Z Mašo Mertelj, soustanoviteljico Mertelj Vrabič Arhitekti, sva se v biroju na Einspielerjevi ulici za Bežigradom pogovarjali o temah, ki so specifične za način dela biroja, hkrati pa predstavljajo njen pogled na arhitekturo in delo arhitekta nasploh. Maša (roj. 1987) je predstavnica arhitektov mlade generacije, ki se šele izoblikuje in ki jo zaznamuje mantra, da se možnosti za arhitekturo domnevno vse bolj zapirajo. Projekti biroja dokazujejo nasprotno, v pogovoru pa sva se osredotočili predvsem na proces za projekti, od katerega je odvisno vse, čeprav za njim kot edina sled ostanejo le končni objekti, ki ta proces zakrijejo. 

Lastno arhitekturno prakso si začela tako rekoč takoj po študiju, brez kakršnihkoli praktičnih izkušenj. To je precej neobičajno, saj arhitekti načeloma vsaj nekaj let delajo v drugih birojih, preden odprejo svojega.
V okviru študijske prakse sem v dveh birojih sodelovala na natečajih in pri pripravi idejnih zasnov, nikoli pa se nisem zares srečala s projektom za izvedbo. Na seminarju smo v zadnjem letniku oddali večji natečajni projekt za študentski kampus v Švici, kjer sva z Maticem Vrabičem prvič sodelovala. Ko sem po končanem študiju pošiljala prošnje za delo in dela nisem dobila, me je ravno ob pravem času poklical Matic in začela sva sodelovati pri prvem projektu. Ta je vodil v nove projekte, najprej predvsem znotraj širše družine in znancev, zaradi dobrih realizacij pa danes v biroju pridobivamo projekte zato, ker naročniki cenijo naše delo. Projekti so organsko rasli, od manjših pohištvenih objektov do interierjev stanovanj, naprej na večje interierje drugih programov in tako vse do prve hiše.

Kako retrospektivno gledaš na začetke biroja in proces uveljavljanja?
Pot, ki sva jo izbrala, se je razvijala in nadgrajevala sama od sebe, zato je za naju edina mogoča. Je velik privilegij, a tudi velika odgovornost, saj za vse odločitve odgovarjaš sam. Od začetka sva vedela, da želiva projektirati premišljeno arhitekturo in ustvariti kakovosten opus projektov, tako realiziranih kot tistih nerealiziranih, ki ostajajo zgolj na papirju. Praktične izkušnje sva nadomestila s poznavanjem in nenehnim iskanjem novih referenc, s študiranjem detajlov, vse razumevanje in znanje pa poskušava prenesti na lastne projekte. Pomembno vlogo pri večjih projektih imajo tudi strokovni sodelavci z različnih področij. Najpomembnejše za dobro realizacijo je, da jo znaš s papirja kakovostno prenesti v formo, da nikoli ne sprejmeš odgovora »ne«, saj vedno obstaja rešitev zunaj okvirov znanega. Vsak dvom je treba kritično premisliti in hkrati znati vprašati, ko česa ne znaš ali ne razumeš. Ko si tako prek znanja in izkušenj pridobiš samozavest, lahko prepričaš naročnika, vodiš izvajalca in inovativno rešuješ arhitekturne probleme, kar posledično vodi v dobro realizacijo.

Biro se veliko ukvarja s projekti, ki niso tipično arhitekturni. Tukaj nalašč ne želim reči, da so »nearhitekturni«, saj menim, da pristop k vsem projektom temelji na isti metodi in sorodnih premislekih. Četudi torej ne gre pri vseh za arhitekturne projekte oziroma projekte arhitekture v običajnem pomenu besedne zveze, imajo vsi v sebi nekaj arhitekturnega.
Enako resno se lotevamo projektov vseh velikosti in skušamo kar najbolje odgovoriti na dano situacijo. Naj gre za oblikovanje pepelnika, knjižnih polic, pohištva, kuhinje, razstave, interierja ali hiše, vedno vzpostavimo arhitekturno idejo, katere končni cilj je dosledno artikuliran arhitekturni objekt. Arhitekturna ideja nastane iz odgovorov na vprašanja, ki izhajajo iz kompleksnega konteksta posameznega projekta. Je tisto, kar usmerja projektiranje objekta. Dosledna razdelava ideje, ki je glede na obseg naloge manj ali bolj kompleksna, pa nato vodi do končnega, celostnega arhitekturnega objekta. Pristopi, ki so pogosto prisotni pri naših projektih, so pragmatičnost in invencija kot način reševanja problemov, uvajanje nedefiniranih prostorov z različnimi potenciali za naseljevanje skozi življenjsko obdobje objekta in »nedizajniranje« oziroma dizajn kot posledica širše arhitekturne ideje.

