V Ljubljani se odpira dolgo pričakovana Ikea. Prihod švedske multinacionalke se vleče zelo dolgo časa – tako dolgo, da je vmes že izgubila del zanimivosti. Spomnim se, da nam je prof. Koželj na fakulteti za arhitekturo o skorajšnjem prihodu Ikee razlagal že leta 2005. In končno je Ikea res pred odprtjem – problem je le v tem, da je videti, kot da je narejena za leto 2005, ne za sedanjost. Generična modra hala z ogromnim parkiriščem brez dreves na obrobju mesta. Nič več od tega. Ko govorimo o mestu, se radi oziramo k našim severnim sosedom. Pa poglejmo, kakšno Ikeo prav zdaj gradijo na Dunaju.
Nova stavba na Mariahilferstrasse v centru mesta predvideva zasaditev več kot 160 dreves – in nobenega parkirišča. Arhitekti iz biroja Querkraft Architekten tako odgovarjajo na spremenjene potrebe prebivalcev sodobnega mesta. »Nakupovalne navade so se v zadnjih letih korenito spremenile. Še posebej značilne so spremembe v mobilnosti,« pojasnjujejo. Več kot dve tretjini Dunajčanov, ki živijo v mestnih četrtih, sploh nima več svojega osebnega avtomobila. Do mestnih servisov in trgovin dostopajo z javnim prometom, s kolesi, motorji ali peš. »Čedalje več strank si ne predstavlja več težavnega transporta pohištva iz trgovine v domače okolje. Spletno nakupovanje in nove možnosti, ki jih ponuja internet, so vplivale na zahteve kupcev.« Nova stavba na Westbahnhofu je prilagojena tem spremenjenim navadam sodobnega mesta, ne pa avtomobilom. Ikein servis pa zagotavlja dostavo kupljenega pohištva na dom kupca še v istem dnevu.
Razumevanje sodobne prestolnice se zrcali tudi v zasnovi fasade, ki bo krojila ambient središčne dunajske mestne ulice. Konstrukcija je sestavljena iz izmenjujočih se teras, na katerih bodo zasadili drevesa. Zasaditev bo omogočala uravnavanje klime – poleti bodo drevesa zmanjšala temperaturo za dve stopinji in prispevala k čistejšemu zraku v okolici.
Dobra priložnost za primerjavo mestnih vizij: ista multinacionalka ob istem času v dveh evropskih mestih, ki spadata v podobno kulturnozgodovinsko okolje, gradi dvoje povsem različnih stavb. Eno za sodobno mesto, ki bo tam izboljšala mestni utrip, in eno, ki krši urbanistično vizijo in je namenjena zgolj čim hitrejši prodaji, brez razmisleka o mestu in ambientu, ki ga bo ustvarjala. Za celotno območje Šmartinske je mesto pred leti investiralo v mednarodni urbanistični natečaj, na katerem je švicarski biro Hosoya Schaefer Architects zmagal z eno najnaprednejših rešitev, ki pa jo prav gradnja nove Ikee zanika. (link) V primeru dunajske Ikee gre za iskanje nečesa novega, primernega sodobnemu času. Edini presežek nove ljubljanske Ikee pa je zmaga v dolgi birokratski bitki – kot da je po toliko letih absurdnih bojev že zgraditev generične stavbe pravi uspeh.
Zakaj se velike ambicije v Ljubljani tako redko uresničijo? Če se ozremo v zgodovino mesta, zlahka ugotovimo, da ni bilo vedno tako.
V Ljubljani smo leta 1933 po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica dobili najvišjo stavbo, zgrajeno iz železobetona, v kraljevini Jugoslaviji in vsej takratni srednji Evropi. Arhitekt, ki je združeval tehnične inovacije z umetniškimi presežki, je med drugim zasnoval tudi stanovanjsko stavbo Meksika in tri stanovanjske palače na Miklošičevi. S svojo arhitekturo je gradil mesto.
Prvi socialno-stanovanjski blok v Ljubljani, Meksika, Vladimir Šubic, 1926
Te dni si lahko v Muzeju za arhitekturo ogledate eno izmed originalnih maket nebotičnika (kustos: Bogo Zupančič). Gradnja nebotičnika bi bila v tistem času bolj pričakovana v Zagrebu, ki je veljal za finančno središče, ali v Beogradu, prestolnici kraljevine; nebotičnik zato zrcali naprednost in velikopoteznost predvojne ljubljanske meščanske elite.
A časi so se kmalu obrnili.
Po vojni, leta 1946, so arhitekta Vladimirja Šubica izselili v delovno brigado na železniško progo Brčko–Banovići, kjer je še istega leta, ko bi bil na višku ustvarjalnih moči, umrl. Zakaj je padel v nemilost povojne oblasti, v časopisih in zgodovinskih virih ni reflektirano. Katere ideje meščanskega arhitekta so bile za oblast tako moteče, da so ga morali odstraniti? To je čas, na katerega se navezujejo sodobni dnevnopolitični vzkliki: mesto heroj!
Nebotičnik med gradnjo
To nedeljo, 23. avgusta, obeležujemo vseevropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov. Ena izmed njih je bil arhitekt, ki je Ljubljani zasnoval nebotičnik. V časopisih to sicer ni opaženo – v preteklosti se o tem morda ni smelo pisati, danes novinarji raje izbirajo druge teme, čeprav pogosto osnovane na pogledu v preteklost. A morda prav pomanjkanje kritične refleksije omogoča, da spori iz 20. stoletja še vedno bistveno krojijo našo sedanjost – namesto da bi se ukvarjali z bolj realnimi problemi; kot je kriza, ki jo prinaša epidemija. Pomanjkanje tehtnih in umirjenih soočanj ustvarja ozračje, kjer dva nasprotujoča si pola govorita drug mimo drugega, ne da bi se bila zmožna slišati. »Ni težava v nasprotnikih, problem so prijatelji,« mi je to poletje izreklo nekaj izjemnih ljudi različnih pogledov, s katerimi sem delala intervjuje na temo časopisov. (link) »Nasprotnik pričakuje, da boš imel mnenje, nasprotno od njegovega. Ko pa ti prijatelj reče, ‘kako lahko tako razmišljaš’, te lahko počasi izločijo iz svojega kroga, namesto da bi razširili svojo perspektivo.« Čeprav časopisi pogosto hvaležno pograbijo največje vulgarnosti s tviterjev in jih poveličajo v novice ter objavljajo na naslovnicah, tehtnih mnenj z istega pola ne objavljajo. Takšna selekcija vsebin razdvaja in spodbuja sovraštvo. Dokler bomo imeli takšne medije, bolj nevtralna in konstruktivna drža ne bo mogoča.
Vladimir Šubic
Nebotičnik Vladimirja Šubica je bil do druge svetovne vojne najvišja stavba v srednji Evropi. Označevalni stolp šoping centra Ikea bo s svojimi 48 metri najvišji reklamni označevalec v regiji. Dovolj dober dosežek za mesto heroj?
Nina Granda
