Natečaj Arhitektura po epidemiji: nagrada izven kategorije
Bzzz bzzz bzzz. Vibracija pametne ure na mojem zapestju me sunkovito izstreli iz postelje. 5:15 in popolna tema. Tišina in hladen piš, ki vztrajno rine skozi špranje mojih starih vhodnih vrat. Že nekaj let čakam, da mi jih zamenjajo, a vse od tiste čudne apokalipse leta 2020 nikakor ne dobim nobenega mojstra, da bi to naredil. Takrat so telefoni nehali zvoniti in zveze so bile prekinjene. Mojstri pa so počasi odšli v pozabo. Virtualna izobrazba arhitektov in gradbenikov se je strumno nadaljevala, a vsa teorija je obvisela v zraku, saj roke niso mogle več slediti pametnim umom. Praksa, kaj je to? Zakrnele roke za tipkovnicami in sključeni hrbti na razpadlih računalniških stolih. Od tistega prekletega virusa dalje stojimo na mestu.
Vonj sveže kave me zvabi v kuhinjo, kjer je moj pametni večpredstavnostni kuhalnik že pripravil moj prvi obrok dneva. Nalijem si skodelico in skočim na kolo, da raziščem svet. Ta prekleti trenažer mi gre že pošteno na živce, saj je glasen kot kosilnica brez olja. Tako dobro uro gonim kolo na mestu sredi kuhinje in raziskujem ta virtualni svet. Zdi se mi, da vsak ovinek postaja popolnoma identičen drugemu in da se vse skupaj preslikava v neskončnost. Moj pôt teče po karbonskem okvirju in kolena mi govorijo, naj počasi ustavim, pametna ura pa me žene naprej in utripa, naj se premaknem.
Končno je minila moja jutranja telovadna ura in skočim pod prho. Voda ima danes spet nenavaden vonj, verjetno so jo že tisočkrat reciklirali skozi isti filter. Smo tudi vodovodne mojstre počasi izgubili?
Iz kopalnice odidem nazaj v kuhinjo. Kuhinja je hkrati tudi pisarna. In telovadnica. In mestna uprava. In plaža. In svetovni muzeji. In Antarktika. Vse, kar si zaželim. Nadenem si virtualna očala in se odločim, kam bom potovala danes. A še prej moram oddelati svoje delo. Delo od doma, klasika.
Moja mala garsonjera sredi mesta je postala središče sveta. Tako je zame in za vse ljudi tega planeta. Epidemija je davnega leta 2020 popolnoma spremenila svet in dojemanje prostora. Kar naenkrat je teh nekaj malih kvadratnih metrov postalo ves svet in prisiljeni smo bili za vedno zakleniti vhodna vrata.
Moj sin me sprašuje, kaj so to okna. Ne vem, treba jih je bilo zazidati. Zdaj imamo na mestih, kjer so bila nekoč okna, LCD-panele, ki uravnavajo naš življenjski ritem. Moj sin je na vrtljivem stolu in na sebi ima nova virtualna očala. Ta mu menda ne bodo povzročila vnetja sinusov, pravijo, menda so bolj optimizirana za mali človeški obraz. Bomo videli. On pa bo tudi videl ta svet in se marsikaj naučil: tam, v virtualnosti. V digitalnem svetu, ki nam ga je pripravila naša vlada. Druge izbire nimamo; če odpremo vhodna vrata, nas bo na drugi strani pričakal virus. Korona? Ah kje, njo smo že zdavnaj pozabili.
Strah me je odpreti vhodna vrata, morda bom na drugi strani srečala človeka. Par oči, ki bi me pogledal v obraz, brez digitalnega vmesnika. Brez virtualnih očal ali brez telefona. Kako bom to zmogla?
Od tistega davnega leta 2020 smo pozabili gledati v oči, zazrli smo se v digitalne piksle in se prepričali, da živimo. In tako življenje teče dalje, mi pa ujeti v mehurčkih in malih garsonjerah odkrivamo vse skrivnosti tega sveta. Egipčanske grobnice se nam zdijo ogromne, nosorogi pa veselo letajo naokrog in strašijo antilope. Dandanes se jim lahko čisto približamo in se jih dotaknemo. Moj novi fotelj v kuhinji ima funkcijo senzoričnega zaznavanja: ko se dotaknem antilope, mi del fotelja veselo zavibrira in skozi senzorje začutim toplino tega divjega svobodnega telesa, ki mi ogreje dušo. Ljubim novi fotelj in ljubim svobodo izbiranja. Lahko sem kjerkoli, kadarkoli, scenarij pa se vsakič znova odvije tako, kot želim. Samo jaz in moj sin, svobodna v mali garsonjeri sredi mesta, ki ga sin ne bo nikoli videl od zunaj, saj sem k sreči pravočasno namestila nove LCD-panele na zazidana okna. Tako sva varna v svoji kapsuli.
Občasno do naju pridejo zvoki zunanjosti in slišim delovne stroje. Nekoč je sin poredno odklenil in malo odprl vhodna vrata, tako da sem videla, da gradijo naprej: visoko raste vedno več nadstropij nad nama. V višave, saj je vse naokrog že pozidano. Prizor mi ni bil všeč, saj v videnem nisem začutila nobene estetske vrednosti. Mojstrov ni več, to smo zdaj že spoznali, gradi pa se predvsem na hitro in poceni: važno je, da se mesta zapolni, vanje pa hitro naseli posameznike in jim dodeli nova virtualna očala in čudovito dizajnirani virtualni svet. Razmnoževanje je ušlo že skoraj izpod nadzora; jaz sem svoj paket semenčic in vbrizgator prejela po pošti takoj, ko sem dopolnila 18 let. In zdaj imam sina. In garsonjero. Paket hrane pa se vedno znajde v moji kuhinji, ki nama predstavlja ves svet.
Ni nama hudega, a pogosto imam nočne more. Par oči, ki me pogleda v oči. Prav zares, v enem prostoru, z minimalno fizično distanco. Ali to še vedno zmorem?
Spomnim se obdobja pred letom 2020, ko sem prijatelje gledala v oči. Ko smo se objemali, smejali, plesali, okušali hrano iz iste sklede in se porivali po stopnicah. Kdaj pa kdaj si je kdo zvil gleženj, kdaj pa kdaj me je kakšen objem kar malo zabolel, saj je bil premočen. A tisti magični pogled iz oči v oči mi je v telesu vzbudil iskrice, metuljčke in neizmeren občutek sreče. Moja virtualna očala mi govorijo o sreči: kažejo mi najlepše prizore narave, kažejo mi najlepše filmske zgodbe, kažejo mi diamante, zlato in polno mizo hrane, ki se vedno čudežno znajde v paketu sredi kuhinje, a moji metuljčki in iskrice počasi umirajo. Sprašujem se, ali jih je moj sin sploh kdaj začutil. Ko mu omenim te občutke, se mi samo smeji in mi pove, da bo pojačal zvok, tako da me ne bo več slišal, njegova virtualna očala pa že ves čas brnijo in mu dodajajo novo dozo stimulacije.
Zadnje čase se sploh ne smeji več, ampak v tišini gleda v virtualni svet in me občasno vpraša, kdo je tisti, ki odloča, kaj se bo v njem zgodilo. Kdo je arhitekt, ki kroji virtualna življenja? Kdo sploh še lahko odloča o tem, kaj je polno in pestro življenje in kakšna so pravila naše medčloveške interakcije?
Mislim, da sem takrat, davnega leta 2020, preveč zaupala drugim in pozabila nase. Pozabila sem premikati stopala, pozabila sem delati korake in meje mojega gibanja so se počasi ožile. Država. Regija. Občina. Garsonjera. Na koncu pa moje srce, ki je prav tako kmalu zaprlo svojo mejo. Nihče več noter, niti jaz ven. Stojim na mestu in vibriram skupaj s svojo pametno uro. Koliko časa še?
Naslovna fotografija: Jean-Marc Côté, En l’An 2000, Pariz 1899
Podprite Outsider z naročilom:
