Za mizo ob oknu je sedela najstnica v karirasti srajci in črnih bulerjih. Črnih – ampak tistega umetnega, pobarvanega odtenka so bili tudi njeni lasje, rahlo štrenasti. Vanje si je, kot da ne bi dovolj pozornosti zbujala že s kontrasti med črnino las ter porcelanasto belino polti na svojem obrazu in živo rdečo šminko, vpela…
Nadaljuj z branjem
Nekateri deli mestne vedute se ti usedejo v srce s svojo očitno grdoto in vsajeno klico razpada. Vsakič, ko sem se peljala mimo Murgle centra in sem vrgla pogled na monstruozno stavbo ob cesti, me je obšla slaba vest, kot da prodajam zijala na prizorišču prometne nesreče. Kot da se naslajam nad nekakšnim stvorom, ki…
Nadaljuj z branjem
Včasih se kar bojiš poiskati kraj, kamor si nekoč redno zahajal in ti je prirasel k srcu. V svojem spominu ga hočeš obdržati točno takšnega, kakršen je bil takrat. Ponoven obisk pa bi morda skazil brezmadežno podobo ali ga sklatil z oltarja spominov. Bonboniera ob Celovški je bila za nas, šolarje z Riharda Jakopiča, neke…
Nadaljuj z branjem
Za poltretji kilometer heroin Nad kavarniškimi mizami se sukljajo kolobarčki dima iz pip in cigar, slišati je šuštenje papirja časopisov, razpetih na lesena držala, ki jih gospodje listajo. Pred njimi so skodelice kave ali kozarčki česa močnejšega, mrmrave razprave se včasih dvignejo do glasnejših tonov in potem spet, kot tok kakšne lenobne reke, zamrejo. Skozi…
Nadaljuj z branjem
Stare hiše so zame kot stari ljudje: rada jim prisluhnem. Zavedam se, da so nekaterim oboji mrzki, da se obrnejo stran, ker jim je nelagodno ob pogledu na starčevske pege na koži ali zgrbljeno hrbtenico, ter da se v velikem loku izognejo stavbam, ki so jih poseljevale že cele generacije ljudi in s katerih se…
Nadaljuj z branjem
Od nekdaj se mi je zdelo imenitno, da je ozemlje diplomatskega predstavništva v tujini kot neke vrste enklava, območje, kjer veljajo zakoni tiste države. To je vedel recimo tudi Imre Nagy, ki je ob zatrtju madžarske pomladi v Budimpešti leta 1955, ko so po mestu že hrumeli sovjetski tanki, preskočil ograjo jugoslovanske ambasade in se…
Nadaljuj z branjem
Ne slepomišimo: »biti mlad po srcu« ni drugega kot od rabe ogolela oglaševalska krilatica. Geslo, s katerim ostarelim pripadnikom izumrlih subkultur prodajajo iz zemlje izkopane in na silo pomlajene artefakte, kot je denimo rolka. S katero si potem taisti lomijo osteoporozne kosti. In okrevajo po poškodbah v bolniški postelji med poslušanjem walkmana. Priznajmo si: vsi,…
Nadaljuj z branjem
V mestu obstajajo kraji, katerih blagodejnosti se zares zavemo šele v sezoni monsuna. V vremensko ugodnejših razmerah jim namenimo kvečjemu pogled, bolje rečeno ošvrk, ko drvimo mimo njih ali skoznje; šele ob povodnji sprejmemo zavetje, ki nam ga že ves čas tako širokogrudno ponujajo. Eden takih krajev je pasaža pod Nebotičnikom, ki ji posvečam ta…
Nadaljuj z branjem
Pri Ljubljani je gozd. Ampak do tja je zelo daleč. Na pot se je treba odpraviti zgodaj in s seboj vzeti sendviče in sokove. Na poti do tja prečkamo območja, kamor še ni stopila zlomljena človeška noga. Ni zares nevarno, je pa naporno. Sploh če imaš eno nogo v mavcu in hodiš z berglami, na…
Nadaljuj z branjem
Prišle so zelo potihem, tako rekoč po konicah šapic. Dala bi roko v ogenj, da je še pred petimi leti za njihov obstoj vedel le malokdo; krznarji izvzeti. Spodaj podpisana je uživala privilegij, da je imela že od otroštva dostop do babičine omare s krznom, kjer so bili sicer najbolj interesantni ovratniki iz kun s…
Nadaljuj z branjem
Josip Kraš, heroj naš, borio se, borio, i u keks pretvorio! * Če si odraščal v Jugoslaviji v osemdesetih in nisi imel prav pogosto dostopa do švicarskih čokolad in belgijskih pralin, ki po svetovno veljavnih standardih veljajo za najžlahtnejše v svoji kategoriji, si se zlahka dal prepričati, da se najdragocenejši čokoladni bonboni skrivajo v…
Nadaljuj z branjem
Bela Ljubljana se zadnja leta odeva v vse bolj pražnja oblačila, ki ji jih gospodar mesta kroji po svojih zamislih in nemalokrat bolj z obetom zaslužka kot vsesplošne skupnostne blagodati. A na srečo ostajajo predeli, ki, zataknjeni v ljubko vaškost, kljubujejo. Enega takih boste našli, če se – prosto po Franu Erjavcu – napotite na…
Nadaljuj z branjem
V ta prostor po vseh pravilih moja noga sploh ne bi smela stopiti. Poslovalnica Koža, nad katero se pne dimnik stare ljubljanske elektrarne, je prvenstveno namenjena profesionalcem, ki delajo z usnjem – se pravi, čevljarjem. Toda po sili razmer – in skoraj zagotovo tudi težkim srcem, kot bomo videli pozneje – se je lastnik odločil,…
Nadaljuj z branjemOutsider na Instagramu @outsider.magazine
