Na pročelju kakšne stare hiše se pod oluščenim opleskom včasih prikaže sled preteklosti. Star napis, ki vabi k že davno pozabljenemu obrtniku. Nogavičarju ali piskrovezcu, recimo. Par črk je dovolj, da nam pričarajo podobe sveta, kakršen je včasih bil.
Včasih je sprožilec veliko mogočnejši kot samo par črk, včasih se preteklost prav zagozdi v sedanjosti in je ni mogoče obiti. Kdor drvi po Celovški proti Gorenjski in svoj pogled, namesto da bi bil prikovan na zavorne luči spredaj vozečih vozil, lahkomiselno meče levo in desno, bo vedel, o čem govorim. Malo za Lipo namreč ob cesti raste kostanj. Veliko in košato drevo, za katero se zdi, da se mu je še cesta malo umaknila. V njegovi senci stoji kamnit vodnjak. Samo še vaški očaki, ki bi moževali ob njem, manjkajo, pa bi se človek zlahka prestavil v čase pred sto ali dvesto leti. V kakšno vas stran od mesta. Še ne tako daleč nazaj je to Šentvid tudi bil, in Ljubljana je bila takrat veliko mesto nekje na obzorju, kamor se je hodilo poredko in v pražnjih oblekah. In od koder so prihajali na obisk meščani, ki so se tu ustavljali na poti na cilj nedeljskega izleta, Šmarno goro.
Košček včerajšnjega sveta s kostanjem in vodnjakom ob Celovški zdaj že leta, če ne desetletja vztraja med stanovanjskimi bloki, nakupovalnimi halami in reklamnimi panoji. Mimo si se peljal že vsaj stokrat, tisočkrat, neštetokrat. Skorajda ga ne opaziš več. Dokler se svet sedanjosti, ponavadi zblaznelo hiter in samo še hitrejši, naenkrat ne upočasni. Potem pa kar ustavi. Nihče več ne drvi, tudi če bi si tega želel. To je nedvoumno znamenje: zdaj je čas, da se tudi ti čisto počasi sprehodiš do vodnjaka pod kostanjem.
Obdajata ga leseni polkrožni klopici mlajšega datuma. Sedeš na eno od njiju in razmišljaš. Razmišljaš, o čem bi tekla beseda, če bi na klopici naproti sedel vaški veljak iz časa slovenskih taborov, recimo. Taborsko gibanje, kjer so udeleženci izpričevali slovensko narodno zavest, je valovalo po slovenskih krajih v drugi polovici 19. stoletja, 17. maja 1869 je bilo eno takih zborovanj v Vižmarjih pri Ljubljani. Gotovo so se ga udeležili tudi domoljubi iz Šentvida. Kaj bi si človek iz tistega časa mislil o današnjem svetu? Kako bi mu zvenela današnja slovenščina? Kako bi se razlikovali pogledi na domoljubje v včerajšnjem in današnjem svetu? Toda pogovor, ki bi mu res rada prisostvovala kot nema priča, recimo kot golob na pločniku, je tisti, ki bi se razvil med obiskovalcem iz včerajšnjega sveta, sedečim na klopici, in nič hudega slutečim prebivalcem bližnjega nastanitvenega centra Lipa, ki bi se prišel malo razvedrit pod veje cvetočega kostanja.
Brez veze, nič od tega se ne bo zgodilo. Nima smisla, da čakam. Še drevo ni preveč zgovorno. Nastavljam ušesa, da bi vanje prestregla odlomke pogovorov iz včerajšnjega sveta, ki so se gotovo ujeli v košato krošnjo. Nič, drevo molči. Kar je slišalo, je obdržalo zase in ne razglaša naokoli. Tako kot vsako pomlad doslej tudi letos raje daje besedo pticam, ki se spreletavajo po njegovih vejah in vsaka po svojih močeh iz kljuna izvabljajo najlepše melodije. Ali so te enake kot tiste njihovih prednic izpred sto ali dvesto let, pa je že stvar resnega znanstvenega disputa. Po nekaterih raziskavah namreč ptice pojejo vse glasneje, ker morajo, če želijo preglasiti okoliški hrup. Če to drži, so kosi in sinice, ki hodijo prepevat v krošnjo kostanja ob eni najbolj prometnih vpadnic v mesto, še posebej glasni. Ljudem iz včerajšnjega sveta bi se njihovo oglašanje najbrž zdelo nevzdržno – a le dokler ne bi mimo njihovih ušes zapeljala avtobus ali tovornjak.
Piše: Agata Tomažič
Riše: Milanka Fabijančič
