fokus—OVE—agrovoltaika-Alpe-Unbenannt-1679068790
Fokus: Obnovljivi viri in (ne)obnovljive krajine

V začetku julija, tik pred poletnimi dopusti, so poslanci državnega zbora sprejeli Zakon o uvajanju naprav za proizvajanje električne energije iz obnovljivih virov energije (ZUNPEOVE), ki z namenom pospeševanja t. i. »zelenega prehoda« posega v obstoječo zakonodajo na področjih urejanja prostora, varstva narave, voda in kmetijskih zemljišč. V času sprejemanja je zakon povzročil nekaj pričakovane in potrebne strokovne javne polemike, člankov in okroglih miz. A vsaj na videz v javnosti ni bil deležen veliko pozornosti – daleč od vznemirjenja, ki so ga v prejšnjem mandatu povzročile zakonske spremembe in dopolnitve Zakona o vodah, čeprav tokratni zakon odpira možnost gradbenih posegov v celo vrsto drugih območij, od kulturne dediščine do kmetijskih in gozdnih zemljišč.

Ne glede na to je bil zakon tudi po sprejemu v parlamentu v medijih bolj ali manj deležen le kratkih povzetkov. Vendar se s sprejemom zakona proces oblikovanja novih pravil še ni zaključil. Prav zdaj je v sprejemanju Uredba o podrobnejših pravilih urejanja prostora za umeščanja fotonapetostnih naprav, prvi od predpisov, predvidenih v novem zakonu, ki bodo določili pravi obseg posegov v prostor, ki jih bo zakon omogočil oz. dopuščal (povezava na zadnjo različico osnutka uredbe, 3. 10. 2023). V preteklih mesecih je bilo v teku usklajevanje, svoje pripombe je že julija podal tudi ZAPS (povezava).

Glede na pomembna tveganja, vezana na okolje in prostor, ki se odpirajo ob spremembi zakonske ureditve, se postavlja vprašanje, kje so bile okoljevarstvene organizacije do zdaj. Ali je res samo drugačna politična barva vlade dovolj za zaupanje, da tokrat ne bo prišlo do prilagajanja zakonodaje velikim igralcem, ki si lahko od velikopotezne gradnje elektrarn obetajo največ zaslužka? Nenazadnje: ali so tako drastične investicije v izbrane vire energije – tudi glede na zglede iz tujine – res upravičene do statusa edine možne poti?

Za potrebe tega zapisa pustimo ob strani polemike, ki zadevajo najbolj okoljsko in ekonomsko vzdržno sestavo »energetske mešanice«, in očitke, da gre za »lobistični« zakon, namenjen prvenstveno interesom dela energetske industrije, in si poglejmo prostorske implikacije umeščanja tehnologij vetrne in sončne energije v krajino ter potencialne posledice aktualnega zakona (povzetek ZUNPEOVE na dnu prispevka).

 

Uvajanje zmede?

Kot omenjeno, so se v času sprejemanja zakona kritično oglasile raznolike organizacije s področij, v katera naj bi zakon posegel. Izvedenih je bilo nekaj okroglih miz[1], tema se je pojavila v osrednjih medijih. Eden od najpogostejših očitkov predlogu zakona ostaja aktualen tudi po sprejetju zadnje različice v državnem zboru: gre za zakon, ki posega v več obstoječih zakonov tako, da ustvarja obvoz, bližnjico za partikularen interes. Šlo naj bi sicer za interes nas vseh – za javni, nacionalni interes –, a jasno je, da bo šlo tudi za velike investicije in dobičke, politične povezave pa so dovolj očitne, da jih na tem mestu niti ni potrebno izpostavljati.

Arhitekt in urbanist Slavko Gabrovšek iz Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije ima do novega zakona zelo ostro stališče: »S prostorom se ukvarjam že celo kariero in ves ta čas potekajo burne razprave, kaj si lahko navaden človek privošči doma na dvorišču – tu pa gre za umeščanje objektov, ki imajo neprimerno večje prostorske posledice. Iz tega se vidi, kakšen je način delovanja tistih, ki si pišejo zakonodajo takrat, kadar gre za njihove interese – in to me skrbi. Upam, da bodo skozi napovedana podrobnejša merila predstavljeni pogoji za blaženje prekomernih posledic.«

»Glavni pomislek, ki ga imamo v stroki glede tega zakona, je, da je vprašljivo, če rabimo poseben zakon, ki bo urejal umeščanje novih virov energije,« pravi krajinski arhitekt dr. Tadej Bevk z Biotehniške fakultete. »Ta zakon je sicer po mojem dobronameren, za njim je nekaj dobrih idej. Mislim pa, da ni najboljši način uveljavljanja teh idej skozi nov zakon, ki posega v kar precej drugih zakonov in s tem načenja celovitost politik na drugih področjih. Iz prakse že prihajajo tudi pomisleki, da je zakon precej kompliciran in ga bo zelo težko izvajati.«

Glavna pomanjkljivost zakona je torej po njegovih besedah v tem, da vnaša pravno zmedo. »Drugi pomislek pa je, da ta zakon niti ne naslavlja res glavnih problemov, zaradi katerih je umeščanje OVE v Sloveniji počasno. Dovoljuje sicer posege za obnovljive vire energije na več različnih zemljiščih, ne naslavlja pa izvora problema: da so to pač konfliktni projekti – ki jih je treba premišljeno načrtovati, za katere je treba poznati alternative, ki jih je treba voditi pametno, razmišljati o različnih modelih vključevanja javnosti itd.«

Šibkost prostorskega načrtovanja

Za oris kompleksnosti usklajevanja različnih interesov v prostoru dr. Bevk pokaže na projekt, ki ga je izvedel Elektroinštitut Milan Vidmar. Na podlagi analize dostopnih prostorskih podatkov in v posvetovanju s posameznimi sektorji so kartirali ustreznost prostora za OVE v Sloveniji: upoštevali so vse različne vidike, za katere obstaja prostorski podatek, kot so varstvo narave, kulturna dediščina, voda, kmetijska zemljišča, krajine, bivalna kakovost itd. »Vse te podatke so ovrednotili z vidika vplivov izbranih OVE in jih prekrili z željo, da ugotovijo, kje so območja, kjer naj bi bilo zelo malo konfliktov – in takih območij skorajda ni bilo, zlasti pri vetrnih elektrarnah in večjih talnih sončnih elektrarnah. Kar je logično, ker imamo v prostoru zelo veliko režimov, ti posegi pa so pač konfliktni; ko zadovoljimo en cilj, lahko drugemu škodimo. Vedno, ko nekaj postavimo v prostor, je tam že nekaj, kar nekdo ceni. In prav zato prostorsko načrtovanje potrebujemo.«

Volovja reber, kjer je bil v preteklosti najbolj odmeven – in neuspešen – poizkus gradnje parka vetrnih elektrarn (kamzavikend.si)

 

»Pravzaprav se zdaj uporablja samo še beseda ‚umeščanje‘, nihče ne govori o prostorskem načrtovanju,« nadaljuje dr. Bevk. »Ampak ‚umeščanje‘ pomeni, da ima nekdo že idejo, kaj bi rad naredil, zelo pogosto tudi že izbrano lokacijo, in da je samo še stvar določenih birokratskih postopkov, kako to izvesti – ostane torej samo še nekakšno izvedbeno projektiranje. Medtem ko prostorsko načrtovanje pomeni zelo pomemben korak pred tem, ko se pogleda na prostor kot celoto, razmisli, kaj želimo s tem prostorom narediti, in se potem izdela načrt. V ta načrt pa seveda vstopajo vsi cilji: obnovljivi viri energije, oskrba s hrano, čista voda, ohranjanje narave … Vse to se poskuša postaviti v prostor in uskladiti med seboj, tako da se doseže čim več ciljev in da si med sabo čim manj konkurirajo. Toda tega praktično ne delamo več.«

Na odsotnost funkcionalnega prostorskega načrtovanja pokaže tudi Slavko Gabrovšek, ki izpostavlja, da je problem v neizvajanju obstoječe zakonodaje: »Zakonodajalec bi moral opolnomočiti tista orodja, ki so že navedena v ZUreP, in izdelati vsaj tiste uredbe in pravilnike, ki so tam navedeni, pa jih čakamo že dolgo. Na ta način bi lahko na primer dosegli, da se z OPPN lahko spreminja namensko rabo – že samo to bi ključno pospešilo sprejemanje občinskih prostorskih aktov.«

Pregledni prikaz kulturne dediščine, gozdnih rezervatov, varovalnih gozdov, izjemnih krajin in krajinskih območij s prepoznavnimi značilnostmi ter vodovarstvenih območij z listi podrobnejših prikazov (vir: Celovit pregled potencialno ustreznih območij za izkoriščanje vetrne energije; strokovna podlaga za prenovo Akcijskega načrta za obnovljive vire energije, Ministrstvo za infrastrukturo, 2015).
Potencial vetrne energije pri povprečni hitrosti vetra 5,5 m/s za vseh 12 potencialno ustreznih območij ob intenzivni pokritosti je ocenjen na ca. 719 GWh (vir: glej zgoraj). Za primerjavo: letna proizvodnja v NE Krško je bila leta 2020 rekordnih 6.040 GWh (vir), kar je 8,4-kratnik ocenjenega potenciala vetra. Letna poraba električne energije v Sloveniji za leto 2021 je bila 13.550 GWh (vir: www.stat.si).

 

»Uvajanje naprav« ali »umeščanje objektov«?

Prvi predlog zakonskega akta se je imenoval Zakon o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (ZUOVE): »umeščanje« so v kasnejših revizijah spremenili v »uvajanje«. To je le eden od indicev, ki kažejo na željo, da bi zmanjšali prostorski aspekt vetrnih oz. sončnih elektrarn. Še en primer takega terminološkega izogibanja se vije skozi ves zakon, od imena naprej: sončne celice in vetrne turbine so poimenovane »naprave«, a kot opozarja Gabrovšek, so te »naprave« v prostoru čisto konkretni »objekti«, s temeljenjem in vsem ostalim, kar kliče po prostorski in ne zgolj »strojniški« obravnavi.

»Če poenostavljeno ilustriram s primerom: vsa parkirišča, ki so večja od 1000 m2, morajo imeti napravo za proizvajanje elektrike iz sončne energije. Kje se ta naprava začne in kje se konča? Kadar gre za tovorna vozila, mora biti ta naprava visoka recimo 6 m. Začne se na dnu temelja, ki je lahko tudi pilotiran, konča pa se na vrhu zadnjega elementa. Lahko ima resen energetski priključek preko mnogih zemljišč. Govorimo torej o objektu, ki je lahko večji od 1000 m2, katerega vidni del je visok 6 m, od dna temelja do vrha lahko tudi 20 m, ki zahteva resne gradbene posege – in ki skozi postopek dovoljevanja nima prostorskih varovalk, kot jih ima npr. domača nadstrešnica za osebni avto. To pa je zaskrbljujoče dejstvo.«

Spremenjene podeželske krajine

Zakon odpravlja nekatere absolutne prepovedi, ki so do sedaj veljale za postavljanje objektov za proizvodnjo energije, na primer na kmetijskih in vodnih zemljiščih. V primeru kmetijskih zemljišč zakon tako omogoča uvajanje t. i. agrovoltaike: dvojne rabe kmetijskega zemljišča za pridelovanje hrane in pridobivanje sončne energije. Če je na prvi pogled taka praksa paradoksalna, saj tako pašniki ali njive kot fotovoltaični paneli potrebujejo sonce, pa razvoj tehnologije in pilotni primeri iz tujine kažejo, da je v določenih primerih kombiniranje možno s prosojnejšimi paneli in zadostno višino in razmikom objektov.

SE Prapretno: ena prvih velikih sončnih elektrarn pri nas in prva, ki je bila postavljena na degradiranem območju (zaprti del rekultiviranega odlagališča nenevarnih odpadkov nekdanje TE Trbovlje); uporabili so jo tudi kot študijski poligon za agrofotovoltaiko s pašnjo ovc (vir: Finance)

 

A rešitev iz tujine ni mogoče nekritično prenašati v specifičnosti slovenskega prostora, ki znotraj sebe premore veliko krajinsko pestrost in zelo različne pogoje za kmetijstvo. »Uvajanje naprav OVE na zemljišča, ki so sedaj prepuščena zaraščanju ali so na njih pašniki in strmi travniki, lahko lastniku prinesejo finančno korist. Zagotovo pa moramo biti predvsem pri zadnjih dveh kategorijah pozorni na vizualno degradacijo prostora,« pravi dr. Marina Pintar, redna profesorica na Katedri za agrometeorologijo, urejanje kmetijskega prostora ter ekonomiko in razvoj podeželja, trenutna dekanja Biotehniške fakultete UL. Izpostavlja tudi vidik tveganja, o katerem v javnosti ni dosti slišati. »Dodatno tveganje predstavljajo materiali, ki jih vnašamo na kmetijska zemljišča, predvsem ob morebitnih poškodbah panelov in ostale infrastrukture, ko skoraj zagotovo ne moremo pospraviti vseh delčkov materiala. Do nedavnega smo se zavedali le problema (mikro)plastike v vodi oz. v morju. Sedaj je jasno, da je prisotna tudi v tleh, predvsem tam, kjer tla obdelujemo. Z umeščanjem OVE na kmetijska zemljišča potencialnemu onesnaženju izpostavljamo tudi ostala zemljišča, npr. travnike in pašnike.«

Kot omenja dr. Pintar, je ena od posledic, ki pri konkretnem umeščanju mogoče najbolj neposredno vznemirja tako neposredno prizadeti del splošne javnosti – okoliške prebivalce – kot različne udeležene stroke, sprememba krajinske podobe, ki jo s seboj prinašajo polja sončnih panelov in vetrnih turbin. Prav s tem vprašanjem se je ukvarjal Tadej Bevk v svoji doktorski disertaciji iz leta 2020 z naslovom Zaznava krajin, preoblikovanih s postavitvijo sončnih elektrarn. V okviru disertacije je raziskoval vpliv sončnih elektrarn na vrednostno in estetsko percepcijo ruralnih krajin s pomočjo metode raziskovanja zaznavanja krajine – ta je vključevala skupine prostovoljcev, ki so obiskali krajine s sončnimi elektrarnami in opisovali svoj pogled nanje.

Vir: Tadej Bevk, Zaznava krajin, preoblikovanih s postavitvijo sončnih elektrarn, doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, 2020

 

V izhodišču disertacije dr. Bevk ugotavlja, da je objekt presoje že sam po sebi vrednostno konflikten, saj gre po eni strani za standardizirane industrijske obrate, ki simbolizirajo modernost in korporativne vrednote, a obenem nosijo tudi pomen znanilca ekoloških vrednot oz. alternativne, čiste proizvodnje energije. Ta dvojnost se kaže tudi v odzivih prostovoljcev v njegovi raziskavi, ki elektrarne pogosto vidijo kot objekte, ki degradirajo harmonično lepoto podeželske krajine, včasih pa v ospredje postavijo pomen napredka in »zelene« energije, ki jo predstavljajo. V zaključku disertacije tako dr. Bevk ugotavlja, da »se je za sprejemljivost sončnih elektrarn poleg lokacijske ustreznosti (kam jo postaviti) kot pomembna izkazala tudi oblikovna ustreznost (kako jo postaviti). Ni torej vseeno, kako v prostoru stojijo paneli. Največja priložnost, če že ne celo pogoj, je oblikovanje sončne elektrarne skladno s krajinskimi strukturami.« Sam poudarja, da je treba nove objekte dojemati kot ustvarjalni izziv: »Sledenje reliefnim značilnostim, predvsem kadar so te izrazite, lahko pomembno vpliva na oblikovno vključevanje sončne elektrarne v krajino in celo poudari ključne krajinske značilnosti, s tem pa omogoči, da je prizor kompozicijsko zanimiv.« V skladu s tem stališčem izraža optimistično prepričanje, da lahko s proaktivnim pristopom v tej situaciji krajinska arhitektura prispeva k »ustvarjanju nove estetike, ki bo izražala povezanost s preteklostjo ter vrednote prihodnosti.«

Kot izpostavi v pogovoru, pa je pri vseh teh vprašanjih pomemben drugačen pristop k vključevanju javnosti: »Mislim, da se bomo morali malo bolj resno začeti ukvarjati tudi z vključevanjem javnosti in premisliti, kako uveljaviti določene modele deljenja koristi investicij. Vključevanje javnosti niso samo informiranje, javni posveti in prikazi lepih vizualizacij, ampak iskanje dejanskega partnerstva v lokalnih skupnostih, kar pomeni, da lokalne skupnosti povabiš v solastništvo takih objektov, jim ponudiš določene rente, vlagaš v lokalni razvoj … Mislim, da je akcijski program, predviden z novim zakonom, pomembna priložnost, da se tak pristop uvede na ravni Slovenije. Menim namreč, da ljudje niso tako zelo »nimby« (ang. not in my backyard, dobesedno »ne na mojem dvorišču«, op. a.) naravnani: če nekomu lahko pokažeš, da je lokacija v njegovi bližini med tremi najbolj primernimi za vetrne elektrarne v Sloveniji, jo bodo veliko prej pripravljeni sprejeti – sploh če se jim obenem ponudi delno lastništvo, tudi občina lahko vstopi v projekt kot partner, celo investitor … Tak model je ubrala denimo Nemčija, kjer so zelo poudarjali lokalno lastništvo.«

Samo več ali tudi bolj učinkovito?

