnosti.
V nalogo sem vključila tudi nekaj tem oz. vrednot, ki bi jim sama rada sledila na svoji poti in sem jih poskusila izluščiti tudi iz nekaterih arhitekturnih zgledov: arhitektura kraja, časa, dialoga, odnosa, izkušnje, doma, vizije, skupnosti … morda se mi zdi bolj pomembno slediti vrednoti, kot že videni obliki.
Pravzaprav pa je bil navdih za ta projekt tudi zelo vizualen. Enkrat me je prešinilo med branjem o Miesovi Opečni hiši: kako bi bilo modernistični ideal odprtosti in povezanosti, projicirati na vas, ki ima zelo rigidno strukturo, majhne, temne, zaprte prostore? Sprememba percepcije se zgodi, ko na vas pogledaš kot celoto – od tu izvira ideja, da »vas postane hiša«.
Kako bi opisala svojo vizijo za Topolove?
Moj predlog se je zdel vsem, vključno z mano, nekoliko utopičen, ampak verjamem, da tako tudi mora biti, da lahko vsaj del vizije uresničiš. Temeljil je na vzpostavitvi skupnosti v odročnem kraju, ki se v proces poda skupaj; tega se ne moreš iti sam, ideja temelji na tem, da si nekatere prostore deliš, a hkrati ohranjaš določeno mero suverenosti in individualnosti.
Veliko sem namreč razmišljala o sodobnem življenju v skupnosti. Vedno znova ugotavljam, da je zelo pomemben tudi individualni aspekt: osebne potrebe, ki jih vsak posameznik, se izražajo tudi v prostoru. To so bili v mojem projektu manjši objekti, ki so bili namenjeni primarnemu bivanju in so imeli vse kapacitete za »normalno« življenje. Ostali, skupnostni prostori pa so pokrivali dodatne vsebine, ki jih tak objekt ni omogočal: skupnostna knjižnica, prostor za predvajanje filmov, bazen, velika kuhinja, ki lahko služi kot restavracija …
V celotni zasnovi ni šlo za vzpostavljanje nekakšne komune, ampak bolj bogatenje tega, kar obstaja. Res verjamem, da lahko le v sožitju (eden z drugim in z okoljem) preživimo: iz socialnega vidika, ker se potrebujemo kot skupnost – v smislu čustvene opore –, hkrati pa tudi preprosto materialno. Vse te vasi so včasih živele ob skupnih opravilih, ko so se vsi zbrali in si pomagali …
Zame je temeljno usmeritev oziroma robni pogoj predstavljalo ohranjanje obstoječe morfologije – vas, kakršna je, v smislu urbanistične strukture, ki se več kot sto let ni spreminjala. To je tudi vplivalo na sam koncept: dimenzije objektov se ne spremenijo, pač pa se odprejo navzven in se sama vas na ta način poveže. Pot med hišami postane hodnik …
Vsakič, ko sem tam, imam občutek, da vas res tako živijo/živimo. To pa je bil tudi razlog, da smo se odločili prijaviti projekt na Novi evropski Bauhaus. Ni mi šlo za to, da bi prijavljala svojo magistrsko nalogo – ta je bilo že malo izpeta, minila so tri leta. Njen koncept je bil sicer osnova prijavljenega projekta, ampak v prepletu z našimi dejavnostmi je na svoj način zares začela živeti in s tem poskušamo nadaljevati. Odkar sem tja prišla prvič, se je v kraj priselilo več kot deset ljudi. Štirje člani kolektiva Robida, še en prijatelj, dve mladi družini.
Zdi se mi, kot da ta pristop pravzaprav ni projekt v običajnem pomenu besede …
V idealnih razmerah bi bili vsi zelo veseli – sploh ker nas je toliko arhitektov – da bi si lahko zamislili hišo in jo prenovili. A ker so naše možnosti zaenkrat omejene, ne sanjamo le o radikalnih posegih, poskušamo delati s tem, kar imamo – npr. vzpostavitev skupnostnega prostora, ki smo ga poimenovali Izba.
