Arhitektura po epidemiji: 1. nagrada

Polovica prebivalstva našega planeta je svoj habitat našla v mestu. Stik z naravo in njenim ritmom se je v nekaj desetletjih oddaljil od Heideggerjevega sprejemanja naravnih tirov in sprememb. Človek je prepričan, da lahko sam drži vajeti, v katere je poleg narave vprežen tudi on sam. Morda je usahnilo čudenje nad presežnim, morda je kriva le distanca, ki jo megli siv in umazan smog, morda je bivanje visoko med oblaki, nekaj deset nadstropij nad trdnimi tlemi, dovolj, da v menjavi »noči za dan in dneva za drveči nemir« (Heidegger, 2003, 160) ne zaslutimo ničesar spornega. Morda.

Vrednota bivanja v naravi ter v dialogu in odnosu z njo počasi, a vztrajno ponovno vznika v idealih mlajših generacij. Hrepenenje po umirjenosti, pristnem in iskrenem vsakdanu, v stiku s kulturo, dediščino, predvsem pa po zdravem okolju.

Leta 2019 sem v magistrski nalogi uporabila izraz mestni ubežnik, da bi z njim poimenovala predstavnike mlajše generacije, ki v iskanju bivanjske kakovosti sprejmejo odločitev in življenje v velikih mestih zamenjajo z novo obliko sodobnega bivanja na podeželju. Povod za izpeljanko je bila knjiga britanske piske, etnografke, in kot se sama označuje, napovedovalke trendov Karen Rosenkranz City Quitters (2018), v kateri so predstavljeni mladi ustvarjalci, razvijalci idej in raziskovalci, ki so se mestu odrekli zaradi izkušnje dolgih in natrpanih urnikov, tekmovalnosti ter občutka neprestane dosegljivosti in razpoložljivosti. Življenje na podeželju jim namreč omogoča tesnejše stike z naravo, svobodnejšo kreativno prakso, intenzivno vključevanje v lokalno skupnost in ne nazadnje bolj pristen, umirjen in zdrav vsakdan.

Neusahljiva želja po uravnoteženju stresnega življenja se je do nedavnega porajala tudi kot posledica ekonomske nestabilnosti, naraščajoče anksioznosti, iskanja identitete ter neprestane navzočnosti množic in hrupa. Mnogi so zato uteho iskali v prostočasnih aktivnostih, povezanih z naravo, ruralnim in tradicijo, kot so na primer lončarstvo, vzgoja rastlin, izdelovanje izdelkov iz lesa, vlaganje in fermentiranje hrane, gorništvo, počitnice v oddaljenih in odročnih krajih, naravna kozmetika in zeliščarstvo … Pojav selitve iz mesta, ki so ga opazovalci začeli zaznavati na vseh kontinentih, pa je pomenil veliko bolj konkretno alternativo vrtincu, v katerega je bila ujeta večina mladih in iz katerega v strahu niso bili zmožni poiskati izhoda. Zgodbe posameznikov, ki so svojo kreativnost usmerili tudi v spremembo načina življenja, so pričale o možni drugačni izbiri. V zameno za določen trud je ta zagotavljala bolj mirno, stabilno in v večini bogatejše bivanje. Pozitiven vpliv na fenomen vračanja na podeželje sta imela tudi fleksibilna organizacija dela in moderna komunikacija, ki ju je omogočil internet. Izmenjava informacij, produktov in idej ni več nujno zahtevala fizičnega stika, temveč se je lahko prenekatero delo opravljalo z razdalje, v okviru lastne samostojne prakse, manjših podjetij ali spletnih trgovin. Tako so se realizirale marsikatere sanje o sočasni profesionalni karieri in živetih okoljskih idealih (Rosenkranz, 2018). Ozaveščenost in želja po intenzivnejšem bivanju z naravo in v njej sta pri teh posameznikih vplivali na njihove bivanjske navade, potrebe po infrastrukturi in porabi izdelkov.

