Intervju je bil objavljen v 18. številki revije Outsider (tema: Mediji), poleti 2019.
V kratkem se bo po dvajsetih letih naposled začel postopek prenove poslopja Slovenskega narodnega gledališča Drama. Ob tej priložnosti smo na pogovor povabili Igorja Samoborja, ravnatelja ustanove, ki je ena izmed osrednjih slovenskih kulturnih institucij.
V intervjuju je med drugim povedal: »Če je Drama narodno gledališče, potem mora služiti narodu.« Če je bila ta naloga nekoč ne ravno lažja, a gotovo bolj jasno začrtana, se danes, ko imamo Slovenci sicer lastno državo, a smo obenem bolj kot kadarkoli prej integrirani v globalne okoliščine, pogled lahko hitro zamegli, delovanje pa zaide v stihijsko odzivanje na najbolj svežo politično aktualnost.
Z Igorjem Samoborjem smo se pogovarjali o prihajajoči prenovi, o pomembnosti metafor, predvsem pa o tem, kako v današnjem času gledališče z odpiranjem novih prostorov in uprizarjanjem starih besedil še vedno ostaja aktualno, sveže in relevantno, tudi v času družabnih medijev, spletnih omrežij, kratkotrajne pozornosti in odsotnosti velikih skupnih narativov.
Če začneva s prihajajočo prenovo poslopja Drame: aktualni projekt je bil izbran na odprtem natečaju, za katerega ste morali pripraviti projektno nalogo. Kaj so bile vaše usmeritve, vaše prioritete v vlogi naročnika?
Stavba, v kateri domujemo, je popolnoma dotrajana že vrsto let. Pred več kot dvajsetimi leti so se začele priprave na njeno obnovo. Takratni načrti so upoštevali vse, kar naj bi sodobno gledališče repertoarnega tipa potrebovalo. Izkazalo se je, da so predvidene vsebine presegale obstoječe kvadrature. Projekt je bil zaradi predimenzioniranosti prizidka ustavljen. Ena od prvih nalog, ki sem jih dobil, ko sem nastopil mandat ravnatelja, je bila priprava novega projekta. Načrti naj bi upoštevali obstoječe gabarite. Naše glavno vodilo je bilo, da mora prenovljena zgradba upoštevati vse standarde sodobnega gledališča, ki ponuja dobre pogoje za delo, in korespondirati z okolico tako v vsebinskem kot v estetskem smislu. Edina možnost je bila, da določene vsebine »izvozimo« iz hiše in na novo premislimo razporeditev prostorov prizidka. K sodelovanju smo povabili Ivico Fulirja, strokovnjaka, ki ima izkušnje s prenovami primerljivih gledališč v nemškem prostoru. Uspelo nam je pripraviti natečajno predlogo, ki je upoštevala vse naše prostorske potrebe, hkrati pa ostaja v okvirih, ki jih je določilo MK. Pridobili bomo prenovljen veliki oder in pa obnovljen avditorij, novo Malo dramo, ki bo imela dvesto sedežev, eksperimentalni oder, ki bo sprejel do osemdeset gledalcev, vadbeni oder, ki bo imel dimenzije in vso tehnologijo velikega odra, kar pomeni, da bomo lahko celotno predstavo pripravili tam in ne bomo izgubljali po štirinajst dni, kolikor jih ta trenutek potrebujemo za umestitev predstave v veliko dvorano, pridobili bomo nove prostore za tehniko, igralce, upravo … Vsi prostori bodo ustrezali zdravstvenim in varnostnim standardom, česar v obstoječih prostorih ne moremo več zagotoviti. Ena od bistvenih stvari je tudi nova oprema dvoran. Zdajšnja namreč ne ustreza več zahtevam sodobnega teatra.
Kot veste, je bila arhitekturna rešitev pridobljena na odprtem dvostopenjskem anonimnem mednarodnem natečaju, na katerem je prvo nagrado prejel arhitekturni biro Bevk Perović. Sredstva za projektiranje so zagotovljena. Časovnica predvideva leto in pol za projektiranje, jeseni 2022 naj bi se začela gradbena dela. Predvideni čas gradnje je dve leti. Optimistično načrtujemo premiero v prenovljeni Drami septembra 2024. Optimistično pravim, ker se vsi zavedamo, da pri tako zahtevnem projektu obstaja ogromno neznank. Upam, da smo jih veliko predvideli.
In kako ste rešili vprašanje prostorov med obdobjem prenove?
Rešitve za vse dvorane seveda ne moremo najti na eni lokaciji. Veliki oder bo našel nadomestilo v kontejnerskem gledališču, ki bo postavljeno na eni od elitnih lokacij v Ljubljani. Podobna praksa se je izkazala za zelo pozitivno pri obnovi primerljivih gledališč v Evropi. V času prenove bomo ustvarili tudi nekaj ambientalnih predstav, načrtujemo povezave s CD, Festivalom Ljubljana … Za Malo dramo se dogovarjamo s Cankarjevim domom. Fassbinderplac, ki smo ga letos z izjemno podporo SŽ za potrebe predstave Ali: Strah ti poje dušo vzpostavili v eni od opuščenih zgradb Železniškega muzeja SŽ, je tudi ena od možnih lokacij za vaje in predstave … Načrtujemo, da bomo večino predstav ustvarili s koproducenti. Domačimi in tujimi. To bi obnovi ene od pomembnih gledaliških hiš v regiji dalo dodatno vrednost.
Ostaniva še malo pri projektu. Glavni cilj je gotovo to, da dobite zadostne prostore, da se gledališče posodobi in tako naprej. Zanima pa me, ali ste imeli tudi kakšne druge cilje. Kot arhitekta me zanima na primer povezava z mestom. To, kakšno interakcijo ima stavba – in prek nje institucija – z urbanim okoljem.
Sodobno gledališče je del urbanega okolja in mora nujno biti v stiku z mestom, mora biti stičišče, kar pomeni, da mora biti odprto, pretočno, mora dajati in sprejemati. Vloga gledališča kot »kulturnega hrama«, rezerviranega za elito, za sladokusce, je po mojem mnenju del preteklosti. Če pogledamo urbanistične načrte, vidimo, da se bo z zgraditvijo Šumijevega kvarta in drugačnim prometnim režimom oblikoval nov mestni trg. Drama pa bo stala v epicentru tega trga. Odpirajo se številne možnosti. Zato smo ureditev prenovljene Drame koncipirali tako, da so vse dvorane odprte proti trgu. Dostopi do njih bodo skozi novo pasažo pod dvorano velikega odra. Na trgu pa bodo letno prizorišče in mnoge druge aktivnosti. Že nekaj časa se trudimo oživiti ploščad pred Dramo s koncerti in priložnostnimi prireditvami ob Drama Festivalu, prenova pa bo dala nove možnosti neposredne komunikacije z okolico.
Kajti gledališče vendar je tudi javni prostor, je platforma, lahko bi rekli celo, da je medij. Kako gledate na to odpiranje po programski plati? Omenili ste, da vzpostavljate tudi eksperimentalno gledališče. Zanima me, kakšna je predvidena vsebina in kako se odziva na spremenjeno vlogo gledališča v sodobnosti.
Če je bila Drama, osrednje slovensko gledališče, nekoč pojmovana kot osrednji steber slovenstva, se je njena vloga zdaj gotovo spremenila. Še vedno mora ohranjati svoj status stebra »državnosti«, podobno kot Univerza, Narodna galerija ali Narodna in univerzitetna knjižnica, hkrati pa mora slediti novim tokovom gledališke umetnosti in novim načinom izražanja. Gledališče je vedno bilo – in še vedno je – močna politična sila. Predvsem s svojo sposobnostjo refleksije danega trenutka. Detektirati resnične probleme aktualnosti, ki je v današnjem času zelo razpršena, je bistvena naloga gledališča. Živimo v času »liquid modern«, ki ga je napovedoval in opisoval dr. Baumann. Ne obstaja več sila, proti kateri bi lahko streljali s topovi. Ta sila je danes globalizirana, izmuzljiva in neoprijemljiva. To je sila kapitala, ki visi tudi nad glavami političnih odločevalcev. Obstaja kopica problemov, ki so povezani z materialističnim dojemanjem sveta: omejeni naravni viri, grozeča ekološka katastrofa, nova vojaška žarišča, pregrade na mejah, nestrpnosti …, na mikroravni pa obstaja razred »prekarcev«, zaradi tehnološkega napredka se ustvarja razred »nepotrebnih« … Vse to so vsebine ali vsaj ozadja sodobnih gledaliških predstav. Občutljivost glede aktualnosti je bistvena. Seveda pa je to samo pokrajina, v kateri je najpomembnejši lik človek – z vso svojo intimo, z vsemi odnosi, možnostmi in preprekami. Naloga gledališča ni, da bi pridigalo ali ponujalo rešitve, ker je to nemogoče. Časi agitpropa, ko je gledališče motiviralo množice, so minili. Naša naloga je detektirati esenco problema današnjega časa in potem postavljati vprašanja. Publiki in sebi. Takšne so naloge vseh odrov, ne samo eksperimentalnega. Eksperimentalni oder je lahko bolj odprt, predvsem kar zadeva formo, vsebine pa so enako zavezujoče.
Kar naprej poslušamo o t. i. »echo chamberju«. Tehnologija družabnih omrežij in medijev nam omogoča, da se obdamo z informacijami, ki nam prijajo, ter živimo znotraj kroga odzivov, ki smo si jih sami izbrali, lahko bi rekli celo »skurirali«. Ravno zato, ker ni več kohezivnih faktorjev, imamo zdaj situacijo, kjer si ljudje dejstva izbirajo sami. Zanima me, kakšen je vaš razmislek o tem, kako se prebiti iz tega. Na to me je spomnila tudi srednja tretjina predstave Michelangelo, ki je bila uprizorjena na Festivalu Drama, kjer igralec v vlogi »režiserja« nagovori odrskega tehnika z vprašanjem, kaj zanj gledališče sploh pomeni. In ostane brez jasnega odgovora. Dejanski režiser predstave, Sebastijan Horvat, se očitno ukvarja tudi s tem vprašanjem – komu govori gledališče.
Kako tu vidite svoj angažma? Nekatera gledališča, kot na primer Mladinsko, so tu posegla po zelo neposrednih sredstvih, kot je bil nedavni Festival performansa, med katerim so bile izvedene »predstave«, ki so zelo odločno vstopile v javni prostor mesta. Moje vprašanje je, glede na to, da zdaj odpirate tudi eksperimentalno gledališče, kako ta nova situacija sproža vaš razmislek, kako se odzivate nanjo.
Raznolikost ljubljanske gledališke scene se mi zdi čudovita. In izjemno pomembna. »Echo chamber« pa je ob tolikšni izbiri neizogiben. Gledalec sam izbira svoj medij, kot izbira kanal na televiziji, in bo težko skočil iz udobnega položaja. Redko se zgodi, da lahko gledalce presenetiš. Včasih se sprašujem, zakaj bi bilo to prioriteta. Vem, da se to sliši oportunistično. Zaradi vznemirljivosti? Čigave? Ustvarjalčeve ali gledalčeve? Zaradi šoka? Zdi se mi, da je problematično ustvarjati samo zaradi tega. Mislim pa, da vsaka dobra predstava stori točno to, vrže te iz udobne pozicije. In to je tudi eden od razlogov, da hodimo v gledališče, poslušamo glasbo, beremo knjige. Ustvarjalci realnost skozi svoje umetniško sito prevajamo v novo podobo. Vdor nefiltrirane realnosti je lahko zelo problematičen.
Dobimo poročila na odru …
Recimo. Gledališka umetnost, tako kot katerakoli druga, pripoveduje o času, v katerem ustvarjalec deluje. Ne gre drugače, ker je sam transfer, pripovedovalec zgodb. Nekatere zgodbe pa odpirajo vprašanja, ki so večna. Zato včasih klasična besedila o današnjem času povedo več kot vsi časopisi hkrati.
Trenutno pripravljamo Wildovo Salomo. Besedilo, ki je še kako aktualno, mogoče celo bolj, kot če bi bilo napisano danes. Govori o razpadu vrednostnega sistema, o Babilonu, o perverznosti situacije, kakršno lahko gledamo tudi danes, in o večni resnici, da vsaki novosti v strahu pred spremembo takoj odrežemo glavo.