Kot arhitektko me gotovo zanima tudi materialna dimenzija. Obenem se tudi razvijam in po času, ki je minil, bi najverjetneje zasnovala nekoliko drugačno prenovo hiše kot v magistrski nalogi. A za samo realizacijo ideje je morda celo bolj važen koncept. Sama materializacija mu sledi, lahko pa se udejanji v mnogoterih oblikah, ki na svoj način občutljivo berejo dani kontekst.
Ves čas načrtovanja me je zanimalo prevpraševanje udobja tudi v odnosu do okolja. Kaj je naša ideja udobja? Pod pretvezo, da je bolj udoben, sprejemamo določen način življenja, s tem pa izgubljamo druge kvalitete, ki smo jih s tem udobjem izgubili.
Zanimalo me je tudi, kako lahko kraj živiš kot celoto: kako se povezujeta zunanji in notranji prostor. V samem projektu so bile bivanjske razmere že optimizirane, a v moji izkušnji smo dejansko živeli precej prvinsko: na stranišče sem morala po snegu v drugo hišo, na zajtrk v tretjo … Iz te ekstremne izkušnje bivanja se je razvil izboljšan koncept, ki pa se trudi ohraniti njegove kvalitete.
Je Izba že bila del tvoje naloge?
Ne, to je projekt Robide. Gre za skupnostni prostor: čez vikend funkcionira kot nekakšen bar za lokalno skupnost, sicer pa je to prostor za skupno delo in raznorazne dogodke, ki jih organiziramo. Obenem pa ima Izba tudi veliko kuhinjo, v kateri se pripravljajo skupni obroki.
Izba je dejansko prostorski vidik udejanjanja koncepta. Nastala pa je v obstoječi infrastrukturi: včasih je tu že obstajal manjši lokal, ki pa je že precej let sameval – za začetek smo ga počistili, prebarvali stene, priredili pohištvo in ga napolnili z najljubšimi revijami.
Zdi se mi, da ta pristop, o katerem govoriš, na nek način spreminja delovanje arhitekture. Če denimo lahko rečemo, da modernistična arhitektura izhaja iz racionalistične etike in je njen način delovanja v prostoru v skladu s tem »oddaljen«, pa tvojih besedah pa prepoznavam etiko skrbi, ki poudarja vpetost v odnose.
Gotovo, želela bi si, da bi vse aktivnosti izhajale iz skrbi za prostor, za krajino in za vse njune prebivalce, vidne in nevidne. In v tem je nekakšen preskok. Na eni strani so ideali, o katerih so me učili. A mene zanima prostor, ki že je sam po sebi – ki je palimpsest, preplasten z mrežo kompleksnih dejavnikov – in kako v njega poseči, mu dati novo življenje, ki bo omogočalo polno bivanje tistemu, ki v njem že obstaja in tistemu, ki bo vanj še vstopil.
Kaj pa legalna stran revitalizacije »vasi kot hiše«?
Težava je, da je veliko hiš zapuščenih prav zaradi neurejenega dedovanja med potomce, ki so razseljeni po Evropi. Tudi nekateri objekti, ki so deloma v rabi, imajo zato zgolj urejen dogovor o uporabi. Veliko postopkov precej oteženih; bilo je že več razpisov, kjer bi se lahko prijavili prek občine, a zaradi nerešenega lastništva to ni bilo mogoče. In to je problem. Hiše zato hitreje propadajo.
Misliš, da je model »vas kot hiša« uporaben tudi drugje? Kakšno vlogo igra pri tem specifičnost kulture, tudi dvojezičnost in obmejnost Benečije?