Lansko jesen je mestni ubežnik še pomenil redkega posameznika, ki je bil pripravljen stopiti čez mejo in iskati bogatejše bivanje v nekonvencionalnih praksah. Leta 2020 pa se je ideja selitve med urbanim prebivalstvom širila hitreje, kot so predvidevale napovedi trendov. Niso bila kriva socialna omrežja, domet vplivnežev tokrat ni igral vloge. Perspektivo bivanjskih idealov je namreč generalno zasukal virus.

// Escape to the country: how Covid is driving an exodus from Britains cities (Guardian) //  COVID-19 is causing the Japanese to swap city life for the countryside (World Economic Forum) // 2020, fuga dalle metropoli. La carica dei city quitter in cerca di natura, spacio e Web ultraveloce (LEspresso, La Repubblica) //

Urbano središče je kar naenkrat izgubilo svoj magični čar. Zaprli smo se med stene stanovanj, osuplo opazovali prazna mestna jedra ter se borili z abstinenco kulturnih dogodkov in priložnosti srečevanja. Kraji, zaradi katerih je bila misel o opustitvi mestnega življenja še najbolj grenka, so postali prepovedani, osamljeni in hladni. Zaradi vsem znanega razloga smo začeli sanjati o prostranih livadah, kjer ne bi bilo treba nositi mask, in o socialnih mehurčkih vaških skupnosti, v katerih ne bi bili izpostavljeni kontaminiranim območjem.

Fizična vklenjenost nas je primorala k odprtosti do uporabe novih orodij komuniciranja, prevpraševanja delovnih navad in vzpostavljanja brezstičnih rutin. Odpovedali smo profesionalne priložnosti v tujini, nehali načrtovati velike korake in postali pozorni na majhne. Visoke najemnine so nas ob izpadih dohodkov še bolj težile, skromnost kvadratnih metrov pa je na plan izvabila neprijetne karakteristike, ki smo jih prej uspešno prikrivali sostanovalcem. Vseprisotna utesnjenost, ki se je brezsramno bratila s strahom, je pospešila razmah mestnega ubežništva. Hitri internet pa ji je pri tem pomagal.

Mladi in malo manj mladi so se poslužili drugačne izbire, da bi utekli nadzoru, ekonomski negotovosti in občutkom ujetosti. Mestni ubežnik dalje hrepeni po svobodi.

Vsekakor življenje na podeželju zahteva določeno mero izzivov, odrekanja in pripravljenosti, o katerih nam v urbanem okolju ne bi bilo treba razmišljati. Večja izpostavljenost naravi in njenim ciklom krepi odnos in odgovornost do zemlje, vode in zraka, ki jih v mestih dojemamo kot samoumevne dobrine.

Področja, ki so bila nekoč že poseljena, ljudje pa so tam živeli v sožitju, privabljajo zaradi svoje preprostosti in naravne darežljivosti – to pa je treba očuvati (Kramberger, 2017). Za odročne kraje in širša območja lahko prisotnost mestnih ubežnikov pomeni pozitiven vpliv na socialno sestavo, lahko pripomore k oživljanju prostorov, ki so bili zanemarjeni, predvsem s strani mladih, in posledično spodbudi obračanje ekonomskih upadov. Prav pomanjkanje mladostne vitalnosti je najgloblja rana starajočih se in umirajočih vasi, katerih prihodnost se zdi negotova. Vzpostavljanje novih bivanjskih oblik in dejavnosti pomeni upanje za marsikatero regijo, ki je zaradi raznovrstnih oblik marginalnosti občutila zapostavljenost in stagniranje.

Kdo ve, morda lahko s pojavom mestnih ubežnikov ruralna območja postanejo protiutež centraliziranim urbanim središčem, saj omogočajo več časa in prostora za eksperiment, za lastni glas in prakso, osvobojeno pričakovanj.

Heidegger, M. (2003). Predavanja in sestavki, Slovenska matica, Ljubljana.
Kramberger, N. (2017). Primerljivi hektarji, LUD Literatura, Ljubljana.
Rosenkranz, K. (2018). City Quitters: An Exploration of Post-Urban Life, Frame, Amsterdam.

Naslovna slika: Jean-Marc Côté, En l’An 2000, Pariz 1899

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Ena misel na “Janja Šušnjar: Mestni ubežnik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja