Arhitekturno snovanje Edvarda Ravnikarja, ki smo mu posvetili letošnji Dan arhitektov*, je močno povezano z vprašanjem javnega prostora. Njegovi realizirani projekti, ki jih srečujemo v Ljubljani, Novi Gorici, Kranju, Celju in drugih krajih po Sloveniji, so zaznamovani z družbenimi procesi, od osamosvajanja naroda do protestov civilnodružbenih gibanj. Povezani so tudi z urbanizacijo in povojnim družbenim napredkom, ki je temeljil na industrializaciji. Predvsem pa odpirajo vedno aktualna vprašanja, ki se zrcalijo v boju za javni prostor. Spričo gentrifikacije in privatizacije je ta boj družbena konstanta.

Če je po definiciji javni prostor tisti, ki je odprt in dostopen vsem, je postal tudi nekakšen preizkusni kamen za kritično teorijo v povezavi s filozofijo, urbano geografijo, vizualno umetnostjo, kulturnimi študijami, družboslovjem in urbanističnim oblikovanjem.^[1] Javni prostori so bili pogosto cenjeni kot demokratični prostori zbiranja in politične participacije, kjer lahko različne družbene skupine izražajo svoje mnenje. Morda se je prav na tem mestu treba vprašati, kako lahko Ravnikarjeva arhitektura vpliva na oblikovanje javnega prostora v prihodnosti.

Zgodovinsko je bil javni prostor v zahodni kulturi omejen na vaška in mestna središča, trge in prostore ob cerkvah; praviloma je bil zasnovan okoli osrednjega spomenika, ki mu je določal program. Čeprav so ti prostori nastali kot prostori trgovanja,^[2] so delovali kot »skupna lastnina«, prostori prostega pretoka, kot politična, družbena in kulturna arena. Jürgen Habermas je koncept javne sfere povezal z razvojem demokracije. »Dogodke in priložnosti imenujemo ‚javne’, kadar so odprti za vse, v nasprotju z zaprtimi ali ekskluzivnimi zadevami. Ta ‚javna sfera’ je področje našega družbenega življenja, v katerem se lahko oblikuje nekaj, kar se približuje javnemu mnenju. Dostop je zagotovljen vsem državljanom.«^[3]

Trg republike oziroma revolucije v Ljubljani ni nastal iz srednjeveškega trga, niti sprva ni bil zaznamovan s spomenikom. Nastal je iz antičnih ostalin, saj je bilo na tem območju nekdaj severno obzidje Emone, nedaleč stran je stalo več antičnih stavb, tu so tudi ostanki zgodnjekrščanskega središča. Kasneje so na praznem prostoru turjaški grofje uredili velik, baročno zasnovan vrt, ki je v 18. stoletju postal del zaledja uršulinskega samostana in je redovnicam zagotavljal tudi prehransko samooskrbo. Rob vrta so med obema vojnama pozidali s stanovanjskimi objekti. Zamera, da je bil po drugi svetovni vojni pozidan tudi sam vrt, in to z dodatkom ideoloških in političnih simbolov, še vedno živi. Vendar naš spomin najbolj burijo dogodki zadnjih 30 in nekaj let. Zgodovina trga odraža družbene in politične spremembe celotnega nacionalnega prostora v obdobju zadnjih treh desetletij. Čeprav demokracija in javni prostor ne sovpadata povsem, je potencial njunega prepleta tisti, ki je politično pomemben.

Gradnja današnjega trga, ki je trajala več kot dve desetletji, se je začela leta 1963 s parkirno hišo. Dve leti pozneje je bil zgrajen prizidek k današnji Gimnaziji Jožeta Plečnika, leta 1971 so dokončali trgovski objekt Maximarket ter stolpnico banke s prizidkom in ploščadjo. Leta 1975 je bil urejen priključek k uršulinski cerkvi in postavljen spomenik revoluciji. V nadaljevanju je bila dograjena še druga stolpnica s prizidkom. Cankarjev dom so začeli graditi leta 1979 in ga dokončali leta 1982. Tega leta so dodali še Kardeljev spomenik. Pri tej pozidavi so pod vodstvom Edvarda Ravnikarja sodelovali Anton Bitenc, Miloš Bonča, Jože Koželj, Anton Pibernik, Franc Rihtar, Vladislav Sedej in številni drugi. Leta 2005 je trg prešel v zasebno lastništvo. Po odločbi sodišča, češ da gre za streho parkirne hiše, ga je v last dobilo podjetje s sedežem v Švici, lastnik podzemne garaže. Vendar je z dogovorom leta 2011 ponovno postal občinski. Do takrat je bil trg parkirišče, šele po prenovi leta 2014 je namenjen le pešcem. Tako je bil vzpostavljen osrednji mestni in državni trg za prireditve. Prenova tlaka je bila izvedena po prvotnih načrtih arhitekta Ravnikarja: s kamnitimi ploščami in kockami pohorskega tonalita v pasovih različnih širin ter v linijah, ki tečejo v smeri vzhod–zahod,^[4] kot so nekdaj potekale gredice uršulink.

Ko se sprehodimo čez Trg republike, nekdanji Trg revolucije, nam v spominu oživijo dogodki, ki so neizpodbitno zaznamovali ta prostor. Ali pa je prostor zaznamoval dogodke? 26. junija 1991 je predsednik Milan Kučan tu razglasil samostojnost Slovenije. Tu je bila prvič javno dvignjena nova slovenska zastava. Trg republike je s tem postal simbol neodvisnosti in slovenske države. Pred seboj imamo slike protestov različnih civilnodružbenih gibanj, mitingov za resnico, zborov za republiko in soočenj, ki so del demokratičnih trenj.

Nedavni protesti, ki so potekali v času pandemije, so poudarili tudi koncept »pravice do mesta«, saj so protestniki zahtevali svobodo gibanja in se borili proti omejitvam glede uporabe javnega prostora. Koncept pravice do mesta je prvič izrazil francoski filozof Henri Lefebvre v knjigi Le droit à la ville leta 1968. Trdil je, da mestnega prostora ne bi smele nadzorovati izključno tržne sile, kot sta komodifikacija in kapitalizem, temveč bi ga morali oblikovati in upravljati prebivalci, ki v njem prebivajo. Mestni prostori morajo biti vključujoči, demokratični in dostopni vsem prebivalcem.^[5]

Trg revolucije je na eni strani ograjen s stavbo parlamenta kot političnim simbolom ter s trgovsko hišo Maximarket, stolpnico banke in poslovno stolpnico kot simboli potrošništva in kapitalizma, na drugi strani pa s Cankarjevim domom, simbolom vedno bolj »državne« kulture. Poseben sloj trga sestavljajo spomeniki. Največji je spomenik revolucije, delo kiparja Draga Tršarja in arhitekta Vladimirja Braca Mušiča. Velika bronasta javna plastika, ki je bila postavljena leta 1975, še danes sodi med največje v državi. Prostor okoli spomenika je uredil arhitekt Edo Ravnikar. V bližini so leta 1981 postavili še spomenik Edvardu Kardelju, delo Draga Tršarja in arhitekta Fedje Koširja. Leta 1982 so pred Cankarjevim domom postavili spomenik Cankarju, narejen po osnutkih Slavka Tihca. Nedaleč je skulptura Matjaža Počivavška, ki označuje službeni vhod v banko. V bližnji prihodnosti bomo na pobudo Milana Kučana na tem prostoru dobili še spomenik osamosvojitvi. Vprašanje je, ali današnja družba za svoje manifestacije še vedno potrebuje fizične simbole – ali pa so ti preživeti? Z vso legitimnostjo si lahko zastavimo vprašanje, kaj bo upodobljeno na spomeniku osamosvojitve. Katera podoba je tista, ki bo združila razdeljeni narod?

