Arhitektura po epidemiji: 3. nagrada

Zaprti vrtci, zaprte šole, zaprta igrišča. Za zaprtimi vrati doma, tam se igra in šolanje merita v kvadratnih metrih prostorov, ki pregorevajo v modrikasti svetlobi ekranov, atmosfera dogoreva s prežarčenimi ljudmi. Zunaj pa vznika ilegala. V zavetju podrtih hiš, grmovij, škarp, dreves se sliši hrskanje vej in raznoliko otroško glasovje, v novembrskem mraku se dogaja ulični kontrabant košarkarskih žog na prepovedana igrišča. To je opis iz soseske, vsakdanji, pa vendar zgodovinsko opredeljen trenutek, zabeležen v času epidemije SARS-CoV-2, času z začetka 21. stoletja, ki se bo morda razvlekel v trajno spremembo družbenega in intimnega prostora. Medtem ko nekateri ob tem omenjajo novo normalnost, bo ta za generaciji alfa in Z, še zlasti za najmlajše člane, v preseku s predhodnimi generacijami zgolj normalnost, kajti drugačnega sveta, kot je ta, ki se pred njimi poraja tukaj in zdaj, zaradi svojih izkušenj niti ne poznajo.

Epidemija je resda, celo nekoliko na silo, pospešila vzpon digitalizacije in virtualni prostor poskusila v marsičem izenačiti s fizičnim, vendar pa so bili virtualni prostori še pred izbruhom območje, kamor so se otroci pogosto zatekali pred nadzorom odraslih. Ta prostor so obvladovali in z lahkoto so prečili meje med digitalnim in fizičnim. Prizor, kjer prijatelja skupaj posedata, pri tem pa sta zatopljena vsak v svoj ekranček, je znan: »večopravilnost« (multitasking) spada med lastnosti, ki označujejo generacijo Z, medtem pa je njihova naslednica, generacija alfa, v svet digitalnih tehnologij rojena. Njuni pripadniki zato hkrati sodelujejo na dveh ravninah, ena je fizična in druga virtualna. Vzemimo za primer družbeno omrežje TikTok. Z ogledom posnetka, z njegovim komentiranjem in posnemanjem, z vstopanjem v virtualni prostor ter prenašanjem vsebine v fizičnega in spet nazaj je nastala neka nova homogena oblika, kjer sta fizični in digitalni prostor prepletena in enakovredna. Specifična kombinacija tipnih in potencialnih elementov, ki jih otroci med seboj brez težav mešajo, se je ugnezdila v samoumevnost njihovega doživljanja in zaznave sveta. Izkušnja prehajanja med fizičnim in virtualnim je povezana in ne izključuje izkustvenih doživetij v fizičnem svetu, ki se pogosto odvijajo v zakulisju družbene dominacije in so skrita pred očmi in nadzorom odraslih, še zlasti ko gre za pohajkovanje po mestu, za pot v šolo z družbo prijateljev, druženje in postopanje pred šolskimi prostori in po njih, igro na zapuščenih igriščih, gradbiščih in drugih skritih kotičkih.

Sodobno otroštvo je pred nastopom epidemije veljalo za institucionalizirano, saj so otroci velik del svojega časa preživeli pod okriljem izobraževalnih institucij, njihov vsakdan pa je bil strukturiran s šolskimi urniki in obšolskimi dejavnostmi. Šolska in javna otroška igrišča, zelene površine ter prostori za rekreacijo so bili predvsem v urbaniziranih krajih tako ena od redkih pribežališč za prosto igro in druženje. Ob zaprtih institucijah pa se je otroštvo hipoma umaknilo v zasebno sfero doma, ki se je, s sočasno selitvijo družbenega življenja na medmrežje, morala odreči svoji zasebnosti. Virtualno okolje se je vzpostavilo kot totalni nadomestek časa (in še zlasti družbenega prostora), ki naj bi ga otroci preživeli v institucijah ter na javnih površinah. Potencirana prisotnost na medmrežju pa vendar ni nujno izpolnjena želja otrok, ki so se v izrednih okoliščinah znašli predvsem kot odjemalci in konzumenti, dosti manj pa kot ustvarjalci. Biti na medmrežju je postalo obveza, nova oblika dela: zapovedane šolske ure, videokonference, ogledi učnih posnetkov in interesne dejavnosti prek virtualnih orodij in vsebin. Vse to je močno poseglo v del, ki je bil prej namenjen prostemu času otrok, preganjanju dolgčasa in odmiku od nadzora odraslih. S poukom na daljavo in interesnimi dejavnostmi na medmrežju se tako vzpostavljajo tudi nove oblike nadzora. Na drugi strani so omejitve gibanja fizični prostor definirale predvsem kot polje rekreacije, ki naj služi zgolj ohranjanju kondicije in fizičnega zdravja z ničelnim stikom z ljudmi iz drugih gospodinjstev. Druženje z vrstniki v fizičnem prostoru je zato nenadoma postalo subverzivno početje, vzniknile so tajne skupin(ic)e in poiskale zavetja, skrite prostore in kotičke zunaj učilnic, igrišč, vrtov, ne nazadnje pa tudi zunaj otroških sob, saj je dom zaradi ostajanja družinskih članov doma, gospodinjskih opravil, dela od doma in preživljanja prostočasnih ur skupaj, v ozkem krogu, postal preobremenjen, utesnjen in zasičen.

Na prvi pogled se tudi zdi, da se je fizični prostor skrčil zlasti v urbanih in semiurbanih soseskah, v večstanovanjskih stavbah, kjer je vsakdanje življenje in preživljanje prostega časa močno povezano z javnimi površinami, na katerih se otroci srečujejo, igrajo in družijo. Čeprav so soočeni s prepovedmi, je njihov družbeni prostor v izrednih okoliščinah paradoksalno večkrat večji in širši od gozdnih in travniških hektarov samotnih kmetij in zaselkov, ki sicer otrokom ponujajo ogromno svobode in neomejenega gibanja, a prepovedan javni prevoz ter zaprta vrata vzgojnih in izobraževalnih ustanov, ki v odmaknjenih krajih pogosto pomenijo edino možnost za spletanje medvrstniških vezi zunaj sorodstvenih povezav, prinašajo družbeno osamitev, s tem pa tudi osamljenost in stisko, ki ju krpanje in mašenje z virtualnim druženjem ne more povsem preprečiti.

Krčenje prostora na gospodinjske enote, omejevanje stikov na bližnje odrasle in sorojence, porivanje otrok v virtualni svet, ki je nuja, in ne izbira, je krčenje socializacijskega in izkustvenega prostora. Misliti generaciji Z in alfa kot tisti, ki se zlahka zlijeta z virtualnim okoljem, ki sta v tem tako domači, da se povsem zadovoljita zgolj z obstojem na medmrežju, je kot obsodba, je nerazumevanje kohorte otrok, ki resda zlahka preskakuje med dvema svetovoma, a končno pri tem nobenemu ni ekskluzivno zavezana. Teoretik igre Brian Sutton-Smith je denimo ugotavljal, da je raziskovanje človeške izkušnje in preizkušanje meja človeških zmožnosti ključna sestavina igre. Igra kot način bivanja nam omogoča, da z ustvarjanjem pomenov o sebi in svetu bivanje osmislimo. V človekovi naravi je, da raziskuje in izgrajuje nove možnosti. V tem pogledu so otroci mojstri subverzivnih dejanj, preizkušanja mej in različnih taktik upora, vendar reduciranje izkustvenega sveta zgolj na eno obliko bivanja siromaši njihov doživljajski in ustvarjalni potencial, hkrati pa proizvaja posameznika, ki sicer lahko tvori virtualno skupnost, a je pri tem bivanjsko sam in osamljen.

Stiska prostora bo kot družbena stiska (morda še najbolj radikalno od vseh družbenih skupin v času epidemije) zaznamovala otroštvo. Kakor je sleherna generacija znana po čem, bosta morda prav po tem nekoč znani generaciji Z in alfa – otroci, ki se v času epidemije šele razvijajo in oblikujejo, ki v teh okoliščinah odraščajo. Pa vendar, četudi bo načrtovanje prostora in bivanje v njem v prihodnosti določala fizična distanca, bo v otroškem svetu prva še vedno igra, ki bo zmeraj našla vrzeli za prečenje vsakršnih mej. Vprašanje pri tem je predvsem, kako se bo igra zoperstavila novim oblikam nadzora, ki so se pod krinko epidemije okrepile in drastično posegle v zasebnost, ter kako inovativno bo pri osvajanju prostora v prihodnosti postalo iskanje skritih kotičkov, kjer bodo otroci lahko razvijali svojo avtonomijo.

Naslovna slika: Jean-Marc Côté, En l’An 2000, Pariz 1899

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja