Ulica d’Aubagne v središču Marseilla na prvi pogled predstavlja tipično mediteranski slikovit turistični stereotip: visoke stare hiše iz osemnajsega stoletja, na pol priprta polkna, sušenje perila na vrveh med ozkimi ulicami in živahen nočno utrip na starodavnih kamnitih tlakih. Tudi lokacija ulice je odlična: samo nekaj korakov od starega pristanišča, opere in turističnih znamenitosti. Ulica je skratka natanko tiste vrste, v katerih uživamo na počitnicah: za teden ali dva se prepustimo »avtentični« lokalni soseski vključno z odstopajočim opleskom, zlizanimi stopnicami in pogledom sosedov, ki se na drugi strani ulice, le dva ali tri metre stran, lotevajo kuhe ali ljubljenja. Slikovito za nekaj tednov; če pa bi ostali nekaj mesecev, bi se verjetno začeli počutili kot v Mestu Gogi Slavka Gruma.

Duhovi treh hiš v Marseillu, ki obstajajo samo še na Googlovem Streetview-ju …

Za ulico d’Aubagne pa se od lanskega 5. novembra grožnja gentrifikacije zdi le še oddaljen sen: neke jesenske noči se je najprej podrla številka 63, ki je za sabo potegnila številko 65, kmalu pa jima je deloma sledila še sosednja hiša s številko 67. Tri na prvi pogled solidno zidane vrstne meščanske hiše iz osemnajstega stoletja, ki jih imamo navadno za samoumevno tkivo centrov evropskih mest, so pod sabo pokopale osem ljudi. Predstavljajte si, da bi se sredi noči sesipale hiše ob Ljubljanici ali na mariborskem Lentu – podobno nedoumljiva luknja med gostim starim mestnim tkivom je zazijala v samem mestnem jedru. Žrtve katastrofe so dobro zrcalile multikulturni značaj Marseilla: poleg Francozov in evropskih študentov so vključevale tudi bolj in manj nedavne, legalne in ilegalne priseljence iz arabskih držav Severne Afrike. Tu se začne razvozlavanje na prvi pogled nerazumljive katastrofe sredi jedrne države Evropske Unije – o podobnih dogodkih smo pač navajeni brati kvečjemu ob potresih in špekulativni nenadzorovani gradnji slumov v državah tretjega sveta.

Praznina, ki so jo za sabo pustile tri hiše v samem centru mesta

Za Marseilles nekateri trdijo, da je še zadnje veliko evropsko mesto, kjer revni prebivalci živijo v samem centru mest in jih ekonomski in turistični pritiski še niso izrinili »daleč od oči, daleč od srca«onkraj obvoznic in industrijskih con. Še pred petdesetimi leti je bila značilnost mnogih starih mestnih središč – Ljubljana med njimi ni nikakršna izjema – da so večstoletne hiše brez kopalnic in s skupnimi stranišči naseljevale najbolj prekarne in obubožane usode. Z razmahom množičnega turizma se je slika hitro obrnila, nekoliko anarhični in nekontolirani značaj Marseilla pa se takšnim pritiskom še vedno vsaj delno upira. Revni najemniki in njihovi pogosto nelegalni statusi pa s sabo prinesejo oderuške stanodajalce in nižanje standardov vzdrževanja. Po sesutju treh hiš v Marseillu se je izkazalo, da je bila nevarnost magistratu in odgovornim že dolgo znana. Poleg tega podobno katastrofalno stanje izkazuje še kar celih 5.000 starih hiš v mestnem jedru. Katstrofa je tako razgalila vse, kar so prebivalci med vrsticam vedeli že dolgo: obstaja dvotirni sistem javne infrastrukture in vzdrževanja, eden je za bogate, drugi za revne.

Turistom prijetnejša podoba iste ulice – če bi že bila uspešno gentrificirana in bi bili iz nje izgnani revni in ilegalni prebivalci, bi bile hiše najverjetneje ustrezno vzdrževane in se ne bi podrle …

Evropska mesta vedno bolj »ureja« kratkoročni, špekulativni zasebni ekonomski interest. Namesto, da bi ga oblasti nadzorovale in regulirale, mu s svojim umikom in brezbrižnostjo aktivno in pasivno pomagajo. Tri nedavne katastrofe v treh jedrnih bogatih članicah Evropske Unije ta zaskrbljujoč trend najboljše kažejo. O stolpnici Grenfell v Londonu, kjer je v plamenih zgorelo 72 ljudi, in o sesutju avtocestnega viadukta v Genovi smo na spletni strani Outsider že pisali. Sesutje starih stanovanjskih hiš v Marseillu ta črni cikel neustreznega vzdrževanja ustrezno zaključi. Meščanske hiše so s svojima dvema stoletjema in pol dokazale,  da so bile solidno grajene. Mnoge enako stare stavbe v Londonu, med njimi celo Downing Street 10, kjer je sedež ministrskega predsednika, so mnogo slabše grajene, pa so zaradi svoje nepremičninske vrednosti ustrezno vzdrževane. Viadukt v Genovi in stolpnica Grenfell, oba dokaj zgledna, če ne ravno izjemna odvoda mednarodnih modernističnih načel gradnje in bivanja, predstavljata še bolj perverzen primer. Oba sta postala smrtonosne pasti za svoje uporabnike ne toliko zaradi odsotnosti vzdrževanja, ampak zaradi nestrokovne, špekulativne in podcenjene sanacije.

Pekel Grenfella v Londonu, do leta 2017 za večino Evropejcev mogoč samo v “nerazvitih” državah

Gradnja nove hiše terja velike finančne in organizacijske napore, vendar je relativno kratkotrajna. Vzdrževanje je po drugi strani tek na dolge proge: zahteva mnogo manjše investicije, ki pa morajo biti racionalno in kontinuirano razporejene. Način vzdrževanja najbolje kaže vzdržnost neke družbe: če je pripravljena investirati tudi v projekte, ki jo bodo preživeli, je njena vzdržnost visoka. Če jo zanima samo nekajletni hiter dobiček, nato pa se sprijazni da bo »za nami potop«, je njena vzdržnost nizka. Vsi trije objekti v Londonu, Marseillu in Genovi so bili zgrajeni v nekih drugih časih, ko sta obliko, funkcijo in rabo evropskih mest še narekovala urbanist in arhitekt, da ne omenjam javnosti. Katastrofe so se v razvitem svetu začele dogajati, ko je njihove funkcije prevzel prosti trg: brezosebni diktator, ki mu ni mar za človeško ceno tržnih krivulj. Čim nižje cene vzdrževanja javne infrastrukture, olepševanje fasad socialnih stanovanj, da ne bi zbijale cen bližnjim milijonskim hišam, in aktivno gledanje mestnih oblasti stran od revnih in zapostavljenih sosesk so tri strategije prostega trga, ki bodo v svoji končni inačici vedno smrtonosne.

Miloš Kosec

Vir naslovne fotografije: https://madeinmarseille.net