Ker so naša mesta vedno bolj podvržena segregaciji (socialni, ekonomski, kulturni, etnični), se možnosti za javno interakcijo zmanjšujejo, določene funkcije javnega prostora pa so se prenesle na socialna omrežja. John Chase piše: »Pomen prostovoljne in obvezne udeležbe v civilnem življenju sta si prisvojili zavest o arbitrarnosti pripisanih kulturnih pomenov in vse pomembnejša vloga, ki jo ima poraba blaga in storitev pri oblikovanju posameznikove identitete.«^[6] Stavbe ali nepremičnine v zasebni lasti, ki so vidne s pločnikov in javnih prometnic, vedno bolj vplivajo na javno vizualno krajino z zunanjim oglaševanjem, postavljanjem miz in stolov kavarn, zagrajevanjem ter drugimi fizičnimi posegi. Preoblikovanje javnih prostorov v zasebno last s pomočjo koncesij ali najemov je privatizacija javnega prostora, pogosta posledica prenove mest. Sodobna družba se je iz javnega življenja, ki je nekoč fizično zaznamovalo mestna središča, umaknila. Politične in družbene potrebe ter forumi za izražanje so zdaj dostopni od doma. To se odraža v izjavi Michaela Sorkina o »koncu javnega prostora«^[7]. Nasprotno mnenje je, da je javni prostor, ne glede na to, kje je, v fizični ali virtualni obliki, vedno izključujoč in sam po sebi protisloven. Pojme javnega prostora, demokracije in državljanstva morajo uporabniki na novo definirati na podlagi svojih izkušenj. »Uresničevanje urbane družbe zahteva načrtovanje, usmerjeno potrebe te družbe … To zahteva znanost o mestu (o odnosih in korelacijah v mestnem življenju). Čeprav ‚je izpolnitev teh pogojev nujna, ni zadostna’. Enako nujna je družbena in politična sila, ki je ta sredstva sposobna uporabiti.«^[8]

Zato so javni prostori podvrženi nenehnemu spreminjanju, so prostor boja, spopada interesov. V odgovor na to njegovi uporabniki fizični prostor vedno prestrukturirajo. Zgodovinski ideal fiksnega javnega prostora okoli spomenika za raznoliko sodobno družbeno paleto ni več vzdržen, saj noben fizični prostor ne more pomeniti popolnoma vključujočega »prostora demokracije«. Velja enako tudi za simbole?

Napisala: Mika Cimolini
Naslovna slika: Trg revolucije (danes Trg republike) ob razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije 26. 6. 1991 (foto: Borut Krajnc)

*Besedilo je bilo prvič objavljeno v katalogu Slovenska arhitektura in prostor 2023, ki ga je izdal ZAPS ob Dnevu arhitektov.

Opombe:

[1] https://en.wikipedia.org/wiki/Public_space.

[2] »Ko se začne industrializacija in se rodi kapitalizem v konkurenci s specifično industrijsko buržoazijo, je mesto že močna realnost.« Henri Lefebvre: The Right to the City (Le droit à la ville, 1968), povzeto po angleškem prevodu iz leta 1996, https://theanarchistlibrary.org/library/henri-lefebvre-right-to-the-city.

[3] Habermas, Jürgen (1989), »The Public Sphere«, v Stephen E. Bronner, Douglas Kellner (ur.), Critical Theory and Society: A Reader, New York: Routledge, str. 136–142.

[4] Mestna občina Ljubljana, pregled vseh projektov.

[5] Henri Lefebvre: The Right to the City (Le droit à la ville, 1968).

[6] John Chase, »The Garret, the Boardroom, and the Amusement Park«, JAE 47/2 (november 1993).

[7] Michael Sorkin (ur.): Variations on a Theme Park: The New American City and the End of Public Space (New York: Hill and Wang, 1992).

[8] Henri Lefebvre: The Right to the City (Le droit à la ville, 1968).