V javnosti se včasih ustvarja občutek samo ene možnosti in odsotnosti izbire: t. i. obnovljivi viri so edina zares »zelena« rešitev, ki bo zagotovila nemoteno oskrbo brez bistvenih posledic za okolje. A veliko dvomov vzbuja že samo čistost in okoljska nevtralnost tehnologije, ki se mora zaradi nestalnosti vira (vetra ali sonca) zanašati na zaenkrat težko dosegljive kapacitete litijskih baterij, prostorsko problematične črpalne hidroelektrarne ali celo na plinske elektrarne. Zaradi drugačnih tehničnih zahtev so potrebne velike nadgradnje obstoječega električnega omrežja, obenem pa je vprašljiva življenjska doba in reciklabilnost aktualnih tehnoloških rešitev.

Če vprašanja po eni strani kličejo k bolj odprti in fokusirani razpravi o alternativah, kakršna je jedrska energija, pa energetsko-okoljska kriza najprej postavlja izziv našim ustaljenim načinom rabe energije. Poraba električne energije se s prehodom na električna vozna sredstva in vse bolj popolno virtualizacijo delovanja družbe še vedno povečuje. Tadej Bevk govori o dveh možnostih: »Lahko bistveno zmanjšamo porabo, kar bo v vsakem primeru treba narediti – ampak ker je to zelo težka debata, se o tem sploh še ne govori. Poleg tega je med ukrepi manjšanja rabe energije tudi elektrifikacija, denimo toplotne črpalke in električni avtomobili. Dokler se resno ne začnemo pogovarjati o manjšanju porabe in odrasti, pa moramo delati tudi na uresničevanju druge opcije – to je gradnja novih elektrarn na obnovljive in nizkoogljične vire. Dokler bistveno ne zmanjšamo rabe energije, potrebujemo nove proizvodne kapacitete in moramo zanje najti prostor.«

Slavko Gabrovšek ob tem izpostavlja, da se odločno premalo pozornosti posveča sami rabi energije v stavbah. »Obstajajo še ogromni prihranki v načinu rabe objektov in pri tem smo bolj slabi, ker dostikrat nočemo iz svoje cone udobja. Na Danskem so na primer opravili raziskavo velikega fonda starejših in novih stavb, ki je pokazala velik razkorak med računsko in dejansko porabo energije – učinkoviti sistemi novejših stavb tako spodbujajo neracionalno trošenje energije, medtem ko se v slabše izoliranih stavbah iz povojnega obdobja uporabniki iz nuje obnašajo veliko bolj varčno. Tu nas čaka še veliko dela, da optimiziramo način (upo)rabe objektov in tako zmanjšamo nepotrebno trošenje.«

Graf primerjave dejanske in teoretske porabe energije na kvadratni meter stanovanj v enodružinskih hišah glede na energetski razred, Aalborg University Koebenhaven, 2015

 

Skrb za prostor

Na kratko je na tem mestu predstavljenih samo nekaj vprašanj, povezanih s prakso prostorskega načrtovanja pri nas, ki jih postavlja novi zakon in širše izzivi energetskega prehoda. Ta vprašanja ilustrirajo konkretnost civilizacijskih in tehnoloških sprememb, ki na nas ne vplivajo samo na daljavo, ampak spreminjajo sam prostor, v katerem bivamo. Seveda ne nujno in nikakor a priori na slabše. A ko se soočimo z radikalnim posegom v bližnji in nam ljub prostor, je skrb pravzaprav običajen odziv – skrb, ki je lahko tako zaskrbljenost kot skrbnost. V veliki meri je to tisto, kar opisujemo kot sindrom ‚nimby‘: torej odpor do sprejemanja konfliktnih vsebin v svojo neposredno okolico. Meja med egoizmom in skrbjo ni vedno na prvi pogled jasna.

