Pred slabim desetletjem smo se z družino preselili v stanovanje mojega otroštva, kako desetletje pred tem sta ga starša prenavljala. Naš pogled na prebivanje, od njunega odmaknjen slaba štiri desetletja, je seveda drugačen. Tipičen stilski prekuc generacij pač, ki se z leti in desetletji malo obrusi. Naneslo je torej, da smo se, velika družina, selili v stanovanje, ki sta ga ne dolgo tega zase preurejala dva starejša človeka. Situacija seveda neizbežno kliče po prilagajanju – lotili smo se barvanja sten, brušenja parketa, menjave oken. Spreminjanja namembnosti prostorov. Zamenjave notranje opreme. Ne pa tudi rušenja ali premikanja sten, nižanja stropov ali menjave vrat.

Če bi to počeli v stanovanju dotedanjih lastnikov, s katerimi ne bi bili povezani, bi bilo preprosto, ker pa me je vsaka odbita ploščica, odstranjena omara, odlepljena tapeta in celo zareza v izbitih okenskih okvirjih na nekaj spominjala, je bila levitev našega bodočega doma po svoje boleč proces. Težko pričakovan, vendar tudi težek. Sploh ker je mama, gonilna sila zadnje prenove, kmalu po njej umrla. Počutila sem se, kot da ves čas negiram njene izbire. Vem, da so ji, kot moje meni, veliko pomenile. Všeč ji je bil roza oplesk v sobi, stene je krasila s krožniki s potovanj, rada je imela kuhinjsko komodo, ki ni bila ne starinska ne moderna, ampak v nekakšnem psevdo stilu. Vem, da sta z očetom z zanosom izbrala težke oblazinjene jedilniške stole. Vem, da sta z veliko premisleka kuhinjo stlačila v nekdanjo sobo za služkinjo in v izpraznjenem prostoru uredila jedilnico. Mama je pri kuhi rada imela mir, pa čeprav za ceno utesnjenosti. Krasni izvorni teraco v kopalnici sta v maniri tistega trenutka prekrila s svetlomodrimi ploščicami. Zavestno sta ohranjala staro pohištvo v nekdanji dnevni sobi, kjer smo se z bratoma v sedemdesetih prerivali na kavču pred televizorjem in se pri tem vedno enako, skoraj obredno prepirali, kdo bo sedel na sredini, kjer je bilo pač najbolj udobno. Tudi rahlo zbledele tapete v eni od sob so ostajale po premisleku. Posebno poglavje pa je bila tako imenovana zadnja soba – v njej se je znašlo pohištvo iz garsonjere mojega pokojnega brata, pomešano z opremo, ki je bila predvidena za domovanje starih staršev. Stara mama in stari ata naj bi se nekoč, nezmožna samostojnega življenja na podeželju, priselila k nam v mesto, a nista nikoli zares prišla. Zadnja soba je ostajala nenaseljena. Kako simbolično ime za prostor, ki naj bi zares bil zadnji dom – a tako smo ji rekli le zato, ker je bila na koncu stanovanja, malo odmaknjena od drugih prostorov. Vse do naše vselitve je bolj ali manj le konzervirala spomine na drage, že pokojne ljudi. 

Stanovanje mojega otroštva je z zadnjo večjo prenovo postalo mešanica naših skupnih spominov in sprememb po potrebah starajočih se staršev. A že slabo desetletje po njej je bilo nenadoma vse drugače, spremenile so se družinske strukture, nekateri so odhajali, drugi so se rojevali. Oče je v velikem stanovanju ostal sam, mi pa smo se tlačili v pretesnem. Sledila je selitev in, neizbežno, spet prilagoditev bivališča, tokrat za veliko družino. S pleskanjem čez mamino ljubo roza, premeščanjem kuhinje na njeno staro mesto in razstavljanjem stare psevdo komode, prepolne posode z vseh vetrov. Samoumevno je, da krožniki s potovanj niso ostali na stenah.

Te dni, po slabem desetletju od vselitve, se lotevamo prenove kopalnice, zadnjega relikta iz časa predhodne generacije. Ker bomo spet zbijali ploščice, tiste, ki sta jih starša skrbno izbrala pred četrt stoletja, in jih nadomestili z novimi v videzu teraca, so me začeli prevevati znani občutki. Mešanica veselega pričakovanja, hkrati pa občutka krivde, da rušim nekaj, kar je nekdo meni ljub nekoč gradil. Vem, da se bo izteklo v zadovoljstvo in udobno uporabo, vem, da je neizbežno, pa vseeno me je praskanje po stanovanju svoje mladosti in očitno tudi starosti spomnilo na dve poglavji iz analiz bivalne kulture, ki sem jih z vso potrebno distanco do predmeta raziskovanja opravila pred leti. 

Prvo govori o tem, kako težko se ljudje lotevajo prenov svojih bivalnih okolij, ko v njih še živijo predstavniki prejšnje generacije, sploh če so jih ti oblikovali. Tudi, če živijo skupaj v družinski hiši. Včasih mladi nimajo srca spreminjati tistega, kar so uredili stari, velikokrat pa predstavniki starejše generacije vse do zadnjega tega preprosto ne dovolijo. Zelo pogosto se večje spremembe zgodijo kmalu po odhodu generacije starih. Takrat mladi svoja bivališča z vehementnim zamahom prilagodijo svojemu okusu, potrebam in zmožnostim. Ker se je izkazalo, da je pojav pogost, sem starejšo generacijo v tem kontekstu poimenovala »varuhi starega reda«. Ne da bi vedela, da bom v isto situacijo, ne na papirju ali za ekranom, ampak v realnem življenju, kmalu stopila tudi sama. 

Po svoje pa me je dosegla tudi druga, na katero sem naletela ob raziskavah znamenitega Hutterjevega bloka v Mariboru. Investitor in arhitekt sta na pragu druge svetovne vojne za to ogromno stanovanjsko poslopje namreč iznašla preprosto, a po meri predvidljivega življenjskega cikla družin naravnost navdihujočo rešitev. Skoraj sto petdeset stanovanj v ogromnem bloku sta si zamislila kot nekakšno krožišče po trenutnih potrebah. V bloku so tako garsonjere kot zelo velika stanovanja. Družine v naraščajoči fazi naj bi se naselile v večja stanovanja, ko pa bi se sčasoma manjšale, bi se selile samo nekaj više ali niže v istem kompleksu, v stanovanje po njihovi trenutni meri. In obratno. Mladi, samski, bi sprva zaživeli v garsonjerah ali manjših stanovanjih, ko pa bi spletli družine, bi bil zanje ustrezen bivalni prostor le nekaj korakov stran. In ker je imel blok kot prvo stanovanjsko poslopje v Mariboru tudi dvigalo, bi vse svoje reči lahko brez pretirane muje prenesli v novo stanovanje, v nov dom. Selitev bi lahko opravili tako rekoč v copatih. Načrte je sicer prekrižala vojna, a nekaj od prvotne zamisli je – žal daleč od oči znamenitega investitorja – v desetletjih po drugi svetovni vojni dejansko zaživelo. Zdi se, da samo po sebi, brez zavedanja o načrtih snovalcev poslopja.

Selitev in prenova sta me torej potisnila v situacijo, ki sem jo nekoč raziskovala in opisovala. Morda bom odslej bolj pozorna, česa se v raziskovanju lotevam in o čem pišem – slej ko prej bom to očitno tudi živela.

Piše: Jerneja Ferlež
Naslovna fotografija: Jerneja Ferlež, “Mama v kuhinji”
Stara fotografija z ozadjem prenovljenega istega mesta 

Vam je zapis všeč? Naši prispevki nastajajo na podlagi vloženega znanja, truda in veselja. Podprite naše delo z naročilom na tiskano izdajo revije Outsider! Štirikrat letno boste prejeli bogato revijo Outsider, polno dobrih, skrbo pripravljenih zgodb. Pozor: vsebine na spletu in v tisku se razlikujejo.

Hvala!