Ob novici, da je Ikea končno dobila gradbeno dovoljenje za gradnjo nove trgovine v Ljubljani, smo lahko veseli. Končno nam kmalu ne bo več treba po ugodno skandinavsko pohištvo v Celovec, Gradec, Vileš ali Zagreb. Ikea je simbol urbanega razvoja: dovolj smo veliki, da bomo dobili svojo Ikeo. Končno bosta na Ikeini spletni strani tudi Slovenija in slovenski jezik.
Trajalo je dolgo. Že nekaj let lahko v medijih spremljamo, kako je zaradi dovozne poti projekt obstal. Kako se je špekuliralo z odkupom tega zemljišča. Klub temu, da je bila ljubljanska Ikea prva na svetu, ki je bila načrtovana z BIM tehnologijo (o čemer smo pisali v pogovoru z Elea arhitekti, v 14. št. Outsiderja, poletje 2018), je bilo do pridobitve gradbenega dovoljenja izgubljenega ogromno časa.
Kot smo o tem že večkrat pisali na tej spletni strani, so nefunkcionalni mehanizmi urejanja prostora pogosto razlog za velik nered, špekulacije in korupcijo na tem področju. Posledica je to, da bomo Ikeo dobili »šele« zdaj in da bi se naš evolucijski korak lahko zgodil že mnogo prej. (Saj Ikee zares ne potrebujemo. Do sedaj smo povsem dobro opremljali naše domove z Ikeinim pohištvom. Pa vendar, kakor tudi čisto dobro shajamo z zelo omejenimi mednarodnimi letalskimi povezavami iz domačih letališč in je čisto normalno, da se vozimo do letališč v Benetkah, na Dunaju ali celo v Münchnu, bi bilo veliko lažje in bolj ekonomično, če bi imeli dobro in funkcionalno letališče kar v lastni državi.)
Pa vendar ta članek ne bo namenjen pojasnjevanju, kako bi dobro načrtovan urbanizem omogočal boljši razvoj, boljše pogoje za bivanje, delo in mobilnost, kako bi z dobrim urbanizmom mesta usklajeno rastla in se razvijala. V tem članku bomo pobrskali po spominu in opozorili, da pravzaprav za območje, kjer bo zrastla nova Ikea, že nekaj let obstaja eden najboljših urbanističnih načrtov, ki predvideva skladen razvoj in povezuje mestno središče z BTC-jem. Predvideva zgoščevanje mesta, posledično mestni tramvaj, preplet različnih programov in velik centralni park. Ta urbanistični načrt je nastal na natečaju leta 2008. Avtorji so uveljavljeni švicarski arhitekti Hosoya Schaefer Architects. Natečaj je bil izveden v javno zasebnem partnerstvu, kar pomeni, da je bil financiran tudi z javnim (našim skupnim) denarjem. Ker je bil rezultat natečaja uspešen, bi lahko trdili, da je bil javni denar dobro porabljen.
Pri vsem skupaj pa je skrajno absurdno to, da bo Ikein trgovski center prvi večji objekt, zgrajen znotraj območja, ki ga je urejal zgoraj omenjeni natečaj – in po svoji logiki povsem zanika rezultate tega natečaja. Namesto zgoščevanja in prepletanja urbanih vsebin bomo dobili že do sedaj poznano stihijsko razpršenost. Ikea bo stala na mestu, kjer je predvidena največja gostota, na robu osrednjega klinastega parka, ki se prične na zahodnem robu BTC in razpira proti središču Ljubljane. Okoli tega parka bi morale biti nanizane najzanimivejše zgradbe. Na področju, kjer bo stala Ikea, so predvidene stolpnice, ki bi poleg obsežnih površin za poslovne dejavnosti ustvarile tudi novo razpoznavno veduto Ljubljane – nov skyline. In ravno na tem mestu bo zrastla Ikea. Nizka generična modra škatla iz Švedske. In da ne bo nesporazuma: nikakor nisem proti Ikei, nasprotno. Zdi se mi le nepopravljiva škoda, da umestitev Ikee ne upošteva obstoječe urbanistične osnove.
Razumem, da se večina prostora v Sloveniji razvija stihijsko, saj ni nikakršne vizije, kaj in kako bi s tem prostorom počeli. Ne razumem pa zakaj se tudi tam, kjer je bil vložen napor (in javna sredstva) v vizijo, dopušča stihijo. Zakaj tako zlahka pozabimo dober urbanistični načrt (plačan iz javnega proračuna), ki je predvideval smiselni razvoj prestolnice in pristanemo na stihijo. Upam, da se bo preostali del urbanistične vizije uresničeval tako, kot je bilo predvideno. To je dolžnost mestne uprave. To je priložnost za mesto.
Napisal: Matevž Granda
