Vrsno je majhna vas pod goro Krn na južnih obronkih Julijskih Alp v občini Kobarid. Ime na prvi pogled skromnega naselja brez cerkve in gostilne je v svet ponesel pesnik Simon Gregorčič, ki je bil rojen pri Pomolčevih v srcu vasi. Prav tam se zdaj odvija boj za ohranitev starih domačij, ki skupaj s pesnikovo rojstno hišo tvorita intimno dvorišče in sta ključen del edinstvenega povezanega vaškega jedra. Pojavila se je namreč ideja, da bi zapuščena poslopja zravnali s tlemi, na njihovem mestu pa uredili tlakovano površino, ki bi večino časa služila kot parkirišče.
‚Najstar’ša knjiga‘
Izkušnja kmečkega življenja in planinskega sveta, ki ga je v otroštvu spoznaval kot pastir, je pustila neizbrisen pečat na Gregorčičevem delu, s katerim je nagovoril najširši krog javnosti in se zapisal v kanon slovenske književnosti. Med drugim je pesem posvetil tudi stavbni dediščini svojih krajev:
Pomnik le redek še se dviga,
Ki nam je davnih dní glasník;
Ti naša si najstarša knjiga,
Pravečen, živ nam spomenik.
Simon Gregorčič, Kmečki hiši, 1844
Pesnikova rojstna hiša je bila ob 60-letnici njegove smrti konec 60. let urejena kot muzej (arh. Janez Suhadolc) in je zaščitena kot arhitekturni spomenik. Gre za značilni kmečki dom kobariško-tolminskega tipa, v katerem se Mediteran srečuje z Alpami: enostavna zidana gmota z asimetrično razporeditvijo okenskih odprtin in lino v zatrepu ter nekoliko položnejšo streho, pod katero je prostor za nizko podstreho (mezanin) s položnimi okni, na dvoriščni strani pa pod napuščem (lindo) prostor najde še lesen gank, nekoč ovešen s koruzo, danes obraščen s trto.
Hiša se nahaja v nekoliko nenavadnem položaju: glavni vhod ne vodi na cesto, saj jo od nje ločujeta sosednji domačiji, Smodova in Maruščeva, ki Pomolčevi kažeta hrbet, med njimi pa je prostora za senčno dvorišče. Podoben vzorec se v različnih variacijah ponovi še drugje v močno zgoščenem grajenem tkivu vasi. V tesni povezanosti domačij, ki tvorijo senčna in zavetrna dvorišča, kot je značilno za Vrsno, lahko slutimo odmev izjemnega urbanega prepleta Breginja v Benečiji na drugem koncu kobariške občine, ki je bil nepovratno izgubljen po oblastniški odločitvi za rušenje po dveh potresih leta 1976.
Potresi v zadnji polovici stoletja so prizadeli tudi Vrsno, kar je še vedno opazno na načetih in s kovinskimi vezmi utrjenih pročeljih hiš. Desetletja pred tem se je vas znašla v ospredju soške fronte in je bila v celoti opustošena, po vojni pa celovito obnovljena. V zadnjih letih novega uničujočega potresa ni bilo, pa tudi vojn na srečo ne. A trdoživa stavbna dediščina se je vseeno znašla pred grožnjo izbrisa. Zapuščeni sosedi Gregorčičeve hiše, ki tvorita zaprti ambient dvorišča, je pred leti na pobudo krajevne skupnosti za namen »ureditve središča vasi« odkupila občina. Letos naj bi sledil prvi korak ‘urejanja’, za katerega so že namenili proračunska sredstva: rušenje obeh hiš s pripadajočima gospodarskima poslopjema.
Med hišami v vasi je za dediščino formalno prepoznana samo rojstna hiša Simona Gregorčiča. Varstveni režim ne določa vplivnega območja spomenika, kar pomeni, da varstvo obsega zgolj stavbno parcelo hiše, ki se na desni, vzhodni strani drži novejših poslopij, v katerih še danes živijo Gregorčičevi. Smodova in Maruščeva hiša na zahodni in južni strani sta, kot rečeno, prazni, a še nista usodno načeti.
Predvsem Smodova, ki ni doživela bistvenih posodobitev, ima močan pričevalni naboj: gre za eno bolje ohranjenih domačij z enim najbolj ekspresivnih pročelij v vasi in nekaj edinstvenimi značilnostmi, kot je polkrožen zavoj stavbnega volumna na zadnji strani hiše, ki je verjetno nastal zaradi boljšega dostopa do Pomolčeve hiše, ter z okolico natančno uglašena, nikakor ne naključna dinamična kompozicija obeh delov, hiše in hleva. Nekoliko manj izrazita in bolj načeta je Maruščeva hiša, kjer je leseni gank zamenjal betonski balkon, a je še vedno nezgrešljivo ‘kobariška’ in predstavlja prav tako ključen del prostorske kompozicije kot preostali dve domačiji (če se za namen tega besedila omejimo zgolj na izbrani stavbni ansambel).
Načrti glede rušenja in naknadne ureditve izpraznjenega prostora niso bili uradno predstavljeni vaščanom, a informacija se je vseeno razširila in dosegla tudi območno enoto ZVKDS, ki je v začetku junija organizirala sestanek in ogled situacije na terenu s predstavniki lokalne skupnosti. Sledilo je srečanje s krajevno skupnostjo 12. julija, na katerem so sodelovali konservatorka in etnologinja Andrejka Ščukovt in arhitekti Odprtega kroga pod vodstvom Janka Rožiča[1], ki so predstavili pogled stroke na kakovosti grajene dediščine vasi, s poudarkom na izpostavljenem trojčku domačij.
Manjša dvorana krajevne skupnosti je bila ob pozni uri in v času dopustov povsem polna, prisoten pa je bil tudi kobariški župan Marko Matajurc. V razpravi, ki je sledila, so nekateri v prid rušenju navajali potrebo po razširitvi ceste za dostop sodobne mehanizacije v južni del vasi in pomanjkanje parkirnih mest v vasi. A izkazalo se je, da večji del krajanov ni bil obveščen o načrtih občine in po odzivih sodeč večina rušenju domačij tudi ni bila naklonjena. Prav tako so prebivalci ‘prizadetega’ dela vasi zavrnili argumente, vezane na promet. Sprejet je bil sklep, da se rušenje do nadaljnjega odpove in se v skladu z različnimi potrebami in strokovnimi stališči ter v sodelovanju s krajevno skupnostjo izdela alternativne idejne rešitve ureditve skupnega prostora vasi, ki bodo izhodišče za nadaljnje odločitve.
Primer iz Vrsnega izpostavlja več perečih vprašanj v zvezi z ohranjanjem dediščine. Register nepremične kulturne dediščine seveda ne more pokriti čisto vsega, kar je ohranjanja vredno, saj so kvalitete pogosto zabrisane, status dediščine pa tudi ne prinaša vzvodov, ki bi pomagali lastnikom pri obnovah. A po stoletju, v katerem je prevladala rušiteljska mentaliteta, ko se je brisalo tisočletne vzorce gradnje, uglašene s krajino, in se jih nadomeščalo z generično urbanistično mrežo, je zavest o kvalitetah tradicionalnih pozidav premalo prisotna, zgodovinska jedra izven najbolj izpostavljenih in najbolje ohranjenih naselij pa niso deležna sistematične obravnave. Zato ni žal nič nenavadnega, če vznikajo ideje po rušenju, s katerim bi zagotovili ‘sodobnejši način življenja’ – ali pa nekaj novih parkirnih mest. (Upanje na spremembo sistemskega in družbenega odnosa vzbuja nedavna pobuda Združenja zgodovinskih mest Slovenije po ustanovitvi razvojnega stanovanjskega sklada za državne naložbe v prenove in oživljanje mestnih jeder.)
Očiten pa je tudi nesmisel v omejevanju razumevanja arhitekturnega spomenika zgolj na eno, najkakovostnejšo stavbo, ki je predmet varstva. Arhitektura je prostorska umetnost, bistveno povezana s kontekstom, znotraj katerega je šele zares razumljiva, in to nič manj ne velja za ljudsko stavbarstvo. Če je v danem primeru namen ohraniti spomin na prostor, iz katerega je izšla za širšo skupnost pomembna osebnost, bi z rušenjem sosednjih domačij izgubili bistveno informacijo o svetu, kot ga je doživljal pastirček Simon. Prav tisti, ki je kmečko hišo v zrelih letih poimenoval za našo najstaršo knjigo – pravečen, živ spomenik. ‘Vplivno območje spomenika’ ne more biti samo pravni termin, vezan na odlok o razglasitvi, pač pa je najprej in vsakokrat že prostorsko dejstvo – njegov neločljivi del.
Sodeč po poteku dogodkov, lahko sklepamo, da tihi večini za dediščino ni vseeno, so pa pogosto najbolj glasni tisti, ki v stari hiši vidijo oviro ali pa že kar prihodnji brisani prostor. Zato so ključni posamezniki, ki so pripravljeni stopiti iz ozadja in spregovoriti besedo v zagovor, na drugi strani pa strokovnjaki s posluhom, ki so pripravljeni ohranjanju skupnega dobrega nameniti tudi svoj prosti čas. Ohraniti ali ne nikoli ni bilo samo vprašanje romantike, ampak poglobljenega stika s prostorom in časom; potreba po njem je v vse bolj digitalizirani družbi samo še bolj očitna.
»Kar so naši dedje dobro zgradili, ne bom rušil,« je rekel Plečnik, ki je zelo dobro poznal znanje, s katerim so novogradnje nekoč umeščali v ubrano razmerje s celoto. Bolj kot kadarkoli nas danes k obnovi kliče tudi odgovornost do okolja, preko katere ponovno odkrivamo načelo ponovne uporabe, ki je bilo včasih samoumeven način življenja z omejenimi sredstvi. Smiselno je začeti tam, kjer so vgrajene izkušnje in modrost generacij – v jedru.
Napisal: Luka Jerman
Fotografije in drugo grafično gradivo: arhiv Odprtega kroga (če ni navedeno drugače)
[1] Soavtorji raziskave o stavbnih tipologijah Zgornjega Posočja iz leta 2021, objavljeni v publikaciji Gradimo za jutri II (Posoški razvojni center, Tolmin, 2021; digitalna različica dostopna na povezavi). V okviru skupine Odprti krog je pri raziskavi skupaj z Jankom Rožičem, Janezom Poldo in drugimi sodeloval tudi avtor prispevka, ki se je prav tako udeležil srečanja s krajani.
*
Ogrožena dediščina je tema 34. številke revije Outsider.
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!