Na začetku šestdesetih let je Edvard Ravnikar nizal uspeh za uspehom. Dokončani sta bili stavbi Narodne banke v Celju in Kranju, pa tudi palača Občinskega ljudskega odbora Kranj. Te realizacije so z izvirno sintezo avtorskega modernizma in reinterpretacije tradicije od detajla do urbanistične umestitve napovedale resnično samonikel modernizem ljubljanske šole za arhitekturo, ki se mu ni bilo več treba zanašati na dogme mednarodnega sloga, ampak se je postavil na lastne noge. Nedavno pred tem projektirane Tiskarna ljudske pravice, stavba Gradbene fakultete ter stanovanjske stolpnice v Ljubljani so bile tik pred dokončanjem. Zmaga na natečaju za ureditev središča Ljubljane s Trgom revolucije leta 1960 pa je za arhitekta pomenila preskok v merilu in napovedala seganje na regionalni in globalni nivo.
Šestdeseta leta pa se nato za Ravnikarja in njegove sodelavce niso izkazala za nadgradnjo neprekinjenih uspehov. Namesto tega so postala leta preizkušenj in oscilacij med vedno bolj drznimi zasnovami in neizpolnjenimi pričakovanji. Vrsta vidnih zmag na nacionalnih in tudi mednarodnih natečajih je ostala brez realizacij. Na Fakulteti za arhitekturo so kolegi leta 1961 zatrli Ravnikarjeve načrte o radikalni prenovi študija s smerjo B. Leta 1964 so zaradi gospodarske krize zastala tudi dela na prestižnem Trgu revolucije in nobenih zagotovil ni bilo, da se Ravnikarjeva življenjska priložnost za modernizacijo in metropolizacijo republiške prestolnice ne bo spremenila v nedokončan torzo. Sredi turbulentnih zastojev in frustracij sta se skoraj vzporedno, drug ob drugem, zvrstila dva velika projekta, prispevka za mednarodna natečaja za novo središče po potresu leta 1963 uničenega Skopja (1964) in za ureditev umetno nasutega otoka Tronchetto v Benetkah (1964). Rezultat velikega mednarodnega natečaja za Skopje, ki se je odvijal pod pokroviteljstvom Združenih narodov in na katerem je zmagal japonski zvezdniški strukturalist Kenzo Tange, je Ravnikarju po besedah arhitektove dolgoletne sodelavke Majde Kregar pomenil največje razočaranje v življenju, uspeh na beneškem natečaju, kjer je avtorska ekipa Ravnikarja, Eda Ravnikarja mlajšega in Majde Kregar dosegla eno od petih enakovrednih prvih nagrad, pa največji in mednarodno najvidnejši uspeh. Kljub temu so danes od obeh projektov ostali samo neuresničeni načrti, skice, zapiski in objave. Skopje so začeli obnavljati (vendar obnove niso nikoli dokončali) po kompromisnem načrtu japonske in zagrebške ekipe arhitektov, Ravnikarjev načrt za Tronchetto pa je po obetavnejših prvih letih sintetiziranja več prvonagrajenih projektov v enotno rešitev zaradi političnih sprememb v Benetkah leta 1967 doletela podobno jalova ustavitev projektiranja. Kljub temu pa sta načrta za Skopje in Tronchetto, še posebej če ju beremo vzporedno, še danes izjemno pomembna mejnika v Ravnikarjevem opusu in po mojem mnenju tudi ključna dokumenta alternativnega modernizma, ki je v petdesetih in šestdesetih skozi kritiko dogmatičnega visokega modernizma vzpostavljal možnosti drugačne, progresivne prihodnosti. S tem se načrta za Skopje in Tronchetto pridružujeta številnim neuresničenim arhitekturnim in urbanističnim idejam v zgodovini, ki ravno zaradi svoje radikalnosti in neuresničenosti ostajajo vitalni del sodobnih prostorskih in družbenih premislekov.
Skopje je po potresu, ki je uničil dve tretjini urbanega tkiva, na prvi pogled pomenilo tabulo raso, idealno ravnino za – že od renesanse naprej – sanje in grozo vsakega arhitekta: novo mesto. V zmagovalnem predlogu Kenza Tangeja in njegovih sodelavcev je bilo v razmeroma preprosti urbanistični shemi, sestavljeni iz nekaj zgoščenih megastruktur in prometne infrastrukture, začutiti piš novega začetka. Dosledno nivojsko ločevanje prometne infrastrukture je bilo v neposrednem nasprotju z Ravnikarjevim načrtom, ki je predvideval zgraditev novega modernističnega mesta kot organsko nadaljevanje in nadgradnjo tradicionalnih urbanih odlik v jedru še osmanskega Skopja, pri mešanju avtomobilskih in peš poti pa se je Ravnikar naslonil ravno na arhetip slikovitega evropskega mesta: Benetke. Z vrsto skic, ki stoletne beneške pejsaže eksplicitno povezujejo z novimi modernističnimi elementi Ravnikarjevega Skopja, se izrisuje vizija modernističnega mesta kot slikovitega in doživljajsko bogatega mesta za pešce.
Po drugi strani so zgostitve in modernizacija z Ravnikarjevega načrta za Skopje vplivale na nizke megastrukture, ki jih je predvidel kot pozidavo novega kompleksa Tronchetto. Benetke so še danes arhetip starega, zaradi organske rasti in usahle gospodarsko-politične moči ikonično slikovitega tradicionalnega mesta, razraslega do svojih naravnih meja, meja lagune. In vendar ravno Tronchetto, ne pa Skopje, pomeni pravo tabulo raso – morju iztrgan, nov umetni otok. Javni mednarodni natečaj za Tronchetto je prinesel možnost, da se urejanje novega območja Benetk iztrga zasebnim investitorjem in uredi v skladu z željami po revitalizaciji tisočletnega mesta.
Prvotno idejo Tronchetta kot prometnega vozlišča za Benetke je Ravnikar preoblikoval v še danes izjemno zanimivo stopenjsko rešitev, ki je v arhitekturni praksi nakazala smer k pojmoma, ki v šestdesetih še nista obstajala. Pojma, ki ju imam v mislih in s katerima se intenzivno ukvarjamo v enaindvajsetem stoletju, sta prilagojena ponovna raba (kako s prilagajanjem in prenovo obstoječih stavb bolj trajnostno in v skladu z novimi potrebami naseliti že zgrajeni svet) in odrast (kako upočasniti ali celo demontirati ogrodje napredka dvajsetega stoletja, ki je napredek razumelo izključno kot eksponentno rast ekonomskih in drugih kvantitativnih kazalcev, s tem pa vzpostaviti pogoje za bolj vzdržen in trajnosten, kvalitativni napredek). Ravnikar je nove, modernistične Benetke gradil ne samo z dodajanjem, ampak tudi z odvzemanjem: na podlagi pravilne analize, da sta za propad Benetk kriva tudi avtomobilski in železniški nasip do mesta v laguni, ki sta omogočila vedno bolj povampirjeno turistifikacijo in izgon avtohtonega prebivalstva na kopno, je predvidel pragmatično in postopno, vendar brezkompromisno odstranitev obeh nasipov ter vzpostavitev sodobnih hitrih hidrogliserskih povezav med celino in Benetkami, ki bi tako spet postale mesto na vodi. S snovanjem razsežnih prilagodljivih megastruktur pa ni samo vzpostavil pogojev za realistično in pragmatično prometno infrastrukturo, ki bi se jo dalo postopno umakniti iz lagune; megastrukture so obenem že ogrodje za končno, idealno stanje: nizko in gosto, v zelenje potopljeno mesto za nove prebivalce in nove kulturno-izobraževalne ustanove, ki bi omogočale trajnostno revitalizacijo in nov razcvet Benetk. V projektu za Tronchetto gre za projektiranje struktur, ki že vključuje razmislek o lastni prihodnji transformaciji. S projektom za Tronchetto je Ravnikar demonstriral, da lahko modernizem gradi nove Benetke ne z oponašanjem starih, ampak z radikalno restitucijo in revitalizacijo osnovnih življenjskih pogojev tradicionalnega mesta.
Ravnikarjevi projekti so krizo modernizma, ki se je v šestdesetih letih že jasno izrisovala, razrešili na povsem modernističen način – z brezkompromisno analizo in doslednim popravkom stanja, ki je modernistični projekt korigiral na točkah, kjer je najbolj klecnil: na področjih prometne infrastrukture, javnega prostora za pešce, odnosa do dediščine in okoljskega vpliva. V nasprotju s postmodernistično kritiko modernizma, ki je z drugačnim branjem tradicije in predvsem pod vplivom mednarodnega vzpona ekonomske doktrine neoliberalizma v mnogočem nadaljevala ali celo še stopnjevala družbeno in okoljsko dezintegracijo, sta Ravnikarjeva načrta skupaj z drugimi alternativnimi modernizmi petdesetih in šestdesetih let ključna dokaza, da bi lahko mesta že v drugi polovici dvajsetega stoletja začeli revitalizirati v skladu s sodobnimi zahtevami po trajnostni in solidarni družbi. Ravnikarjeva »odrast« ni regresivna: ne pomeni niti vrnitve k tradiciji niti dviga rok od modernističnega projekta. Konceptualna bližina obeh načrtov temelji na tem, da zmore modernistični arhitekt paleto možnosti svojega delovanja razumeti tudi skozi sposobnost, da razvoj odvrne od rušenja obstoječih in preusmeri v prevajanje tradicionalnih odlik skozi nove materialne in družbene potrebe; predvsem pa na tem, da v paleto svojih zmožnosti uvrsti tudi demontažo škodljivih preteklih odločitev in infrastrukturnih pogojev.
Usoda Skopja in Benetk po obeh natečajih je ključna za razumevanje, zakaj neuresničitev obeh urbanističnih načrtov ni bila tragedija samo za Ravnikarja, ampak tudi za obe mesti. Po intenzivnem, a nikoli dokončanem projektu ponovne zgraditve Skopja je mesto svojo najnižjo točko doživelo s projektom »Skopje 2014«, ki je realizirane modernistične stavbe preoblekel v vulgaren mavčasti približek neoklasicističnih palač, odprte prostore pa v totalitarnem horror vacui zapolnil s pozlačenimi kipi Aleksandra Velikega in drugih mitskih figur. Benetke so istočasno doživele predvidljivo posledico popolnega turističnega poblagovljenja prostora in izgona avtohtonega prebivalstva. Vse intenzivnejše poplavljanje mesta je postalo učinkovita alegorija globalne impotence pri spopadanju z zaostreno podnebno krizo. Ravnikarjeva načrta iz leta 1964 tako ostajata pomembna referenčna točka alternativ obeh mest in medsebojnega oplajanja dveh na prvi pogled povsem različnih urbanih kontekstov. Obzorje, proti kateremu je v svojih urbanističnih načrtih v šestdesetih letih stremel Ravnikar, je realnost današnjega dne – nerazrešeno razmerje med tradicijo in razvojem, regulacija parcialnih špekulativnih shem, predvsem pa okoljske in družbene posledice nepremišljenih posegov v prostor. Namesto tega sta danes mesti Skopje in Benetke dosegli skupno usodo na koncu slepe ulice neoliberalnega sveta. Tudi zato novo branje Ravnikarjevega urbanizma ni samo stvar arhitekturne zgodovine, ampak sestavni del študij na temo razreševanja danes še bistveno bolj zaostrenih razvojnih izzivov.
Napisal: Miloš Kosec
Besedilo je bilo prvič objavljeno v katalogu Slovenska arhitektura in prostor 2023, ki ga je izdal ZAPS ob Dnevu arhitektov.
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
