Pred nekaj leti odprt prizidek morda najpopularnejše galerije moderne in sodobne umetnosti Tate Modern v Londonu, ki so ga zgradili po načrtih arhitektov Herzog & de Meuron, se po mojem mnenju ne bo zapisal med njuna najboljša dela. Preveč je estetskih kompromisov, dobre ideje so speljane samo na pol, povsem zamujena pa je priložnost, da bi galerijski program smelo in sodobno razvili v vertikalo, v stolpnico. Je pa med novimi prostori tudi nekaj odličnih novosti: takšni so ruševinske kletne dvorane in programska novost, galerija Tate Exchange v petem nadstropju. Tu se mimo običajnega kuriranega programa galerijskega mastodonta vrstijo najrazličnejše izmenjave, gostovanja, improvizacije in vdori zunanjega sveta, ne da bi se ta morali podrediti diktatu galerijske bele kocke. Pred kratkim je v njej gostovala slovenska umetnica Neja Tomšič s svojim performansom Čajanka za pet (Tea for Five). Ob mizi, za katero je sedela umetnica in pripravljala čaj, je bilo postavljenih še pet ročno poslikanih čajnih setov in pet stolov za obiskovalce, ki smo se lahko udeležiti čajnega obreda.

Fotografija: Miloš Kosec

Ob čajnem obredu navadno pomislimo na pridušen žvenket tankega porcelana, na prefinjen okus tople tekočine, na pridušen pogovor in morda še na new-age navdušenje nad mitskim Vzhodom. Že bežen pogled na artefakte obreda pa je nakazal, da Čajanka za pet ne bo povsem take vrste. Nepogrešljivim karakteristikam čajanke je Neja Tomšič dodala zgodovinske in kulturne plasti, na katerih počiva stoletno navdušenje nad čajem, in ki so pri običajnem srkanju čaja prisotne kvečjemu z zgovorno odsotnostjo. Pozoren pogled na porcelanaste čajne sete, ki jih je poslikala umetnica, je v uporabno-estetskih predmetih razkril epsko dimenzijo zgodovinske pripovedi. Vsaka izmed petih skodelic ima na dnu naslikanega enega izmed kliperjev, trgovskih jadrnic, ki so povezovale Zahod z Vzhodom in ki so predstavljale tvegano ter dobičkonosno vez ene izmed prvih globalnih trgovskih in kolonialnih vezi. Skupaj s prizori na čajnikih so podobe na skodelicah izhodišča zgodb, ki jih obiskovalcem spleta Neja Tomšič medtem, ko srkajo čaj.

Fotografija: Mattia Carrer

Primerno je, da se je slovenska umetnica po več kot petdeset odmevnih izvedbah performansa po vsej Evropi ustavila tudi sredi prestolnice dežele, ki ima čaj ob petih še vedno za enega svojih osrednjih kulturnih stebrov. Že naslov performansa je uvedel v obred, ki je smelo izrabljal nasprotje med pomirjujoče prefinjenim čajnim obredom in krvavo zgodovino proizvodnje in trgovine čaja ter z njim povezanega opija. Kolonialna trgovina je s suženjstvom, izsiljevanjem, vojnami in sistematičnim izkoriščanjem zgradila izpiljeno družabno umetnost čajanke. Obred, ki je v kulturnih stereotipih sestavni del nekoliko dolgočasnih in zastarelih sprejemnic, je pravzaprav prvi resnično uspešni primer potrošniške kulture za vse sloje. V delikatnem porcelanu čajnega seta, času, ki je potreben za pripravo pijače, in ritualiziranem sosledju gest in gostoljubja, ki ga spremljajo, je umetnica vpletla tudi njegove navadno nevidene vzroke in posledice. Kolonialne trgovske družbe, ki so v novem veku trgovale s Kitajsko, Opijske vojne v 19. stoletju, trgovina s sužnji in načrtna strategija, kako iz mogočnega Kitajskega cesarstva napraviditi odvisno kolonijo, so samo del senčne plati dobre stare nedolžne čajanke.

Fotografija: Nada Žgank

Tih žvenket porcelana, stoletna kolonialna trgovina in teror, suženjstvo in navdušenje nad eksotičnim Vzhodom, opij in heroin, geopolitične razmere – vse to so na prvi pogled nepovezani obrazi neke formativne zgodbe sodobnega sveta. Zato je pomembno, kdo zgodbo pripoveduje in kako med sabo zvezuje razpletene in prikrite rdeče niti, da ne bi zašel niti v pozabo niti v moraliziranje. To je notranji konflikt čajanke – tako te za pet obiskovalcev v Tate-u kot tudi vsakega drugega čajnega obreda. Zgodba o čaju in opiju predstavlja eno izmed zanemarjenih naracij moderne dobe. Vseprisotno nasilje v njej bolj kot čast in vojno osvajanje določajo hladni poslovni interesi in brezosebna trgovina, dobre tržne priložnosti in spretna diplomatska izsiljevanja. Zanje se zdi, da nimajo imen in da za njimi ne stojijo osebe, ampak samo abstraktne silnice ponudbe in povpraševanja. Objekti in obrazi na čajnikih in skodelicah čajanke Neje Tomšič pa vsakodnevno pijačo spretno povežejo z odvisniki ameriških mest in s kitajskim stoletjem ponižanja, z že davno strohnjenimi trupli črnih sužnjev, pometanimi v Atlantik, in s prvo pravo potrošniško revolucijo Zahoda. Čaja seveda ne bomo nehali piti. Primerno pa je, da nam skodelica v roki kdaj tudi zagreni in nas poveže s stoletnimi posledicami, katerih sodobno poglavje smo: bodisi na plantažah v Indiji bodisi v londonski galeriji.

Miloš Kosec

Fotografija: Nada Žgank

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja