Še pred nekaj leti je bilo le opuščeno podstrešje kulturnega doma, potrebnega obnove. Zdaj je ena od razglednih točk v možnosti prihodnosti, ki gradi na lastnih tradicijah: od tistih, ki jo vežejo na antične prevode, do tistih, ki segajo v rudarske rove in industrijske hale.  Zasavske doline se vse vijejo od reke proti severu, opiše geografijo, ki jo je letos spoznal na novo, prevajalec Sebastian Walcher. “Dolina Dola gre drugače, v drugo smer, odpre se in okolje je fantastično.” Doma iz Gradca, trenutno prevaja v nemščino roman Jezero Tadeja Goloba. Junija je bil prvi prevajalec, izbran na javnem razpisu društva slovenskih književnih prevajalcev, ki je dobil priložnost bivanja v novi rezidenci – edini v Sloveniji namenjeni izključno prevajalcem. V občini Hrastnik so jo poimenovali po najpomembnejšem prevajalcu antične književnosti v slovenščino – Sovretov kabinet.  Pobuda za rezidenco je prišla s strani občine, v kateri je bil Anton Sovre rojen, v vasi Šavna peč, pojasni predsednica društva slovenskih književnih prevajalcev Tanja Petrič. Vsako leto društvo podeli, praviloma v hrastniški knjižnici Antona Sovreta, Sovretovo nagrado za vrhunske književne prevode.  Knjižnica je ime prevajalca prevzela leta 1998, a istega leta je zaprla dve podružnici, tudi tisto v Dolu. V Šavni peči so isto leto postavili doprsni kip tam rojenemu prevajalcu, a Fanči Moljk, nekdanja učiteljica v osnovni šoli je ugotovila, da vsaj pol obiskovalcev knjižnice v Hrastniku, ni vedelo, kdo je Anton Sovre. Odločila se je za še drug pristop – od leta 2003 živi njena pobuda Sovretove pohodniške poti, edine v Sloveniji, poimenovane po prevajalcu, z vsakoletnim pohodom prvo soboto oktobra.  “Na Sovreta smo lahko res ponosni. Lepo je, da so ljudje, ki prepoznavajo pomen kulture in prevajalstva ter ju razvijajo naprej,” pove Fanči Moljk. Šavna peč je skrita pred pogledi, za prvo vrsto zelenih hribov, pokaže v sončnem jutru v smeri reke Sava. “Prevajalci nam prinašajo znanstvena dela in literaturo celega sveta na pladnju. Ne znamo si predstavljati, kako ubogi bi bili brez njihovega dela,” je pokimala pred vrati bukvarne Zmajeva luknja, lučaj stran od vhoda, ki vodi do prevajalske rezidence. Zmajeva luknja je drugi prostor, ki že dobrih pet let ohranja v Dolu ljubezen do knjig in goji skrb za veselje druženja. Vogalni prostor dolge, mogočne stavbe, v kateri je tudi kulturni dom, je bil opuščen in v lokalnem društvu Rast so se odločili, da ga bodo obnovili in oživili v bukvarno, ki je postala primer dobre prakse širom po državi – kot pribežališče za knige, ki izgubijo lastnike, knjižnica ali knjigarna s cenami, ki jih določijo kupci, predvsem pa kot skupni prostor, odprt za vse.  “Pozablja se, da so se delavci vedno radi kulturno udejstvovali,” pravi Mateja Jecl. Z društvom Rast so oživili Zmajevo luknjo, sedaj pa, zaposlena na občini, skrbi tudi za sodelovanje z društvom slovenskih književnih prevajalcev. “Rezidenca spada v te kraje. Odpira prostor in gradi na kulturno-industrijski dediščini, kamor spadajo tudi knapovske marionete in godbe,” našteva raznolikost, ki so jo letos obogatili še s prvim in edinim festivalom delavskega filma v Sloveniji, Kamerat.  “Gre za vključevanje industrijske in rudarske tradicije v nov model lokalnega kulturno-gospodarskega razvoja,” se strinja Tanja Petrič. Poudari pomen posluha s strani vodstva občine, ki gostujočim prevajalcem nudi možnost športnih in kulturnih aktivnosti. Spomni se pripovedovanj vaščanov Šavne peči, da listje na drevesih zaradi teže industrijskega razvoja nekoč ni bilo zeleno, ampak se je v dlani zdrobilo. Spregovori o regeneraciji. Rezidenca nudi prevajalcem umik in mir za skoncentrirano delo ter okolje v jeziku, iz katerega prevajajo, našteje.  Prenova kulturnega doma je tako odprla prostor za dve novi mansardni stanovanji – večje bo občina uvrstila v stanovanjski fond, z drugim pa utrjuje lokalno zgodovino, ki kraje odpira v svet. “Potencial je izjemen,” opiše zelene hribe in naravo, kjer je tekel, jo prehodil in prekolesaril Sebastian Walcher. “Ko si tam, ugotoviš, da so to kraji, ki so bili spregledani.” Napisala: Kristina Božič