In to opozorilo se potem okličemo za »fake news« …
Točno tako, in potem potolaženi nadaljujemo svojo pot. A če se vrneva k eksperimentalnemu programu: razumemo ga zelo široko. Gre za odprt oder, ki omogoča osebno raziskavo gledališkega izraza, kot nekakšen neodvisen laboratorij. Kaj se bo v njem dogajalo, je odvisno od tistih, ki bodo ta prostor uporabljali.
Že nekaj časa deluje programska platforma z imenom »Čakajoč Supermana«. Študentje akademije skupaj z nami ustvarjajo svoje projekte. Tudi tukaj je forma popolnoma odprta. Bistven je preplet mladosti in izkušnje. Če nič drugega, vidim, da je mnogim, ki so bili v kateri od teh predstav, olajšan prehod v profesionalni svet, spoznajo delovanje zakulisja, srečajo se z bodočimi kolegi, dobijo prvi stik z gledalci …
In tudi obratno, obenem v Dramo prinesejo nekaj svojega, kar je morda bolj neposredno povezano s sodobnostjo, z njihovo lastno izkušnjo, izkušnjo mladih ljudi v današnji družbi.
To me pripelje k naslednji veliki temi, namreč izobraževanju. Gledališče se lahko odpre, potrudi s programom, a vseeno mora obstajati kulturni substrat, osnovna izobraženost v tej smeri. Kako gledališče izobražuje svojo publiko? Kako dobiva nove generacije?
Imamo zelo razvejen pedagoški program. Ko sem nastopil mesto ravnatelja, sem najprej naredil analizo zasedenosti dvoran in profila gledalcev preteklih sezon. Pokazal se je velik osip dijaške publike. Leta 2000 smo imeli deset dijaških abonmajev. Do leta 2013 so ostali samo še trije. Kaj se je zgodilo v tem času? Po mojem je razlog v spremembi učnih programov. V šolah kultura in umetnost nista več del obvezne vzgoje in obveznega znanja dijaka. Vsi predmeti v zvezi s tem so postali izbirni. Pred tem so bili gledališki abonmaji delno subvencionirani in obisk gledaliških predstav, galerij … je bil šolska obveznost. Od te spremembe učnih načrtov dalje ima dostop do umetniških vsebin samo tisti, ki se sam odloči zanje – in jih seveda v celoti tudi plača. Kultura in umetnost sta torej v šolskem sistemu vrženi na trg in izenačeni z vsemi drugimi materialnimi dobrinami. Rezultati te vzgoje pa so vidni v potrošniško naravnani sliki današnje družbe. Mislim, da je ministrstvo za šolstvo takrat storilo nepopravljivo škodo. Seveda stanje nizke splošne kulturne pismenosti, nezmožnost razumevanja metafor, pomanjkanje okusa pri izbiranju vsebin, potrošniška mrzlica … niso posledica samo te odločitve. Nove tehnologije prinašajo nešteto možnosti, ampak izbira med njimi je stvar vzgoje. Te pa ni.
Kultura obstaja samo, če jo gradiš. Treba jo je ves čas sproti postavljati.
Ko smo ugotovili, da lahko izgubimo še tiste tri preostale dijaške abonmaje, smo začeli sistematično graditi pedagoški program. Zaposlili smo pedagoginjo in se sami lotili vzgoje svoje publike. Pa ne samo publike, naši programi so pravzaprav širši. Poleg predavanj, ki so povezana s predstavami, pogovorov z ustvarjalci, dela z gledališkimi mentorji … že četrto leto razpisujemo natečaj za najboljše besedilo najstnikov ali dijakov. Delavnice pisanja besedil in splošnega gledališkega ozaveščanja potem trajajo vse leto in na koncu imamo produkcijo. Skratka, učimo se sobivati.
Opažamo, da se je, odkar smo začeli izvajati ta program, trend upadanja dijaških abonmajev ustavil. Neverjetno se je povečalo zanimanje za najstniški abonma, letos pa smo morali dodati še Cici abonma. Pedagoško delo se torej obrestuje. Seveda ne bodo vsi ti mladi ljudje ostali samo naši bodoči gledalci, to tudi ni osnovni namen našega pedagoškega programa. Bolj je pomembna nekakšna senzibilnost, ki bi naši družbi prišla še kako prav.
Pogovarjal se je: Bor Pungerčič
Foto: Peter Uhan
