Delovni prostori arhitektov: Kombinat

Kombinat se kombinira, neprestano in na tisoče načinov. Prostore v nekdanjem stanovanju v drugem nadstropju meščanske hiše si namreč delijo še z dvema ekipama, Prostorožem in arhitekturnim birojem Tine Rugelj. Možnosti za medsebojno sodelovanje je dovolj, treba je le odpreti vrata v naslednji prostor, pa skoznje zaveje veter svežih idej in novih predlogov. »Vsi skupaj smo en kolektiv, le imena so različna,« pove Ana Grk, ki se je Kombinatu pridružila kmalu po ustanovitvi. Pisarno so sicer ustanovili Blaž Kandus, Tomaž Čeligoj in Alenka Korenjak. »Tomaž je zdaj pri arhitekturnem delu malo manj prisoten in se ukvarja z oblikovanjem,« razloži Blaž Kandus in mi pokaže skledo Đinđa Minđa, delo Tomaža Čeligoja, ki sredi mize v sejni sobi še vedno priča o njegovi ključni vlogi v kolektivu. Danes imajo še dva mlajša stalna sodelavca, sicer pa se glede na potrebe povezujejo še s svojimi »cimri«.

Kombinatovi kombinirani prostori so svetli in pretočni. Vanje so se preselili leta 2008, pred tem pa so nekaj časa delovali v pritličju iste stavbe. »Takrat smo prešli na višji nivo,« se šali Blaž Kandus. Ker gre za predelano stanovanje, je zaznati členjenost na posamezne sobe, a so se te skozi postopno uporabo in obdelavo prelevile v nekakšne spontane programske zalive, ki jih povezuje glavna krožna povezava. Na eni strani so delovne mize, na drugi kuhinja s sejno sobo, ki služi tudi kot jedilnica, vmes pa je rožnat hodnik. Rožnat? Ja, rožnat. Že takoj ob vstopu obiskovalca nekoliko poživi in mu na obraz prikliče vprašujoč smehljaj, preden ga arhitekti popeljejo do rumene mize v sejni sobi, kjer stvari postanejo jasne: ti ljudje se nikakor ne bojijo barv. Ves prostor je tak: prijetno hudomušen, neskončno simpatičen in poln navdihujočih drobnarij. Kredenca v kuhinji, kjer se med krožniki znajde plaketa zlati svinčnik, na primer. Ali pa nešteti plakati, grafike in slike na stenah, ki pričajo o bogatem življenju uporabnikov prostora. Balkon, od koder lahko vidiš naravnost v predsedniško palačo, če se ozreš navzdol, pa si pogled spočiješ na zelenici in sosedovi mački. Knjiga tu, drobna plastika tam, za delovnimi mizami pa soba za sobo nasmejanih arhitektov. Ne dvomim, da vedno ni tako, da vrata kdaj loputajo in so obrazi kdaj čemerni. Ampak ko sem jih obiskala jaz, je bilo tako. In sijalo je sonce.