Akademski kolegij, znan tudi kot Baragovo semenišče je stavba, ki si jo je Jože Plečnik zamislil v 40. letih prejšnjega stoletja, čeprav je sam na tem mestu predvidel cerkev po imenu Hram slave, ki bi zavzela vlogo slovenskega Panteona v Plečnikovi ideji Ljubljane kot novih Aten. Kot zapiše Andrej Hrausky v knjigi Plečnikova arhitektura v Ljubljani, je gradnjo stavbe nadzoroval arhitekt Anton Suhadolc, ki je izdelal tudi podrobne načrte, ti pa Plečniku niso bili po godu in se je nazadnje odločil, da se odreče avtorstvu. Polkrožni objekt, ki nikoli ni bil izveden v celoti, naj bi po prvotnih načrtih zavzel formo sklenjenega kroga, domnevno po zgledu Angelskega gradu v Rimu. Stavba, ki nikoli ni bila uporabljena kot semenišče in jo danes naseljujejo Pionirski dom, Slovensko mladinsko gledališče in študentski dom Akademski kolegij, je prvič zaživela v petdesetih letih, prav kot domovanje za študente.
Hram Slave, Plečnikova zamisel na mestu kasneje zgrajenega Baragovega semenišča (risal: Edvard Ravnikar)
Akademski kolegij je po dolgotrajnem denacionalizacijskem postopku nedavno pristal v rokah Mestne občine Ljubljana. Prav zaradi slavnega snovalca in lokacije, objekt za občino predstavlja enkratno priložnost za širitev mestnega središča, navezavo na gospodarsko razstavišče in uresničitev vizije velikega mojstra in dokončanje krožne stavbe.
Napoved dozidave oziroma posega v katerokoli izmed Plečnikovih idej brez izjeme sproži burno debato o primernosti tega dejanja, tako v arhitekturni stroki, kot v širši javnosti. Vsakič znova smo priča razpravam, ki poskušajo ugotoviti pravi način in zdravo mero posegov, predvsem pa kakšen arhitekturni jezik, bi vzpostavil spoštljiv in originalen dialog z arhitekturo Jožeta Plečnika.
Primer Akademskega kolegija pa tokrat ponuja izjemno priložnost, da se razpravo o odnosu do Plečnikove zapuščine zastavi malo drugače. Morda je tokrat poleg spoštovanja arhitekturnega izraza, ki v tem primeru pravzaprav sploh ni v celoti Plečnikov, vredno razpravljati tudi o spoštovanju programskega vzgiba, s katerim se je Plečnik lotil snovanja. Navsezadnje pa je vredno odpreti temo spoštovanja dejavnosti, ki jim je bil objekt namenjen celoten čas svojega obstoja in so ključno zaznamovale njegovo identiteto.
Pri kakršnikoli sodobni interpretaciji stavbe se težko zanemari ustreznost programske rešitve, ki odgovarja na problem bivanja mladih ljudi v času njihovega izobraževanja. Pravzaprav ima taka programska zasnova stavbe še več smisla prav danes, v času splošnega razmaha stanovanjske krize, katere žrtve so v veliki meri prav mladi ljudje oziroma študentje. Zdi se torej, da je nemogoče govoriti o spoštovanju celostne arhitekturne ideje in integritete stavbe, če poseg v svojem bistvu popolnoma zanemari vzgib za samim snovanjem arhitekture, četudi je izveden v prefinjeni in poetični tektonski maniri.
Zasnova zazidave prof. Janeza Koželja in podlaga za pripravo OPPN Gospodarskega razstavišča in OPPN Baragovega semenišča.
Morda primer Akademskega kolegija ponuja izjemno priložnost, da v času, ko v Ljubljani primanjkuje približno 4000 stanovanj in več kot 230 študentov čaka na vselitev v študentske domove, mestna občina namesto novodobnega t.i. »kreativnega središča« in orodja za gentrifikacijo, stavbo nameni originalni in iznajdljivi rešitvi bivanjskega problema mladih. Obnovljeni študentski dom, prizidek neprofitnih stanovanj za mlade, Pionirski dom in Slovensko mladinsko gledališče so dejavniki, ki bi lahko v zanimivi krožni stavbi tvorili vznemirljiv in edinstven bivanjski model.
Občina je zavodu Študentski dom Ljubljana sicer ponudila nadaljnjo rabo objekta za približno 43.000 eur (cca 8 eur/m2) mesečne najemnine, a ŠDL naj bi bil po nekaterih podatkih pripravljen pristati na približno 14.000 (2,99 eur/m2) eur, kolikor naj bi znašala neprofitna najemnina. Z morebitnim in vedno bolj verjetnim neuspešnim dogovorom med MOL in ŠDL bi se študentom odreklo 203 stanovanj in se jih verjetno naselilo v blok študentskega naselja, ki ga trenutno naseljujejo Erasmus študentje, ki bi bili v takem primeru primorani stanovanja poiskati na trgu, kar bi še dodatno pripomoglo k dvigu že tako visokih najemnin. Po drugi strani pa bi občina z rešitvijo, ki spoštuje tako Plečnikovo zamisel, kot tudi programski značaj in tradicijo stavbe, aktivno pripomogla k izboljšavi bivanjske problematike, obenem pa bi si zagotovila nov »ikonični« arhitekturni objekt.
Baragovo semenišče, mao.si
V primeru stavbe Akademskega kolegija se občina lahko odloči za ustaljene prijeme prostorske »revitalizacije« in v imenu dobička na Vilharjevi ulici 13 za Bežigradom vzpostavi t.i. »kreativno središče«, kot jih lahko najdemo v mestih po celotnem svetu. Po drugi strani pa primer stavbe Akademskega kolegija predstavlja priložnost za edinstveno arhitekturno stvaritev, ki predstavi sodoben način razumevanja arhitekturne dediščine in postane objekt največjega mojstra slovenske arhitekture, v katerem je občina kot dober gospodar prepoznala kvalitete in jih nagradila v sodoben bivanjski model, ki odgovarja današnji prostorski problematiki. Navsezadnje pa je to priložnost, da Akademski kolegij postane stavba, v kateri bomo lahko spali tudi jutri.
Napisal: Blaž Šenica