Urša Habič je krajinska arhitektka, projektna vodja pri krajinskoarhitekturnem biroju Studio Vulkan. Studio Vulkan je ena izmed najbolj poznanih in uveljavljenih evropskih krajinskoarhitekturnih pisarn z okoli 40 zaposlenimi in dvema sedežema pisarn v Münchnu v Nemčiji ter v Zürichu v Švici. Urša ekipo krajinskih arhitektov vodi v Zürichu, kjer živi in dela zadnjih deset let, vse od leta 2013. Leta 2012 je diplomirala na ljubljanski Biotehniški fakulteti na Oddelku za krajinsko arhitekturo. 

Kaj vse v zadnjem času počnete pri Studiu Vulkan? Katerih naročil je največ glede na tip objekta? Prejmete več javnih ali zasebnih naročil?

Studio Vulkan je kot biro poznan po tem, da se zanimamo za tiste odprte prostore, ki jih nihče drug noče, denimo industrijske cone, obcestni prostor, kolesarske poti, zeleno infrastrukturo s sonaravnim odvodnjavanjem, nezanimive predele mesta, predmestja, stanovanjske soseske in strešne zasaditve. Samo pisarna v Zürichu ima trenutno odprtih okoli 120 projektov, zato je včasih težko voditi pregled. Ne delamo ravno veliko klasičnih projektov, ki bi jih predpisali krajinskemu arhitektu. Pri Studio Vulkan sem ostala zato, ker mi ni nikoli dolgčas. Zelo veliko se ukvarjamo s predmestji. Večina zaposlenih v biroju nas je odraščala v predmestjih, aglomeracijah, zato se imamo za nekakšne »aglo« specialiste, saj ta prostor dobro razumemo. Zelo nas zanima načrtovanje velik meril, zeleni sistemi in sistemi odprtega prostora mest. Smo pa že nekaj časa nazaj sprejeli odločitev, da ne delamo privatnih vrtov. V Švici je včasih težko ločevati med javnimi in zasebnimi naročili, ker so javni prostori, na primer odprti prostor soseske, pogosto zgrajeni s privatnim kapitalom in potem predani v upravljanje mestu. 

Kakšna je dinamika dela v biroju? 

Čeprav uradno delam kot vodja ekipe oblikovalcev, v biroju nimamo preveč radi uradnih nazivov pozicij. Všeč nam je koncept neformalne, »flat« hiarhije. Organizacija züriškega biroja je nekako ves čas v spreminjanju, saj se tudi projekti, ljudje in časi spreminjajo. Trenutno imamo dve ekipi, ekipo za oblikovanje in ekipo za izvedbo, ki pa medsebojno tesno sodelujeta. Sedimo vsi skupaj v enem prostoru in imamo skupne aktivnosti v biroju. Ko začnemo s projektom in oblikovanjem, je nekdo iz ekipe za izvedbo vedno prisoten, da projekt komentira. Ko poteka izvedba, smo na gradbišču prisotni tudi mi iz ekipe za oblikovanje, da se reši kakšne nepredvidene oblikovalske probleme. Pri projektiranju ves čas sprejemamo kompromise. Zaradi tega se lahko včasih začetna oblikovalska ideja, ki je bila pomembna za projekt, izgubi. Pomembno je, da je skozi celoten postopek projektiranja prisoten nekdo, ki ima v glavi celotno oblikovalsko idejo in pregled nad spreminjanjem projekta. 

Kot oblikovalec moraš takrat, ko je projekt v zadnjih izvedbenih fazah, svojo vlogo vzeti nekoliko s humorjem. Če oblikovalsko rešitev v izvedbenem procesu drastično spremeniš, pomeni to veliko dodatnega dela za tistega, ki izvedbeni načrt pripravlja. V biroju se poskušamo držati časovnih okvirjev, do kdaj lahko oblikovalski koncept odprtega prostora korenito spreminjamo. 

Kako v vašem biroju in pri tebi osebno poteka kreativni proces? 

V biroju imamo aktualne projekte obešene po stenah. Ko se sprehodiš mimo, včasih spontano dobiš kakšno dobro idejo. Sama osebno sem zelo težko na ukaz, takoj kreativna. Kreativne delavnice, kjer moraš biti na mestu ustvarjalen, mi zato predstavljajo stres. Običajno potrebujem svoj čas, kakšen dan ali dva, da se v naprej pripravim in razvijem idejo. Oblikovalski proces ne pričnem s skico, tako kot npr. Gašper Habjanič (smeh), temveč ročno napisanim tekstom v opornih točkah. Nato delo nadaljujem z maketo. V biroju na splošno zelo veliko delamo z maketami. Sledi ročna skica, prvih nekaj tednov je vse na roke, nikoli pa ne začnemo oblikovanja na računalniku. 

Ali je krajinskoarhitekturnih natečajev v Švici dovolj? Zakaj je pri investitorjih v Švici in Nemčiji veliko zanimanja za kakovostno krajinsko arhitekturo? V čem naročniki prepoznajo dodano vrednost krajinskih ureditev? Kdaj je krajinska arhitektura kakovostna? 

V Švici se večino večjih novih projektov pridobi preko natečajev, kar pomeni, da na demokratičen način posel pridobijo tisti biroji, ki predlagajo najboljšo rešitev. V primerjavi s Slovenijo se razlikuje tudi način, kako se mesta dodatno zavarujejo pred slabo arhitekturo in krajinsko arhitekturo. Če se investitorji želijo natečaju izogniti, morajo projekt večkrat zagovarjati pred »Baukollegium«. Baukollegium je nekakšna mestna žirija, ki skrbi za to, da so posegi v prostor iz krajinskoarhitekturnega in arhitekturnega vidika kakovostni. V žiriji sedijo najboljši arhitekti države, občinski arhitekti in arhitekti-ekonomisti, ki na položaju ne ostanejo za nedoločen čas, temveč se vsakih nekaj let menjajo. Za biroje in investitorje je predstavitev projekta pred »Baukollegiumom« zelo stresen postopek. Baukollegium investitorju in projektantu predlaga spremembe projekta. Zavrnitev projekta lahko zelo negativno vpliva na ugled investitorja in projektanta. Ker je ta postopek tako zapleten, se investitorji večkrat odločijo raje za natečaj. To je malo poenostavljena razlaga, vendar naša dnevna realnost. Pri novih stanovanjskih soseskah denimo, se investitorji zavedajo, da se bodo stanovanja prej oddala v najem in da bodo ljudje v stanovanjih dlje časa ostali, če je tudi odprt prostor oblikovan kakovostno, z igrišči, veliko zelenja in sence, z ustrezno načrtovanim prometom in kolesarskimi potmi. Podjetja, ki gradijo, so tudi strokovno zelo podkovana, zaposlujejo arhitekte, ki znajo brati načrte in razumejo, kako načrti vplivajo na stroške gradnje. 

Na vprašanje kdaj je krajinska arhitektura kakovostna, lahko odgovorim zgolj na subjektivni ravni. Pomembno mi je, da krajinska arhitektura uporabniku ponuja različna doživetja, da je na voljo uporabi vseh ljudi, neglede na status in položaj v družbi, ter da ustvarja prostore, v katerih se različni ljudje dobro počutijo.

Pri Studiu Vulkan se ukvarjate tudi z načrtovanjem odprtega prostora v večjih, strateških merilih. Zakaj je strateško krajinsko planiranje mest tako pomembno, kakovostno načrtovan odprti zeleni prostor v mestih pa dragocen? Kako odprti zeleni prostor v mestih zavarovati pred pozidavo?

Urbanistični parametri so določeni v aktih podobno kot v Sloveniji. Mesta urbanizem pričnejo z naročilom študije urbanističnega koncepta (nem. Auftragstudie, Machbarkeitsstudie). V njih biroji preverijo, kaj vse bi bilo v prostoru mogoče in tesno sodelujejo z mestom. Mesto včasih naroči študije različnih pisarn, si vzame več časa in dovoli, da urbanistični koncept dozori. Te strokovne podlage so potem osnova bodočemu natečaju. Tisti, ki je strokovno podlago pripravljal, je po navadi vključen v žirijo natečaja. Po mojem občutku obsegajo študije vedno večji prostor obdelave od območja, ki se ga potem načrtuje v natečaju. 

Večkrat smo bili povabljeni na urbanistični projekt ali natečaj, ki smo ga vodili mi, ne pa denimo mestni urbanist. Z ovrednotenjem odprtega prostora smo v dialogu z mestom dorekli, kje naj se prostor pozida, kateri odprti prostor pa se zaradi kakovosti ohrani. Nato smo delo nadaljevali z arhitektom ali pri natečaju. Najprej se je doreklo, kje bo prostor ostal nepozidan. 

Z definiranjem večjih površin odprtega prostora, se mestu zagotovi odprt zeleni prostor. Kar je bilo v šestdesetih in sedemdesetih načrtovano ter zgrajeno denimo v Kopenhagnu in tudi v Ljubljani, ni slab primer urbanizma. Zaradi dobrega urbanizma sta ti dve mesti danes med najbolj zelenimi in privlačnimi. Zürich je drugačen, saj so naravne danosti poskrbele za zagotovljen zeleni prostor. Ob tem mesta zelo dolgo časa niso zares razvijali in gradili. V devetdesetih se je povsod gradilo predmestja, kar za Zürich ni bilo tako značilno. Veliko ohranjenega odprtega prostora se mestu danes obrestuje, vendar pa je zaradi pomanjkanja stanovanj stiska. Naša pisarna rada sodeluje pri teh temah, saj vidimo prednost v sodelovanju pri projektih od samega začetka. V tovrstne tematike veliko vlagamo, vedno znova najdemo projekte, ki raziskujejo ravno to problematiko in jih tudi sami financiramo.

Pisarna je poznana po krajinskem oblikovanju stanovanjskih sosesk. Kaj vas vodi pri načrtovanju stanovanjskih krajin, ali v proces oblikovanja vključite tudi lokalne prebivalce?

Oblikovanje odprtega prostora stanovanjskih sosesk nas zanimajo iz dveh razlogov; ker želimo ustvariti privlačna okolja, v katerih ljudje prebivajo, pa tudi zato, ker je to dobro za posel. Tu nimamo veliko presenečenj, vemo kaj delamo, vemo, kakšen bo rezultat, poznamo investitorje in se tu zelo dobro počutimo. Pomembno se nam zdi, da ne ustvarjamo zgolj spalnih naselij, kjer je vse zreducirano na minimum, ampak soseske v klasičnem pomenu z vrtcem, šolo, trgovinami in s kakovostnim odprtim prostorom. Sodelovanje javnosti pri načrtovanju je v Nemčiji velika tema, v Švici manj, ker sistem drugače deluje. V družbeno-konfliktnih situacijah si vedno zagotovimo pomoč sociologa za boljše vključevanje lokalnih prebivalcev. Sociologi zelo dobro moderirajo in vodijo dialog z javnostjo, ter svetujejo, kako na pravi način predstaviti projekt. Ugotavljam, da so ilustracije veliko bolje sprejete kot fotorealistični renderji. Veliko ljudi meni, da bo ureditev zgledala točno tako kot na renderju, kar je lahko včasih problem. Sodelovanje javnosti je pereča in aktualna tema, ljudje po naših izkušnjah želijo spremembe, ampak ne v njihovem okrožju. NIMBY efekt je včasih težko obvladljiv in vsekakor večna tema pogovora v biroju.

Zelo lepa so vaša naravna igrišča iz lesa in z zasaditvijo. Od kje inspiracija za oblikovanje takšnih igrišč? 

Neradi uporabljamo klasična igrala iz kataloga, ker so draga, večinoma res slabo oblikovana in kazijo podobo zunanjih prostorov. Strinjam se, da potrebuje vsako mesto vsaj eno nadstandardno igrišče z veliko različnimi, posebnimi igrali. Pri stanovanjskih soseskah pa so nam všeč preprosta klasična igrala, na primer tobogan ali gugalnica, kjer si starši lahko odpočijejo, ker vedo, da je vse po predpisih. Radi uporabljamo debla, skale in preostale naravne materiale. Otroci se lahko igrajo povsod. Pri oblikovanju igrišč je zelo pomemben tudi funkcionalni vidik: da so ločena od kolesarskih poti, pregledna, zavarovana z živico in v bližini sanitarij; po navadi ves naš čas, ki ga imamo za projekt, vložimo v te teme in ne v oblikovanje igral, ker se otroci igrajo povsod. Za zasaditev radi uporabljamo travne mešanice in grmovnice za ustvarjanje niš, kjer se otroci lahko skrivajo. 

Sodobno krajinsko oblikovanje poskuša prostor zasnovati tako, da je njegova ekološka vloga čim večja. Zelo veliko se govori tudi o zmanjševanju vpliva podnebnih sprememb s krajinskim oblikovanjem. Kakšno je stališče Studia Vulkan do te problematike?

Zelo nas veseli, da ekološko gibanje v Nemčiji in Švici pridobiva na pomenu v družbi. Zelo dolgo smo se trudili, da bi naročnike prepričali, naj zmanjšajo podzemno parkirno hišo, da se lahko sadi čim več dreves v odprti prostor, da se čim manj tlakuje med posameznimi objekti, da se zasadi grmovnice, da se na sonaravni način ureja padavinsko vodo, da se naredi zeleno streho. Krajinarju je to družbeno priznanje zgolj potrdilo, da je o prostoru pravilno razmišljal že več stoletij. Žal je to zavedanje prišlo prepozno, saj Zemlja gori. 

V zadnjem času na pomenu pridobivajo zelene strehe, ki so poseben tip odprtega prostora. Kakšna je njihova uporabna vrednost in ekološka vloga, koliko vzdrževanja zahtevajo? Kako je z upravljanjem in zadrževanjem padavinske vode na zemljiščih?

Zelene strehe pri projektu Atmos v Zürichu in Toni Areal so zasnovane tako, da zalivanje praktično ni zahtevano. S substratom, ki ga je več kot 12 cm, se vodo zadrži za več kot 350 dni na leto. Vzdrževanje je minimalno. Za našimi zelenimi strehami je veliko raziskovanja, da lahko s tako visokimi rastlinami ostanejo zelene tudi v poletnem času. Vse rastline so posajene, ne uporabljamo rastlinskih preprog. Pri projektu Toni Areal smo naprimer razvili poseben substrat iz vulkanske mešanice, da strehe nismo dodatno obtežili. Na eni izmed naših streh v sodelovanju z naravovarstveniki in stanovanjso zadrugo (ki projekt financira) trenutno raziskujemo, kateri substrat je najbolj primeren za čebele, in druge insekte, ki se rade zakopavajo vanj. 

V Zürichu so nedavno sprejeli sklep, da morajo biti vse večje nove stavbe grajene z zeleno streho v kombinaciji s fotovoltaiko. V zadnjih letih so ugotovili, da je pri fotovoltaiki zelena streha dobrodošla, saj hladi naprave. Z odvodnjavanjem je tako, da ne smeš nobene meteorne vode spustiti v kanalizacijo v casu velikih padavin. Vso padavinsko vodo je treba zadržati na parceli, v kanalizacijo pa jo lahko spustiš šele v času suše. Pogosto se padavinsko vodo v celoti uporabi za hlajenje fasade z fotovoltaiko ali za zalivanje rastlin. Vodni vrtovi za meteorno vodo so lahko res lepa naloga za krajinsko oblikovanje. Nizozemska in Danska sta na tem področju že daleč pred nami.

Opažam, da je v Sloveniji pri oblikovanju odprtega prostora še vedno prisoten minimalizem, da se odprti prostor razsežno tlakuje, da so zasaditve skope in da je prostor sčiščen ter prazen. Kakšna misel na to temo? 

Tudi v Švici se šele zadnjih nekaj let zavedajo ekološke vloge odprtega prostora. Švica je bila pred tem še bolj usmerjena v minimalizem kot Slovenija. Na srečo so v Zürichu naravne danosti takšne, da je mesto bogato z zelenimi površinami. Z ekološkim valom se je pojavilo novo pravilo, da mora biti najmanj 25–30 % zemljišča senčenega, zaradi česar bodo potrebno v prohodnosti saditi vec dreves. Ob opazovanju nekaterih slovenskih projektov sem mnenja, da se denar porabi za napačne stvari, na primer razsežne površine z dragim tlakom, ali pa za razvoj urbane opreme po meri na primer. Ni nenavadno, da na koncu ne ostane dovolj sredstev za vegetacijo. Menim, da bi se moralo krajinske arhitekte v Sloveniji bistveno bolj vključiti v načrtovanje odprtega prostora, ravno zaradi dobrega poznavanja rastlinskega gradiva. Pri nas v biroju so zaposleni tako arhitekti kot krajinski arhitekti v razmerju 1 : 2. Običajno prepoznam, kateri odprti prostor je delal krajinski arhitekt, ravno zaradi vegetacijskih prvin v prostoru. Odprt tlakovan prostor z brezami v centru Ljubljane mi da vedeti, da te vrste ni predpisal krajinski arhitekt. Breze ne sodijo v urbano mestno okolje, saj gre za vrsto, ki ni odporna na današnje podnebne spremembe, problematična pa je tudi alergenost. In to ve ravno krajinski arhitekt, ki skrbi, da ostaja na tekočem z novimi podatki iz drevesnic. 

Menim, da bi se morala študija arhitekture in krajinske arhitekture v zadnjih dveh letnikih bolje povezati, da se stkejo poznanstva in prijateljstva med bodočimi profesionalci. To vsekakor ni samo tema ljubljanske fakultete, z istimi problemi se srečujejo tudi študentje krajinske arhitekture in arhitekture drugod po Evropi. 

Ekskurzija biroja Vulkan v Ljubljano

Pogovarjala se je: Živa Pečenko