Več kot 50% sveta živi v mestih in ta trend se še povečuje. Zato je način, kako gradimo naša mesta in kako v njih živimo, ključen za doseganje ciljev varovanja planeta ob hkratni kakovosti bivanja za čedalje več ljudi. Tudi o tem sta na svetovnem kongresu arhitekture na Danskem letos poleti govorila Jan Gehl, urbanist Kopenhagna in Rob Adams, urbanist mesta Melbourne; torej mest, ki sta, vsako na svoji strani planeta, označena s titulo »Najboljše mesto za bivanje«.

Adams je na krajšem predavanju predstavil deset točk, na podlagi katerih so Melbourne iz sivega in neprijetnega mesta v dobrih desetih letih preobrazili v zeleno, vitalno prestolnico.

Ker so načela zanimiva kot splošne smernice načrtovanja mest, jih bom poskušala povzeti in prenesti v slovenski kontekst. Poglejmo.

1. Lokalni karakter. Nobenega smisla nima slepo posnemanje drugih, ampak je pomembno najprej razumeti avtentičen lokalni značaj mesta. Zato denimo rešitve, ki naj bi jih Ljubljana le skopirala z Dunaja, ne delujejo tako kot tam. Imamo namreč drugačno mentaliteto, tradicijo in politiko.
2. Mešana raba in zgoščenost. Zgoščenost poselitve omogoča mestni utrip, bogato in raznoliko rabo prostora. V primeru Melbourna to pomeni, da so nekdanje poslovne stavbe preobrazili v stanovanjske in tako v središče pritegnili 50.000 novih ljudi. Optimalna višina stavb glede na svetovne izkušnje je med 5 in 8 etaž. Če to prenesemo v merilo Ljubljane, bi si lahko želeli več 4-6 etažnih karejskih pozidav namesto prevladujočih prosto stoječih vila-blokov z vmesnimi stolpnicami.
3. Sivo v zeleno. Namesto avtomobilov in parkirišč čimveč dreves in odprtih javnih prostorov. (Če pogledamo, kaj se gradi in kakšne rešitve izbiramo na arhitekturnih natečajih, vidimo, da še vedno prevladuje sivo, torej beton in asfalt, zeleno, torej les, zemlja in podobni materiali ter nove zasaditve pa so nam blizu le na teoretični ravni.
4. Če zasnuješ dobre ulice, si zasnoval dobro mesto. To je pomankljivost novih stanovanjskih sosesk, kot je denimo Brdo, kakor tudi socialističnih sosesk, ki prestavljajo vrhunec takratne stanovanjske gradnje, – da ne tvorijo ulic, in tudi zato ostajajo spalne soseske.
5. Prilagajanje mestne krajine klimatskim spremembam. To pomeni, da se morajo mesta spreminjati v mestne gozdove.
6. Mesto kot zbiralnik vode. Namesto asfalta čim več zemlje; travnikov in grmovnic. Kot je rekel Jan Gehl: »Zazelenite čisto vse, kar je mogoče!« Če pogledamo nove poteze Ljubljane, kot je ureditev ob Cukrarni, žal opazimo le običajno prevlado betona z nekaj dreveščki za okras. (Prosti tlakovalnemu in tratnemu minimalizmu)
7. Zazelenite fasade! Primer stavb Ikea na Dunaju in v Ljubljani prikazuje naš zaostanek v izvedbi vertikalnih zelenih površin v mestu; in kaj vse je z vztrajanjem in vizijo mogoče doseči celo na primeru industrijskih in nakupovalnih hal. (Pomislek ob mestu heroju)
8. Energetski viri, ki so trajnostni. Maksimalno izkoristiti obnovljive vire in razpršiti načine pridobivanja in shranjevanja energije. V Sloveniji bi glede na trenutne raziskave za celostno reševanje problematike potrebovali dodatno jedrsko elektrarno – prvi pogoj za to pa je politična volja – ter transparentna izvedba. (Nizkoogljična energija)
9. Javno-zasebna partnerstva. Tudi tu lahko potegnemo primerjavo z Dunajem, ki je mesto, ki privablja ogromno kapitala, ki ga usmerja tudi v kulturo in znanost. Pri nas pa se namesto tega proti kapitalu raje uspešno borimo in ga preganjamo. Po drugi strani pa sistemsko tiho uspeva špelulativni kapital (eden izmed razlogov, zakaj je v Ljubljani tako težko do stanovanja).
10. Adaptacija Metro-mesta. V Melbournu so posodobili obstoječe metro linije. V Kopenhagnu ogromno vlagajo v zasnovo infrastrukture, ki omogoča čim več kolesarjenja in hoje, torej v zasnovo mest, ki na različnih koncih vso ponudbo omogoča z enostavnim peš ali kolesarskim dostopom. Jan Gehl je pri tem dodal, da je pri starajoči se družbi, ki zaznamuje ves zahodni svet, spodbujanje vsakodnevne hoje in kolesarjenja bistveno pripomore tudi k stabilnosti zdravstvenega sistema.
    Ne moremo si več zatiskati oči pred prometnim polomom v mestu. Poglobimo železnico in/ali vzpostavimo tramvajsko linijo v Ljubljani! (Ljubljana je za tramvaj premajhna. Pa je res?)

In kaj je bistveno za optimalno doseganje teh ciljev? Politična volja, pogum in sposobnost, da se vizije izpeljejo. Toda ta politika ne sme postati še eno orodje ideološkega političnega izločanja, ampak cilj, ki smo mu zavezani vsi skupaj.

Izbira in odgovornost sta v naših rokah.

Napisala: Nina Granda
Naslovna fotografija: Rob Adams (foto Jessica Shapiro/Fairfax Syndication)

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]