Mislim, da je predlagani pristop k revitalizaciji skoraj popolnoma izpraznjene vasi model, ki bi ga lahko ob podrobnejši razdelavi in razvijanju strategije aplicirali na širše območje: na celotno občino Grmek, Nadiške doline, Rezijo ali severno Primorsko … Hiša lahko postane marsikatera vas, kjer bi bilo mogoče urediti razdrobljeno lastništvo in poiskati zainteresirane predstavnike, ki bi sestavljali novo skupnost ter razviti finančno strategijo za zagon in vzdrževanje mikrosistema.
Kljub vsemu pa je obravnava specifičnega kraja – vasi Topolò/Topolove v magistrski nalogi ostala ključnega pomena. Osebna izkušnja in odnos, ki sem ga vzpostavila do tega prostora, sta temeljito vplivala na predano raziskovanje in odkrivanje novih možnosti. Izbor prostorov predlaganih intervencij izhaja iz podrobnega preučevanja, spoznavanja, opazovanja konkretnega kraja. Prav tako so v osnovnem projektu specifični sami arhitekturni odgovori na zastavljene probleme, vezani na kraj in njegove atribute.
Najpomembnejši faktor za morebitno realizacijo ideje pa so venomer posamezniki, ki so pripravljeni stopiti čez mejo in iskati bogatejše bivanje v nekonvencionalnih praksah. Za to pa sta potrebna odločitev in pogum. In taki predstavniki zadnjih nekaj let v Topolovem živijo, zato se ta model tam že realizira.
Kaj priznanje na evropski ravni – z nagrado Novi evropski Bauhaus – pomeni tebi?
Skoraj vedno povem, da je zame največja potrditev to, da se zamišljen koncept, ki je ob predstavitvi za marsikoga deloval utopičen, na nek način udejanja z življenjem in delom mojih prijateljev iz kolektiva Robida. Vsekakor pa je prepoznanje vrednosti na evropski ravni lepa spodbuda in podpora, da je lahko ideja, ki se morda zdi nenavadna, v resnici običajna in navdušujoča tudi za marsikoga drugega.
Kako pa vidiš samo pobudo Novi evropski Bauhaus – v čem je njen pomen za družbo in za arhitekturo?
Nad pobudo, ki v ospredje svojega delovanja postavlja dvig bivanjske kulture, sem iskreno navdušena. Tri temeljne vrednote Novega evropskega Bauhausa – trajnost, vključenost in lepota – se mi tudi osebno zdijo osnova za soustvarjanje prijetnejše prihodnosti. Želim si verjeti, da se bo s pomočjo NEB ponovno vzpostavilo spoštovanje do našega poklica in spoznanje njegove vrednosti za družbo, predvsem pa spodbudilo odgovorno delovanje in ravnanje do okolja tako v malem kot velikem merilu.
Ne morem se izogniti čisto aktualni žalostni novici, da se Postaja Topolove ukinja. Kaj to pomeni za kraj in vaše delovanje?
Vest je res žalostna, predvsem ker je bila Postaja tako zame, kot za mnoge druge, prvi stik z vasjo in Benečijo. A vseeno poskušam razumeti odločitev in upam, da bo duh Postaje s svojim sporočilom in idejo prisoten tudi naprej. V več katalogih, ki so izhajali ob vsakoletnem dogajanju, je bila zapisana misel »Ob koncu vsak od nas nese s seboj le to, kar je daroval.« (Edmond Jabes) Mislim, da je vsem, ki smo bili del nje, Postaja dala toliko, da bo na nek način vedno z nami.
Pogovarjal se je: Luka Jerman
Fotografije in slikovno gradivo: arhiv Janje Šušnjar
Naslovna fotografija: kolektiv Robida (Janja druga z leve), foto: Tanja Marmai
Benečiji smo posvetili malo monografijo v Outsider #26, za katero je Janja Šušnjar prispevala intervju z Donatello Rutar, dolgoletno umetniško vodjo festivala Postaja Topolove.
https://outsider.si/izdelek/outsider-25-turizem/