Arhitektura po epidemiji: 3. nagrada

V poročilu sveta ekonomskih svetovalcev izvršnega urada predsednika ZDA iz septembra 2019 ocenjujejo in komentirajo potencialno visoke zdravstvene in ekonomske izgube, povezane s pandemijami in epidemijami grip. Eno izmed ključnih ugotovitev organa prosto prevajamo:

Prvič, obstaja ključna neusklajenost med družbenimi in zasebnimi donosi iz medicinskih raziskav in razvoja ter kapitalskimi naložbami v pandemična cepiva. Stroški in naložbe se povrnejo s prodajo šele, ko pride do tveganja pandemije. Del vrednosti cepiv, ki bi ublažila prihodnja tveganja pandemije, je njihova zavarovalna vrednost. Ta zavarovalna vrednost narašča, tudi če do pandemije ne pride, kar pomeni, da je družbena vrednost hitrejše proizvodnje in boljših cepiv veliko večja od njihove donosnosti za razvijalce. Ta divergenca vodi do nezadostne inovacije pri cepivih, ker ta za svojo zavarovalno vrednost ni nagrajena.
Drugič, pandemije so tveganje z majhno verjetnostjo pojava, vendar z velikimi povezanimi izgubami med prebivalstvom. Redkost pandemij gripe in dejstvo, da se je zadnja resna v tej državi zgodila pred sto leti, lahko privedeta do tega, da potrošniki in zavarovalnice podcenjujejo verjetnost in vpliv prihodnje pandemije. Poleg tega tveganja ni mogoče učinkovito združiti in razdeliti med police, ker so hkrati ogroženi vsi.

Svet ekonomskih svetovalcev je zadolžen, da predsedniku ZDA daje objektivne ekonomske nasvete glede oblikovanja ekonomskih politik. Ne vemo, kako uporabna je beseda »objektivno«, ko se pandemijo izraža v kategorijah meščanske ekonomije, a nekaj »objektivnega« so le izrazili: družbenost določil pandemije in odtujenost te družbe od lastnih medicinskih in tehničnih sredstev. Mike Davis je zaradi aktualnosti svoje knjige The Monster at Our Door iz leta 2005, kjer opisuje nerazrešljivo povezavo med kapitalističnim razvojem in zoonozami ter posledično pandemijami, moral urediti ponovno izdajo – The Monster Enters. Če povzamemo njegovo knjigo v precej bolj sektaških terminih: kdor molči o kapitalizmu, naj se ne izreka o pandemijah.

Podobno kot ekonomska »znanost« svet in družbo presnavlja v kategorijah in omejitvah lastne profesionalne zavesti, tako tudi arhitektura svoje delovanje utemeljuje z vnaprej določenim bistvom svojega dela. O tem bistvu smo lahko poslušali in brali že med prvim valom epidemije, saj je največkrat izjavljeno ravno v krizah – ekonomskih, zdravstvenih, vojnih – krizah iluzij o harmoničnih skupnostih.

Ena izmed teh iluzornih harmoničnih skupnosti je mesto, preden s korono nastopi »smrt urbanega«. Ne da bi izpostavili očitne privilegije nekaterih ob upoštevanju ukrepov, je treba demistificirati terene teh ukrepov vis-à-vis harmonični predmarčevski normalnosti. Humanizacija »’ostani doma’ stanovanj« kot eden izmed predvidenih predmetov arhitekture po epidemiji spregleda preprosto dejstvo, da se večina prebivalstva večino svojega budnega in nebudnega časa zadržuje v istih dveh prostorih, kot se je pred epidemijo. Smrt koronske ulice pa lahko razglasi le tisti, ki je pred tem življenje pripisoval terasi lokala Solist ali pa žarnici v izložbi na Miklošičevi. Nespremenjen obseg dela na gradbiščih in nespremenjena količina Renaultovih kangoojev na voziščih pričata o še delujočem životu mesta (seveda pa je  za to ugotovitev treba zavreči pojmovanje mesta kot abstraktne skupnosti abstraktnih ljudi).

Z izmikanjem razrednim kategorijam in vztrajanjem pri nekakšni humanistični vlogi arhitekture – ki se pripisuje tudi arhitekturi preteklosti – lahko arhitektura predlaga le prihodnost, v kateri bo predlagatelj slučajno imel več naročil. Ti predlogi so vedno posredovani kot podjetniška priložnost in v svoje učinke poskušajo vgraditi nevtralizacijo nekaterih neposrednih posledic krize, ne da bi pod vprašaj postavili status quo. Arhitekt je v našem primeru poklican za računovodsko posredovanje v reorganizaciji prostora, in sicer tako, da bo akumulacija – ali na ravni enega podjetja ali na ravni mesta, kolektivne tovarne – ohranjena v vsaj enakem obsegu. Z vsako krizo se poskuša vzpostaviti arhitekturo in njeno »humanistično funkcijo« v svetu blagovne produkcije, ne da bi sodelovali v odpravi pogojev in razmer blagovne produkcije.

Vuhan, med drugim kitajska prestolnica cementa, je zaključek svojega eseja že dosegel. Obseg proizvodnje je dosegel že predpandemično stopnjo, na kar so tamkajšnji ukrepi tudi stavili, a se gradbeni sektor sedaj sooča s še bolj objektivnimi mejami rasti – nezadostno profitno mero.

Epidemija je predstavljena kot velika uravnavalka, a mimo je doba Mrtvaškega plesa, kjer so tako kralj kot tlačan, tako papež kot meščan v parih s koščeno spremljevalko, pred katero so vsi enaki. Poziv k upornosti arhitekture skozi sklice na abstrakcije, kot so skupnosti »we’re all in this together«, je v resnici dramatična tožba po kontinuiteti.

Arhitektura po epidemiji ne more biti več kot sedma razširjena izdaja Neuferta. Kaj več bi potrebovalo dvom o temeljnih določilih arhitekture kot institucije, česar pa si arhitekti ne morejo privoščiti, saj so v samem arhitekturnem spopadanju z epidemijo že vključeni v popandemično stanje, kakršno je.

Naslovna fotografija: Jean-Marc Côté, En l’An 2000, Pariz 1899

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja