V Parizu si je bilo med 18. septembrom in 3. oktobrom mogoče ogledati začasno instalacijo umetnikov Christa in Jeanne-Claude, naslovljeno L’Arc de Triomphe, Wrapped. Naslov je dovolj poveden že sam po sebi, saj gre natanko za to, kar je mogoče iz njega razbrati: za zavit Slavolok zmage. Čeprav je umetnost Christa in Jeanne-Claude splošni publiki sedaj že dobro znana – vsi projekti se ukvarjajo z velikimi, abstraktnimi potezami v realnem, vsakdanjem kontekstu – je L’Arc de Triomphe, Wrapped njuno prvo delo, izvedeno po njuni smrti (Jeanne-Claude je preminila leta 2009, Christo pa leta 2020). To sicer ni presenetljivo, saj sta umetnika vse življenje izpostavljala pomembnost posthumnega nadaljevanja in izvajanja njunih nerealiziranih projektov.
Prva fotomontaža tega projekta je nastala že leta 1962, ko je imel Christo najeto manjšo sobico v neposredni bližini spomenika, izvedbo instalacije pa je organiziral njegov nečak v sodelovanju z ustanovo Centre des monuments nationaux in mestom Pariz. Organizatorji so sledili natančnim navodilom za izvedbo, ki jih je za časa svojega življenja podal Christo. Kot vse njune instalacije je bila tudi ta financirana izključno iz prihodkov od prodaje arhiva umetnikov.
L’Arc de Triomphe, Wrapped je emblematičen na več nivojih. Najprej je emblem sam spomenik, simbol močne (Napoleonove) države. Projekt je prav tako emblematičen z ozirom na širši opus umetnikov, saj se ponovno loteva teme zavijanja pomembnih državnih zgradb, ki sta jo umetnika raziskovala že npr. v projektih Wrapped Reichstag (1995, Berlin) in The Pont Neuf Wrapped (1985, Pariz). Ne nazadnje pa je emblematičen tudi znotraj osebnega življenja umetnikov, saj sta se spoznala prav v Parizu.
Radikalna poteza, za katero je bilo uporabljenih 25 000 m2 blaga iz polipropilena in 3000 metrov vrvi, popolnoma predrugači percepcijo spomenika. Konkretnost slavoloka, polna zgodovine in simbolov, kar naenkrat izgine, pred nami pa ostane abstraktna gmota, ki s svojim reliefom daje zgolj slutiti, kaj prekriva. Abstrahiranje hkrati skriva in razkriva: skriva detajle, a ravno zaradi tega razkriva in intenzivno izpostavlja neko drugo lastnost slavoloka, to so njegove velike dimenzije, njegov ogromni volumen.
Če Slavolok zmage (ali drug pomemben državni spomenik) sicer dojemamo kot materializiran zgodovinski dokument, ki ga je treba analizirati, je izkušnja sedaj povsem drugačna. Prvič ga lahko začutimo povsem neobremenjeno, ga gledamo na novo in razumemo drugače. Spomenik nima več globljega pomena in konteksta; blago mu odvzame vse zgodovinsko breme, s katerim je neizogibno nasičen. Ostane le še njegova surova neposrednost, čisti estetski učinek njegove mase. Čeprav monument začasno preneha biti monument (saj je prekrit), zaradi abstrahirane mase obdrži svojo monumentalnost.
Umetnikoma je tako uspelo z eno samo, efemerno potezo doseči kar največji učinek. Akt zavitja nam Slavolok zmage odtuji, zato da bi nam maksimalno približal neke druge njegove razsežnosti, ki so pravzaprav ves čas tu, le zavedamo se jih ne. Specifična srebrno-modra barva blaga, ki ga bodo po zaključku instalacije reciklirali, je sicer posledica različne obdelave obeh strani modre tkanine; ta je na zunanji strani prevlečena z aluminijem, da odseva svetlobo.
Kmalu mi je postalo jasno, da zaviti Slavolok zmage sproža tudi neke druge učinke, ki so vsaj tako pomembni kot prej našteti. Prostovoljec na dogodku mi je namreč opisal svoje debate z zagnanimi francoskimi nacionalisti, ki nanj srdito stresajo svojo ogorčenost nad zavitjem simbola njihove močne države, ponosa Francije in Pariza (mimogrede, pred njim so leta 2018 potekali tudi protesti rumenih jopičev). Čeprav ne gre za politični projekt, se tak kolateralni kontekst okrog njega avtomatsko spleta sam od sebe, zato je slavolok poleg vsega ostalega tudi emblem trenutne politične situacije, ki z zavijanjem odvija delce konkretne družbene realnosti. S tem postane še aktualnejši, saj ne zareže le v standardno percepcijo spomenika, pač pa tudi v protislovja sveta.
Besedilo in fotografije v prispevku: Eva Gusel
Naslovna fotografija: Benjamin Loyseau
Omogočite naše delo z naročilom na revijo!
