Kljub dejstvu, da od Ravnikarjeve smrti mineva že trideset let, in kljub številnim zapisom, knjigam in razstavam slovenske in jugoslovanske arhitekture ostaja Ravnikar v marsičem nerazumljen. Kar je glede na širino njegovih interesov in obseg njegovih dejavnosti do določene mere razumljivo. Aktiven je bil dobrih šest desetletij in v tem času je postal naš najvidnejši arhitekt modernizma in karizmatični profesor, ki je usodno zaznamoval ljubljansko šolo za arhitekturo, imel pa je tudi pionirsko vlogo na področju urbanizma, oblikovanja in publicistike. Če k temu, kar je v javnosti znano, dodamo še zasebnejši del njegove zapuščine, obsežen slikarski opus in veliko število njegovih dnevnikov, je težko verjeti, da ga sploh kdo resnično pozna, kaj šele razume. Ali kot je z grenkobo zapisal v svoj dnevnik: »Sprašujemo arhitekta, a odgovor je v njegovem delu. Tega pa ne znamo brati.«
Tudi po nedavni razstavi v prestižni galeriji MoMA v New Yorku ostaja nejasno, zakaj je imel Ravnikar med sodobniki v vseh republikah tedanje Jugoslavije tako izjemno mesto že desetletja pred dokončanjem Trga revolucije, ki je bil predstavljen kot njegovo najpomembnejše delo. Štejemo ga za pionirja modernega urbanizma, a je obenem opozarjal, da Ljubljana ne bo takšna, kot jo bomo zarisali v urbanističnih planih, temveč takšna, kot jo bomo zgradili z vsako posamezno stavbo. Že leta 1960 je s t. i. smerjo B predstavil svojo vizijo sodobne šole za arhitekturo, vendar pri vseh kasnejših reformah študija, vse do danes, ni bil upoštevan nobeden od njegovih predlogov. Malokdo tudi ve, da je z razpravo Design 1969 postavil temelje teorije oblikovanja, kar je prispevalo k ustanovitvi oddelka za oblikovanje na ALUO na pobudo njegovih nekdanjih študentov. In končno je bila za simpozij ob Dnevu arhitektov izbrana Nova Gorica, ker naj bi bila Ravnikarjevo mesto – pa ne vemo, ali se te predstave sploh ujemajo z resničnostjo.
Da je bilo takoj za Plečnikovim razglašeno tudi Ravnikarjevo leto, je svojstven poklon Ravnikarju, s tem pa posredno tudi moderni arhitekturi, ki jo velik del javnosti še vedno odklanja. Vendar Ravnikar nikakor ni bil značilen predstavnik modernizma internacionalnega značaja, temveč utemeljitelj posebne, slovenske veje modernizma. V obdobju, ko so se v svetu regionalne značilnosti grajenega okolja začele izgubljati, se je zavzemal za kulturno specifični značaj arhitekture, kar kažejo že njegova zgodnejša dela. V času, ko so v Zagrebu, Beogradu in drugih mestih Jugoslavije gradili vedno nove bele in na stebre dvignjene »corbusierovske« bloke, kakršne lahko vidimo na vseh kontinentih, je Ravnikar iskal svoje kulturne korenine in s tem tudi avtentično tradicijo slovenske arhitekture. Ta razlika je očitna, če primerjamo mestno hišo arhitekta Kazimirja Ostrogovića v Zagrebu (1956–1958) z Ravnikarjevo, v istem času zgrajeno v Kranju (1954–1960). Obe sodita med vrhunska dela tedanje arhitekture v jugoslovanskem prostoru. Prva je tipično modernistično delo, avtonomen objekt v prostoru, ki ni vezan na prostorski in kulturni kontekst, Ravnikarjeva stavba pa je sicer prav tako moderna, vendar lokalno prilagojena, s prepoznavno kulturno identiteto okolja.
Elementi regionalne arhitekture so se izjemoma pojavljali tudi v moderni arhitekturi, predvsem v ruralnem okolju, vendar bi si malokdo upal na reprezentančni objekt v mestnem središču postaviti dvokapno streho z dolgimi napušči, kot to vidimo v Kranju. Zgradba OLO Kranj (danes MO Kranj) je bila že kmalu po dokončanju tudi s strani arhitekturnih kritikov iz vrst umetnostnih zgodovinarjev prepoznana kot kakovostni vrh tistega časa in svojstven mejnik,1 ki označuje rojstvo slovenske arhitekture modernizma. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da je bila v kasnejših prikazih slovenske ali jugoslovanske arhitekture njena ključna vloga večinoma prezrta. Prepričan sem, da je prav to Ravnikarjevo delo našo arhitekturo v okviru Jugoslavije postavilo na posebno mesto, ljubljansko šolo pa za več desetletij zasidralo v kakovostnem vrhu študija arhitekture v državi.
Zasnova širšega kompleksa OLO Kranj je rezultat prvonagrajene rešitve internega natečaja, izvedenega leta 1954. V naslednjem letu, v času izdelave končnih načrtov, je Ravnikar napisal dva članka, »Ljudska arhitektura v Jugoslaviji« in »Povojna arhitektura v Jugoslaviji«; oba sta bila objavljena v tujini. V obeh je pisal o pomenu tradicije in ljudskega stavbarstva, ki je zaradi svoje avtentičnosti in elementarnosti »presenetljivo blizu iskanju sodobne arhitekture«.2 Opozoril je na pomembno vlogo Le Corbusiera v razvoju tedanje arhitekture v Jugoslaviji, čeprav je kritično ocenil, da so »nekatera dela včasih precej stereotipna, nezadostno raznovrstna, pa tudi toga ali slabo prilagojena našim posebnostim«.3 Ob tem je posebej poudaril, da je Le Corbusier »spodbudil zanimanje za opazovanje in študij ljudske arhitekture, zlasti bosanske. Posledično je bilo mnogo naporov vloženih v ustvarjanje nacionalne, čeprav povsem moderne arhitekture, prilagojene regionalnim razmeram. To bo nedvomno spodbudilo razvoj arhitekture in je lahko osnova, iz katere bosta zrasla zdrava nacionalna tradicija in avtohton izraz.«4
Prav s ciljem iskanja avtohtone arhitekture se je Ravnikar ob pripravi končnih načrtov za stavbo OLO Kranj odločil za radikalne spremembe natečajnega projekta. Če je bil v natečajnem predlogu novi objekt občine zasnovan v enem stavbnem volumnu, ki postopoma prehaja od anonimnega pisarniškega značaja k likovno poudarjeni kompoziciji dvoranskega dela, je kasneje celoto razdelil v štiri samostojna stavbna telesa, ki oklepajo zunanji prostor novonastalega trga. Posebej je izpostavil osrednji, nekoliko višji dvoranski objekt z reprezentančnimi prostori, ki s svečano fasado dominira v prostoru. Na vzhodni strani je dodal nižji trietažni pisarniški trakt, ki se navezuje na obstoječo občinsko stavbo; na drugi strani je predvidel štirinadstropni prizidek k stanovanjskemu bloku Vladimirja Šubica, ki zaključuje stavbni niz ob Koroški cesti, obenem pa je s pritličnim paviljonom kavarne zamejil zahodno stranico trga.
Dvoranska stavba MO Kranj najbolj nazorno pojasnjuje Ravnikarjevo razumevanje regionalno prilagojene arhitekture, njene svojstvene identitete. V sodobni zasnovi in moderni konstrukciji vidimo sledi ljudskega stavbarstva: dvokapno streho, logično konstrukcijo, uporabo domačih materialov, skromne in premišljene detajle, preprosto organizacijo notranjega prostora in zadržano svečanost. Obenem pa poudarjena, plastično oblikovana konstrukcija odreja prostorski koncept in artikulira zunanjost objekta. Osno simetrično pročelje zgradbe je svojevrstna parafraza tako slovenske ljudske arhitekture kot klasičnega templja. Že pozabljeni in na novo odkriti zgodovinski motivi, konstrukcijski principi in prostorske zasnove v kombinaciji z modernističnimi načeli ustvarjajo arhitekturo, ki je organsko povezana z neposrednim okoljem.