Fotomontaža civilne iniciative ZA Pohorje brez vetrnih elektrarn (vir: Facebook)

 

Ob načinu sprejemanja novega zakona in širšem odmevu tematike obnovljivih virov v javni sferi pa se je žal težko izogniti sklepu, da se na račun krizne situacije upravljanje s skupnim prostorom in viri odvija na način, ki ni toliko usmerjen v splošno korist in varstvo konkretnih danosti, ampak je pisan na kožo določenih interesov. V to smer kaže tudi še sveža odstavitev ministra za naravne vire in prostor Uroša Brežana, ki je tudi sam v izjavi ob odstopu med vrsticami izrazil skrb, da lahko »hitre, všečne rešitve, pogosto koristne posamičnim interesom,« dobijo prednost pred dolgoročnimi rešitvami, »ki so strokovno utemeljene in družbeno sprejemljive«.

Prav je, da kot posamezniki in kot družba razmišljamo proaktivno in v krizi znamo prepoznati priložnost. V primeru velikopotezne gradnje elektrarn, s katerimi bomo nadomestili fosilna goriva, je to tudi priložnost za bolj celovito upravljanje, načrtovanje in oblikovanje – ne samo abstraktnega prostora, ampak konkretnih kulturnih in naravnih krajin. Te so zelene, ni pa samoumevno, da so tudi obnovljive.

 

Napisal: Luka Jerman
Naslovna slika: Fotomontaža sončne elektrarne v alpski pašni krajini, Švica (vir: PD/SolSarine, Impact Gstaad)

 

Povzetek Zakona o uvajanju naprav za proizvajanje električne energije iz obnovljivih virov energije

ZUNPEOVE »ureja posebnosti prostorskega načrtovanja in dovoljevanja naprav, ki proizvajajo električno energijo z izrabo OVE« in pri tem »določa proaktivnejšo vlogo države«, navaja uradna objava ob sprejemu zakona. Kaj to pomeni v praksi?

Vlada (konkretneje ministrstvo, pristojno za prostor, v sodelovanju z ministrstvom, pristojnim za energijo) pripravi akcijski program za izvajanje Strategije prostorskega razvoja, kar predvideva že obstoječa prostorska zakonodaja. Znotraj akcijskega programa bodo določena prednostna območja umeščanja naprav za proizvodnjo električne energije iz sonca in vetra.

Nekatera prednostna območja pa predpisuje že sam zakon: za sončne elektrarne so to na primer strehe večjih objektov in utrjene površine večjih parkirišč, območja okoli energetskih objektov, območja cestnih in železniških zemljišč, opuščena odlagališča in kamnolomi. Na teh območjih je fotonapetostne naprave dopustno umeščati ne glede na lokalni energetski koncept, prednost pred določbami prostorsko izvedbenih aktov pa imajo pravila urejanja prostora, predpisana z uredbo vlade, ki sodi v državni prostorski red.

Poleg tega gre zakon še korak naprej in vpeljuje tudi obvezo postavitve fotonapetostnih naprav pri gradnjah objektov, katerih tlorisna površina strehe znaša vsaj 1000 m² oz. pri gradnji prizidave, utrjenega parkirišča ali rekonstrukciji s posegom v nosilno konstrukcijo streh v obsegu istega ranga. Izjeme od te obveze predpiše vlada v prej omenjeni uredbi. Obveza nadalje ne velja samo v primeru gradnje velikih objektov, ampak velja tudi za vse obstoječe strehe oz. parkirišča s površino vsaj 1700 m². Novi zakon tako sledi nameri Evropske komisije, ki želi do leta 2029 uveljaviti obvezo za vse novogradnje v EU.

Zakon posega v vrsto drugih zakonov: o urejanju prostora, cestah, vodah, rudarstvu, kmetijskih zemljiščih, varstvu okolja, gozdovih, varstvu kulturne dediščine.

 

[1] Prostorski vidiki prehoda na obnovljive vire energije, FGG UL, 13. 12. 2022; Kam z obnovljivimi viri, Radio Študent, 6. 6. 2023

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

One Response

  1. Prosim, brez prikritega lobiranja za jedrsko energijo. Naveden podatek o letni proizvodnji za NEK je sicer točen, vendar je samo polovica NEK v slovenski lasti, za Slovenijo proizvede pod 3 TWh letno.

Mailchimp brez napisa

Povezani članki