Hasan ibn Saba ni bil polovičar, ureditve rajskih vrtov na gori Alamut se je lotil širokopotezno in temeljito: žuboreči vodometi, bujno rastje, žvrgoleče ptice, za vse je poskrbel. Na bazarjih od Kaira do Biškeka je dal iskati opremo zanje – ženske, ki so igrale vlogo hurij. Njegov motiv je bil jasen, cilj pa – če romanu Vladimirja Bartola verjamemo besedo za besedo – dosežen.
Taki vrtovi so bili v tistem delu sveta tedaj, če verjamemo zgodovinsko izpričanim virom, zelo pogosti. Še sedaj so – če naj verjamem svojim očem, ki so se s pogledi večkrat sprehodile po tistih delih sveta še pred nedavnim. Tem večje je bilo zato moje veselje, ko sem nekoč, izmučena in utrujena popotnica, ki je v poletni pripeki lovila senčne zaplate na pločnikih med mogočnimi stavbami Miklošičeve ulice, skozi vhodna vrata uzrla privid rajskega vrta. Kaj, je to sploh mogoče?
Na tej točki je treba poudariti, da stavba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kljub temu, da je bila zgrajena po načrtih arhitekta Miroslava Kasala v 20. letih 20. stoletja in da nudi določen estetski užitek, ni hiša, kamor bi človek vstopal iz čistega veselja in prostovoljno. Tja te vodi poslanstvo, in če ga slučajno ne izpolniš, jalovost tvoje poti lahko pusti posledice tudi na tvojem zdravju, ki ostane nezavarovano.
Ampak tisto ni bil trenutek za pretresanje preteklih travmatičnih izkušenj s plemenom ljudi, ki se hrani z obrazci ter biva za okenci in pritiska na gumbe računalnikov. Pustolovska žilica me je v hipu posrkala in že sem se znašla v hladu, prav takem, kakršen je objel prišleke na Alamut. Vse je bilo tu: sočna trava globoke zelenine, ušesa so božali nežni, enakomerni pljuski vode iz fontane, ozaljšane s skulpturo Marijana Tršarja Arbor vitae, na treh od štirih ogliščih kvadratnega tlorisa so rastla drevesa – dva iglavca in en listavec. Za ptice je bilo najbrž še prevroče, a da jim je prostor prirasel k srcu, se je dalo sklepati po peresu, ki ga je ena od njih pustila na tleh. Hurij k sreči ni bilo na spregled. Sedla sem na eno od klopic in se prepustila tenkočutnemu in težko dosegljivemu stanju bolščanja predse. Hlad je oblival mojo bledo kožo in življenje se je počasi vračalo v moje telo. Vedela sem: rajski vrt obstaja tudi v Ljubljani.
Ko sem pred dnevi spet brzela po Miklošičevi, v moji mentalni sliki domačega mesta shranjeni predvsem kot redosledu secesijskih palač, me je vrt spet poklical. Dan so obsevali žarki medlega jesenskega sonca, ni bilo presunljivo vroče, nikakršni opravki v drobovju palače zavoda za zdravstveno zavarovanje me k sreči niso klicali, imela pa sem ustrezno QR-kodo v telefonu in čas. Ter željo videti kot da starega znanca, in to po poldrugem letu vsakršnih preskušanj in zoprnih omejitev. Hej, kako si kaj, rajski vrt ob Miklošičevi, moj mali zasebni Alamut?
V poldrugem letu se je marsikaj spremenilo. Oviro na vhodu sem srečno prešla: Cerber v uniformi varnostnika je z očmi poskeniral mojo kodo in me spustil naprej kljub mojemu prostodušnemu in potencialno nevarnemu priznanju, da grem »samo pogledat na vrt«. Ja, marsikaj se je spremenilo, a spremembe gredo nekaterim bolj do živega kot drugim.
Opazila sem jih že z vrta, in jih potem gledala od daleč. Marsikdo bi jih rade volje označil za voljne bojevnike Hasana ibn Sabe, a resnica je, da jih veliki vojskovodja ne bi hotel med svojimi vojščaki. Mnogo preveč vkoreninjeni v resničnem svetu so, mnogo preveč skrbi in resničnih težav jih tare. Njihova želja je ena sama: zaslužiti nekaj denarja in tako poskrbeti za boljši standard svojih družin tam daleč stran. Rajski vrtovi jih ne zanimajo, saj nimajo niti trenutka časa za posedanje ob žuborečih vodometih. V hurije ne verjamejo. Zato pa si ne drznijo podvomiti o vsemogočnosti gospa za okenci. Tokrat jim ni uspelo priti niti do tam; varnostnik jih ni spustil noter. Njegovo odločitev so sprejeli pohlevno, naslednjič da se bodo ustrezno opremili. Če bodo med neizprosnim delovnikom sploh lahko skočili na cepljenje ali test …? Moja sposobnost bolščanja predse je bila resno ogrožena. Vseeno sem sklenila še malo počakati, da bi žuborenje vode preglasilo moje misli in bi se spet lahko posvetila edinemu opravilu, ki se ga v rajskem vrtu spodobi početi.
Piše: Agata Tomažič
Riše: Milanka Fabjančič
