Vsem poznani viadukt Ravbarkomanda, točka, kjer se običajno dokončno razkadi ljubljanska megla in posije primorsko sonce, je eden izmed večjih gradbenih izzivov v slovenskem prostoru zadnjih petdesetih let. Kljub svoji pomembni vlogi v državni prometni infrastrukturi, pa je nekoliko manj znano, od kod izvira njegovo ime.

Prostor pod viaduktom, kjer se vije cesta čez preval med Planino in Postojno, je bil poseljen že od antične dobe dalje. Zaradi svoje stratške lege so na južnem robu Planinskega polja, v neposredni bližini Planinske jame, postavili utrdbo, imenovano Mali grad, prvič omenjeno leta 1444. Tekom zgodovine, vpričo vojn in drugih ujm, ob brušenju kraškega vetra ter po mnogih spremembah lastništva in (ne)uporabi pa je od njega danes ostal le še stolp, imenovan po Nikolaju Ravbarju – Ravbarjev stolp. Po njem pa so stoletja kasneje poimenovali viadukt.

Ostanek  gradu, ki ga je v svojem delu Tipografija upodobil tudi Janez Vajkard Valvasor, je danes še stoječi valjast stolp. Ta je višinsko za nadstropje presegal dvonadstropno grajsko poslopje, služil pa je tako v stanovanjske kot utrdbene namene.

V drugi polovici prejšnjega stoletja je stolp med drugim služil kot skladišče Jamarskega društva Planina, objekt v relativno slabem stanju pa je bolj ali manj sameval in bil vse do leta 2016 dostopen le za tamkajšnje prebivalce. V sklopu projekta HERA so se leta 2016 začela konzervatorska in obnovitvena dela, na račun katerih bo stolp kot informacijska točka Planinskega polja kmalu odprt tudi širši javnosti.

K prenovi stolpa je pristopil arhitekt Tomaž Biščak. Prvi načrti za večstopenjski projekt so bili izdelani že leta 2009, s prenovo pa se je začelo leta 2016, ko je bila sanirana stožčasta streha. Pred dobrim stoletjem so stolp s stožčasto streho pokrili takratni lastniki Windischgrätzi ter mali objekt s tem rešili pred uničenjem. Konstrukcija pa se je že pred drugo svetovno vojno sesula. Stožčata streha, ki je stolp ščitila v drugi polovici 20. stoletja, je bila izvedena pod nadzorom konservatorja kasteologa dr. Ivana Komelja.

Danes prenovljeno ostrešje tako materialno kot oblikovno sledi predhodno postavljenim in uničenim kritinam. Stožčato oblikovana streha je prekrita z macesnovimi skodlami, njena nosilna strešna konstrukcija se občutljivo dotika ostalin.

V drugi fazi je sledila rekonstrukcija kleti, ureditev pritličja, izvedba galerij in zunanjega dostopa. V kletni prostor, ki zavzema le slabo polovico površine krožnega tlorisa, se s prenovo umesti servisni prostor, ki je dostopen preko notranjega kamnitega stopnišča na južni strani stolpa. Preko slednjega se povzpnemo v pritličje, prostor ohranjene grajske kapele z rebrastim zvezdastim svodom. V tej dvoetažni sobi je sedaj predviden večnamenski prostor s stalno razstavo o vodovjih. Pri sanaciji pritličja se je odstranilo obstoječi tlak, novi pa je od zidov odmaknjen za dvajset centimetrov, s čimer se ustvari prostor za svetilna telesa, ki osvetljujejo stene, na katerih lahko občudujemo še ohranjene freske.

Tako kot včasih tudi po prenovi pritličje v notranjosti stolpa ni povezano z višjimi nadstropji. Do teh se je namreč dostopalo iz gradu, od katerega so danes ostali le še arheološki ostanki. Vertikalne komunikacije so z namenom ohranitve stropa pritlične kapele umeščene na zunanjo stran objekta. Spiralne jeklene stopnice, postavljene ob še vidne stike sten gradu s stolpom, obiskovalca pripeljejo v prvo galerijo. Program razstavnega prostora je umeščen na novo armiranobetonsko ploščo, saj so bile nekdanje lesene medetažne plošče porušene še pred začetkom posegov.

Krožno zasnovan prostor poudarja tudi način premikanja po stolpu – tako kot se iz pritličja po spiralnih stopnicah povzpnemo do prve galerije, do druge vodijo zavite stopnice, ki sledijo krivemu obodnemu zidu. V skladu s slednjim sta tudi obročasti galeriji druge in tretje etaže, ki z luknjo v sredini ustvarjata vizualno komunikacijo med galerijskimi etažami in prenovljeno strešno konstrukcijo.

Ime projekta: Rekonstrukcija Ravbarjevega stolpa
Avtor projekta: mag. Tomaž Biščak, Biro Biščak d.o.o.
Investitor: Občina Postojna
Lokacija: Planina

Leto načrtovanja: 2009–
Leto izvedbe: 2016 (obnova strehe), 2021–24 (rekonstrukcija kleti, pritličja, izvedba galerij in izvedba zunanjega dostopa), 2024– (dokončanje galerij, izvedba zunanje ureditve in servisnega objekta)

Površine skupaj: 297,45 m² neto

Izvajalci:
Gradbeno-obrtniška dela: SGP Zidgrad d.o.o. (rekonstrukcija), Kolektor Koling inženiring, instalacije, proizvodnja d.o.o. (obnova strehe), GIB Gradnje do.o. (konstrukcija galerij)
Notranja oprema: Okna Šemrl d.o.o. (stavbno pohištvo), Mizarstvo Zelenec Aleš s.p. (podi)
Zunanja ureditev: Ključavničarstvo Postojna d.o.o. (kovinske ograje in podesti)

Foto: Miran Kambič
Napisala: Pia Gerbec