Ravnikar v domačem stavbnem izročilu ni iskal formalnih zgledov in slogovnih posebnosti, temveč aktualnost tradicionalne gradnje. Občudoval je njeno racionalnost ter konstrukcijsko iskrenost in prostorsko logiko. Njegovo zavzemanje za kulturno specifični značaj arhitekture lahko razumemo tudi kot nadaljevanje Plečnikovih prizadevanj. Zavzemal se je za arhitekturo, ki je svojevrstna sinteza univerzalnih načel in regionalnih posebnosti. Že leta 1949 je zapisal: »Univerzalizem in regionalizem v arhitekturi si nista nasprotna, ampak se dopolnjujeta.« 5 Očitno ga je zaposlovalo sorodno vprašanje, kot ga je dobrih deset let kasneje postavil francoski filozof Paul Ricoeur – »kako postati moderen in se vrniti k izvorom«.6 Na teh teoretskih izhodiščih je bil v osemdesetih letih utemeljen t. i. kritični regionalizem »kot most, preko katerega mora vsaka nova humanistična arhitektura prihodnosti«.7
Dvoranska stavba MO Kranj je svojevrsten manifest slovenskega modernizma in obenem najnatančnejša ilustracija Ravnikarjevih arhitekturnih nazorov. Tistih nazorov, ki jih je posredoval tudi v šoli svojim študentom. Zato je to delo postalo zgled, obenem pa tudi merilo kakovosti do danes najuspešnejši generaciji slovenskih arhitektov (Savin Sever, Stanko Kristl, Oton Jugovec, Milan Mihelič, Grega Košak, Janez Lajovic, Majda Dobravec Lajovic idr.). Njihova dela ne kažejo formalnih sorodnosti, so pa zelo očiten izraz sorodnih nazorov in iskanj.
Ker se sodobna slovenska arhitektura že nekaj časa utaplja v poplavi podob svetovnih dosežkov ter s tem izgublja prepoznavnost in identiteto, ki jo je imela v času Plečnikove in Ravnikarjeve šole, je vredno vedno znova premisliti vprašanje, ki ga je Ravnikar zapisal v svoj dnevnik: »Kje je prostor naše (slovenske) arhitekture? Ostane samo … dvigniti se v mednarodni svet s svojo pedagoško disciplino in moderno tradicijo, s svojo omiko in oblikovalsko kulturo …«
Napisal: prof. dr. Aleš Vodopivec, arhitekt, teoretik in pedagog
Naslovna fotografija: Edvard Ravnikar, Dvoranska stavba OLO Kranj, foto Janez Kališnik/MAO
1 Nace ŠUMI, Dve razstavi slovenske moderne arhitekture, Sinteza 10-11, 1968, in Stane BERNIK, Oris sodobne arhitekture v Kranju, Sinteza 17, 1970.
2 Edvard RAVNIKAR, Sedem naglavnih grehov naše arhitekture, Sodobnost 10, 1963, str. 924.
3 Edvard RAVNIKAR in France IVANŠEK, Post-war Architecture in Yugoslavia, Architects’ Year Book, London 1955, vol. 6, str. 122.
4 Ibid.
5 Edvard RAVNIKAR, Ob razstavi arhitekture FLRJ v Moderni galeriji, Novi svet, Ljubljana, 1949, št. 6, str. 608.
6 Paul RICOEUR, Universal Civilization and National Cultures, v Kenneth FRAMPTON, Nasproti kritičnemu regionalizmu: šest točk v prid arhitekturi odpora, AB 117/118, str. 86.
7 Alex TZONIS in Liliane LEFAIVRE, The Grid and the Pathway, v Kenneth FRAMPTON, Nasproti kritičnemu regionalizmu: šest točk v prid arhitekturi odpora, AB 117/118, str. 87.
Besedilo je bilo prvič objavljeno v katalogu Slovenska arhitektura in prostor 2023, ki ga je izdal ZAPS ob Dnevu arhitektov.
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
