Rezultati raziskave o lokaciji univerzitetnih objektov v Ljubljani

Na Katedri za urbanizem in javne zgradbe, ki jo je vodil prof. Edo Ravnikar (Oddelek za arhitekturo Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani), smo v letih 1970 in 1971 izvedli raziskavo o lokaciji univerzitetnih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani¹. Rezultati raziskave so pokazali, da se je, kljub širjenju Ljubljane proti severu, univerza razvijala v njenem južnem in zahodnem delu ter se vanj s svojimi bistvenimi elementi vse bolj trdno in organsko vraščala. Takrat je bila večina zanjo pomembnih ustanov koncentrirana na tem predelu: fakultete na območju okrog Aškerčeve in Tržaške ceste, ob Vegovi ulici tudi Narodna in univerzitetna knjižnica ter sedež univerze. Na viškem območju so bile locirane pretežno tehnične fakultete in inštituti, poleg tega so bila na njem zgoščena stanovanja študentov in univerzitetnih učiteljev. Prednost območja je bila tudi ta, da so bile v soseščini vse glavne kulturne, upravne ter nacionalno pomembne inštitucije. Širše razvojno območje univerze se je po tej študiji odpiralo proti Viču in Barju, na mirnem območju, komaj 1–2 km oddaljenem od centra (20 minut hoje). Tu so bile po analizah zelo primerne lokacije za študentska stanovanja, pa tudi za rekreacijske in športne prostore.

Kot najustreznejši koncept smo izmed variant izbrali verižno strukturo rasti, ki bi povezala tudi Medicinsko fakulteto (z zelenim pasom ob Ljubljanici, preko Wolfove ulice, Zvezde in Vegove) z novim jedrom univerze in novim NUK 2.

Mojca Šašek Divjak: Edvard Ravnikar kot profesor in mentor

Neuresničena priložnost za jedro univerze ob Vegovi ulici z »aulo magno« in novo Ekonomsko fakulteto

Iz lokacijskih analiz je bilo razvidno, da je najprimernejše območje za lokacijo univerzitetnega centra in družboslovnih fakultet, ki naj bodo zaradi svojega karakterja – zaradi velikih možnosti interdisciplinarnih povezav – v centralnem predelu univerzitetnega območja, na kareju med Vegovo ulico, Kongresnim trgom, Titovo (sedaj Slovensko) in Rimsko cesto oz. z upoštevanjem novega NUK 2 z Aškerčevo cesto. Na osnovi tega sem kot diplomsko nalogo (zagovor 13. novembra 1971) izdelala predlog prostorske organizacije univerzitetnih objektov v mestu in razdelala zamisel o jedru univerze v degradiranem območju »kareja Šumi«².

Kompleks je razdeljen vzporedno s Titovo na dva dela: poslovnega in univerzitetnega. Poslovni pas je v skladu s svojim značajem odprt na prometno Titovo in tvori izolacijsko bariero za univerzitetni del, ki je obrnjen proti zeleni in mirni Vegovi, po našem predlogu brez motornega prometa. Dodatno vrednost temu predelu daje izjemen ambient Vegove ulice, ki jo je Plečnik zasnoval v sklopu Zelene avenije – urbanistične zasnove med Kongresnim trgom in Trnovsko cerkvijo. Na Vegovi so si sledile izobraževalne in kulturne ustanove: stavba Kranjskega deželnega dvorca s sedežem univerze in takratno Pravno fakulteto, nasproti nje stara Realka – takrat Tehniška šola za elektrotehniško stroko, z druge strani Glasbena matica z Alejo slovenskih skladateljev, Srednja glasbena in baletna šola, malo naprej Narodna in univerzitetna knjižnica, v bližini pa so tudi Slovenska filharmonija in Drama SNG. Vegova se osno zaključi z Napoleonovim spomenikom, ki ga je l. 1929 zasnoval Jože Plečnik v spomin na »Ilirijo oživljeno«³. Zaradi bogatega programa in lepega ambienta je Vegova zelo ustrezala »univerzitetni aveniji«.

Bodoči razvoj univerz smo si lahko predstavljali šele v obrisih. Ker se zahteve po prostorih z razvojem znanosti iz leta v leto spreminjajo, sem iskala rešitve, ki so dovolj obsežne in omogočajo svobodno razporejanje, variabilnost in fleksibilnost prostorov. Npr. biblioteka lahko postane laboratorij, predavalnica ali karkoli drugega. Primerna konstrukcija in inštalacijska opremljenost naj bi omogočale skoraj poljubno urejanje enot po etažah v horizontalni smeri. Te so enakomerno opremljene s predavalnicami, kabineti, seminarji, bibliotekami in laboratoriji. Vertikalno pa tako, da se posamezni etažni nivoji logično dopolnjujejo.

V pritličju je nivo srečevanja študenta, predavatelja in občana, kjer se ob glavnih komunikacijah z intenzivnim notranjim in mestnim peš prometom nizajo študentske trgovine, knjigarne, kavarne itd.

V mezaninu je predvidena širša izmenjava medfakultetnih kontaktov in različni simpoziji. Tu so locirani »aula magna« za svečanosti, druge večje predavalnice in čitalnice ter povezave z drugimi enotami in zgradbami. Eksperimentalna dvorana bi služila javnim prireditvam glasbene, baletne in gledališke akademije. Na tem nivoju so bili predvideni tudi prostori uprave, študentskega tiska in radijska postaja itd.

Višinsko sledijo etaže za nižje letnike z manjšimi predavalnicami, kabineti in priročnimi bibliotekami, višje etaže pa so namenjene predvsem višjim letnikom s podobnim razporedom delovnih prostorov. Najviše so prostori za raziskovalno delo, podiplomski študij in delo doktorandov.

Na terasi so površine za počitek, družabnost, vrtovi, polpokrite površine.

Gradnja Ekonomske fakultete bi bila po teh načrtih prva faza realizacije, kasneje bi priključevali ostale objekte. Kot vemo, samo predavalnice in kabineti še zdaleč ne pomenijo sodobne univerze, ampak so za to potrebne dopolnilne ureditve urbanega in funkcionalnega značaja, ki so v tem delu mesta v veliki meri že obstajale.

Predstavitve na Ekonomski fakulteti in Filozofski fakulteti v času zasedbe univerze leta 1971

Izdelan predlog sem v začetku maja 1971 predstavila študentom na Ekonomski fakulteti, ki so ga burno podprli, saj se je to dogajalo v času revolucionarnega študentskega gibanja v Ljubljani. Seveda so si želeli, da fakulteta ostane v centru mesta, čeprav vladajoča politika temu ni bila naklonjena. Med spontanim protestom študentov na ljubljanskih ulicah in zasedbo Filozofske fakultete konec maja sem zato na željo študentskega organizacijskega odbora ta projekt z diapozitivi prikazala tudi na popoldanskem druženju na FF, pred nabito polno predavalnico pritrjujočih študentov.

Uredništvo Tribune me je zato povabilo, da o tem napišem članek, ki je bil objavljen z naslovom »Lokacija univerzitetnega centra in ekonomske fakultete« (Tribuna, letnik XXI, št. 3, 25. 10. 1971)⁴. Izvršni odbor skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov (IO SŠ LVZ) je predlog podprl, kar je razvidno tudi iz objave sklepa v isti Tribuni, natisnjene pred mojim člankom. Miro Mihevc je zapisal, da IO SŠ LVZ podpira projekt univerzitetnega centra, kakor je obrazloženo v študiji delovne skupine študentov FAGG. »IO SŠ LVZ priporoča, naj se univerza v celoti zavzame za to, da bi čim prej pričeli z gradnjo ‚nove stavbe ekonomske fakultete‘ na območju, ki je v omenjeni študiji predvideno za lokacijo novih univerzitetnih objektov.« (Ljubljana, 18. oktobra 1971).

V začetku l. 1972 sem izdelala tudi brošuro s povzetkom prostorske raziskave in svoje diplomske naloge. Ta je bila objavljena in ciklostirana 5. januarja 1972 z naslovom »Prostorski razvoj univerze – lokacija univerznih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani«, njeno izdajo je podprla Univerza¹. Poleg že opisanih vsebin vključuje tudi zbir statističnih podatkov v zvezi z načrtovanjem izobraževanja, predvidenim številom študentov, kadrovsko strukturo visokošolskega sistema itd.

Zaključne misli

Prof. Ravnikar se je zavzemal za idejo univerze v mestu kot organizacijsko povezanega sklopa enot, ki so obenem v mnogih oblikah povezane s kvalitetnim mestnim tkivom v smislu verižne strukture rasti. V njej je lahko sistem peš poti skupen z mestnim, promet je vključen v splošnega, mestno tkivo pa nudi možnost shajališč in aktivnosti vseh vrst. Center visokošolskega dogajanja bi bil v tej strukturi organiziran ob osrednji Vegovi ulici s širšim programom z »aulo magno«, različnimi predavalnicami, dvoranami in javnim trgom.

Vendar se kljub takim Ravnikarjevim razmišljanjem in podpori širšega kroga študentov ter Skupnosti študentov (IO SŠ LVZ) opisani predlog organizacije in jedra univerze ni uresničil. Zato se je takrat dovolj strnjena univerza v centru mesta in na Viču razbila na več enot. Nastalo je novo družboslovno jedro ob Ekonomski fakulteti na Kardeljevi ploščadi, ki ga je zagovarjala predvsem vladajoča politika, ki si ni želela premočne univerze in še več študentskih demonstracij v centru mesta.

Za dobro opravljeno diplomsko delo me je profesor priporočil za pridobitev francoske štipendije v Parizu, ki sem jo prejela za leto 1972/73 in jo z veseljem izkoristila za podiplomski študij. Zato se nisem mogla vključiti v priprave za uspešno izpeljano novo Univerzo v Mariboru, pri kateri je bil za oblikovanje prostorskega koncepta ključen akter Mariborčan Peter Gabrijelčič, ki je bil takrat še študent pri prof. Ravnikarju in je k sodelovanju povabil tudi mlajše kolege iz »sobe 25«, prav tako Ravnikarjeve študente. Izdelali so predlog novega urbanističnega načrta Maribora z umestitvijo univerzitetnih vsebin v ožje mestno središče, z argumentacijo prednosti univerze v mestu – nasproti konceptu kampusa izven mesta, ki so ga predlagali politiki. Ta predlog, ki je bil v veliki meri upoštevan pri urbanistični rešitvi mariborske univerze, je kasneje Peter Gabrijelčič zagovarjal kot diplomsko nalogo⁵. Kot mi je povedal, so jim bile ugotovitve in sam pristop k obravnavi prostora predhodno izdelane raziskave za prostorsko organizacijo ljubljanske univerze, tudi kot predloga in vzorec, v precejšnjo pomoč.

Napisala: dr. Mojca Šašek Divjak, arhitektka in urbanistka

Načrti: dr. Mojca Šašek Divjak, diplomska naloga 1971
Skice in fotografija: zasl. prof. Peter Gabrijelčič, nastale  v času študija 1971
Naslovna slika: Srečevanje in aktivnosti na forumu, v ozadju aula magna

Viri in literatura

1. Katedra za urbanizem in javne zgradbe – FAGG (5. 1. 1972), Prostorski razvoj univerze – raziskava: Lokacija univerznih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani (povzetek diplomske naloge Mojce Šašek »Jedro univerze«). Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
2. Mojca Šašek (1971), diplomska naloga Jedro univerze, mentor prof. Edo Ravnikar, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Univerza v Ljubljani, zagovor 13. novembra 1971.
3. Po pesmi Valentina Vodnika Ilirija oživlena, v knjigi Pismenost ali Gramatika za perve šole, 1811.
4. Mojca Šašek: Lokacija univerzitetnega centra in ekonomske fakultete, Tribuna, letnik XXI, št. 3, 25. 10. 1971, strani: d, e; dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-BZXI3YT0, zadnji dostop 2. 10. 2023.
5. Peter Gabrijelčič (1972), diplomska naloga Projekt Univerze v Mariboru, mentor prof. Edo Ravnikar, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Univerza v Ljubljani.

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!