Omenila si različne pojme: pragmatičnost in invencijo, tudi izključujoča se pristopa dizajniranja in nedizajniranja. Kako se v kontekstu konkretnih projektov produktivno pojavljajo hkrati?
V primeru enodružinske hiše v Podutiku, katere gradnja bo predvidoma zaključena konec leta, edino konstrukcijsko podporo hiši sestavljajo štiri servisna jedra, kar omogoča popolnoma prost tloris bivalnih prostorov. Oblikovanja interierja kot ločenega sloja ni, saj je s tem, ko je hiša zgrajena, že ustvarjen. Pragmatična tlorisna zasnova odpira številne načine uporabe prostora. Tudi razdelava projekta gre v tej smeri, do te mere, da so v bivalnih prostorih ukinjene vse stropne luči in je razsvetljava v celoti izvedena prek premičnih talnih luči, ki omogočajo poljubne naselitve in preproste spremembe skozi čas. Podobno temo dodatnega nedefiniranega prostora smo implementirali tudi pri projektu prenove in dozidave vile na Mirju, kjer smo v okviru statične sanacije hiše v vsakem nadstropju predvideli nove zunanje površine s pogledom na grajski hrib. 

Sama vidim eno izmed največjih vrednosti arhitekturno netipičnih projektov prav v tem, kako nato povratno vplivajo na arhitekturne projekte, kako je mogoče določene premisleke aplicirati nazaj na svojo primarno prakso …
Taki projekti delujejo kot trening in hitro preizpraševanje sicer večjih arhitekturnih idej znotraj krajšega časovnega obdobja in praktično brez večjih omejitev. Hkrati je jasno, da ob sočasnosti projektov, kot so kos pohištva, interier ali prenova hiše, razmišljaš sorodno, saj ideje prihajajo iz enega samega velikega »oblaka« referenc. Pri oblikovanju tabernaklja smo razmišljali, kako bi lahko celoten predmet tvoril en sam element – profil iz surovega aluminija; iz njega je tako zasnovano telo tabernaklja, pa tudi podpore za pritrjevanje na steno in vratca.

Pri projektu prenove 13. nadstropja poslovne stavbe Metalka je mogoče najti vzporednice. Z enim kosom pohištva, omaro, ki namenoma objame nosilni steber, smo predelili vse potrebne prostore in tako zabrisali predstavo o tem, kaj je nosilni element, kaj pregradna stena in kaj prostor za shranjevanje.

Kaj so tvoje druge, nearhitekturne reference, ki vplivajo na tvoje razmišljanje?
Po mami sem podedovala ljubezen do hrane in kuhanja. Že kot majhen otrok sem sedela na kuhinjskem pultu in opazovala proces priprave hrane. Podobne principe kot pri delu v biroju uporabljam tudi pri kuhanju. Kakovostne sestavine, jasna priprava in prava mera vsega vodijo v dobro pripravljeno jed. Rada imam preprosto predstavljeno hrano, kjer je jasno, kaj je kaj na krožniku. Prezentacija je zelo pomembna.V restavraciji me najbolj zmoti, ko ideja o neki jedi ni berljiva. Le redkim to dobro uspeva. Na omrežjih spremljam svetovne chefe, doma in na potovanjih pa najraje zaidem v bistroje, kjer strežejo inovativno hrano. S hrano je bila povezana tudi moja prva praksa v arhitekturnem biroju, kjer sem v času izdelave magistrske naloge za njih pripravljala kosila, kasneje pa smo sodelovali pri arhitekturnem projektu.

Pogovarjala se je: Eva Gusel
Portret: Tamara Németh