Advertisement
ajda-milne-telefon-clark-1
Ajda Milne: Skrolam, torej sem 

V začetku meseca sva se z možem vrnila s počitnic na popularnem tropskem otoku. Pred odhodom sva si zadala en sam glavni cilj: da bova dva tedna dopusta preživela brez telefonov. Ko sva štirinajst dni kasneje na letališču čakala na let domov, sva se razočarano spogledala. Seveda nama je klavrno spodletelo.

»Ja seveda, če si pa zasvojena s telefonom!« bi na to vzkliknila moja mami in jaz bi temu odločno oporekala. Če sem zasvojena jaz, ki na dnevni ravni uporabljam le Instagram in WhatsApp, kako so potem zasvojeni šele vsi tisti, ki uporabljajo tudi Facebook, Twitter, TikTok, Snapchat, LinkedIn in od zadnje digitalne selitve narodov na začetku julija še aplikacijo Threads?

Vseeno pridejo tedni, ko me ob pogledu na tedensko screen time statistiko oblije groza. »Koliko časa na dan pa ti preživiš na telefonu?« je med meni podobnimi vrstniki občutljivo vprašanje. Gre za številko, po kateri se povprašamo previdno, nekako tako, kot nam družbena pogodba narekuje, da ljudi ne sprašujemo kar vsepovprek po teži, starosti, mesečni plači. Statistike kažejo, da naj bi povprečna oseba telefon »počekirala« 58-krat na dan in na njem vsakodnevno preživela 3 ure in 15 minut (vir). Če odštejemo osemurni spanec, povprečni Janez torej telefon odklene 3–4-krat na uro. Računica takšne dnevne uporabe je precej tragična. 195 minut uporabe na dan nanese skoraj 23 ur na teden, kar je približno 4 dni na mesec in 7 tednov na leto. Uporabnik, ki je na telefonu aktiven od 15. do 85. leta starosti, tako 9 (!) celih let svojega odraslega življenja strmi v telefonski zaslon. Še bolj alarmantno je, da te številke sploh ne vključujejo časa, ki ga preživimo pred računalniškimi in televizijskimi ekrani.

»Skrolam, torej sem!« bi zato lahko vzkliknil Joe Average v 21. stoletju. Želim si, da bi te besede lahko zapisala cinično, pa jih ne morem, ker se predobro zavedam, da sem Joe Average tudi jaz. Kljub temu, da je moja dnevna statistika uporabe telefona pod povprečjem, me moje telefonske navade vse bolj motijo predvsem iz enega razloga: da minute, ki jih preživim na telefonu, velikokrat minejo povsem nezavedno in tako v večini primerov ne znam zares pojasniti, kam točno je zdrsel ves ta čas. Če bi mi izgubljene ure nekdo lahko vrnil, bi jih preživela drugače: ali veliko bolj produktivno ali pa na objektivno še bolj butast in nekoristen – pa vendar vsaj premišljen način. Vseeno telefona ne vidim kot ultimativnega sovražnika. Čeprav sem od nekdaj občudovala ljudi moje starosti, ki brezkompromisno obstajajo brez družbenih omrežij, sama brez telefona kot Slovenka v tujini ne bi zmogla vzdrževati long-distance razmerij s prijatelji in družino v Sloveniji. Moj telefon je velikokrat edino okno v vsakdan bližnjih, od katerih me ločujejo meje držav in včasih kontinentov.

Naj se torej vrnem k spodleteli telefonski abstinenci, ki sva jo z možem načrtovala za najine počitnice. Pomanjkljivost najinega načrta je bila predvsem v tem, da je najin dopust vključeval redne premike na različne konce eksotičnega otoka, za katere je bila potrebna dobra orientacija in stalna organizacija prevozov. Ker imava kot tipična milenijca A) FOMO (fear of missing out oz. strah pred tem, da bi kaj zamudila) in B) premalo potrpežljivosti za učinkovito orientacijo s papirnatimi zemljevidi, se je uporaba telefonov že prvi dan dopusta izkazala za relativno nujno. Do tretjega dne sva se sprijaznila s situacijo in se zavezala k manj strogi različici pravil: če absolutni digitalni detoks ni mogoč, bova vsaj del dopusta prakticirala digitalni minimalizem. Sledil je začasen izbris določenih aplikacij in puščanje telefonov v hotelskih sobah, kadarkoli je bilo to le mogoče.

Ko nisva strmela v telefone, sva tako lahko nemoteno opazovala druge ljudi, kako strmijo v telefone. Otok, na katerem sva počitnikovala, je bil namreč urejen po meri Homo instagramusa. Ljudje – in včasih cele družine – so bili v svoje telefone zatopljeni na vseh klasičnih lokacijah, ki so običajne tudi za slovensko in hrvaško obalo: na plažah, v restavracijah, ob hotelskih bazenih. Nekoliko manj običajno pa je bilo videti dopustnike, ki so na telefonih viseli med obredi v templjih, med urami joge, med zvočnimi kopelmi in masažami ter na mopedih v hektičnih prometnih razmerah.

Podjetni domačini takšno obsedenost s telefoni dobro izkoriščajo. Na praktično vsaki razgledni točki so zgrajene gugalnice, ki kot sirene vabljivo kličejo instagram človeka, da za fotografijo guganja visoko nad riževimi terasami in džunglami odšteje solidno vstopnino. Tudi lokalni vodiči niso zares poznavalci kulturno-zgodovinskega konteksta otoka, temveč predvsem profesionalno izurjeni fotografi, ki dobro vedo, kdaj in kje se da na tem turistično obleganem otoku posneti kar najbolj impresivne fotografije, ne da bi v kader ujeli druge lajkov željne turiste. Na plažah se prodajajo nepremočljivi telefonski ovitki, ki nadobudnim uporabnikom omogočajo, da telefone s seboj odvlečejo tudi pod morsko gladino.

Po principu pictures or it didn’t happen tako ovekovečijo svojo izkušnjo potapljanja nad koralnim grebenom, medtem ko jih iz kotičkov oči obsojajoče premerjajo želve.

Če bi Dante leta 2023 ponovno pisal Božansko komedijo, bi naši obsedenosti s telefoni gotovo pripadal poseben krog pekla. Vseeno ne želim biti preveč kritična. Saj veste: naj prvi vrže kamen tisti, ki mu telefon med večerno seanso skrolanja v postelji še nikoli ni padel na glavo.

 

Napisala: Ajda Milne
Foto: Hilary Clark, Pixabay

 

[1] Če ni slikano, se ni zgodilo.

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.