Splošno sprejeta resnica je, da je arhitektura preplet umetnosti in uporabnosti, in da se morajo zato arhitekti vsaj malo ukloniti namembnosti, v imenu katere rišejo zamisli za stavbe. Tudi jaz se bom v zapisu o Gospodarskem razstavišču, kjer bodo prednjačile reminiscence na vsebine paviljonov tega ali onega sejma, manj ali skoraj nič prostora pa bo namenjenega fizični obliki in sporočilnosti teh poslopij, poskušala izviti s to tezo. In predrzno dodala, da je za snovalca ljubljanskega sejemskega prizorišča to morebiti celo poklon. Da stavba preživi arhitekta, je za dobro, funkcionalno arhitekturo skorajda nujno; da se vraste v mestno tkivo in nastopa v spominih številnih generacij meščanov, pa je menda prav poseben uspeh. Da je konstrukcija osrednjega objekta ljubljanskega Gospodarskega razstavišča postala prizorišče zadnjega dejanja boja proti zahrbtnemu virusu, pa je najbrž tiste vrste namembnost, ki bo to arhitekturo uvrstila v zgodovinske knjige, na strani zmagoslavnih dosežkov človeške vrste.
Toda pojdimo po vrsti, pred cepivi in virusi so bile tam večje živali. Celo nenavadno velike, košate ali dlakave za svoje pasme. Kot otroku se mi je sklop razstavnih objektov ob Dunajski, tedaj še Titovi, vtisnil v spomin predvsem kot tisti kraj, kjer si je bilo brez hujših posledic (beri: žuganja paznikov, ki so v živalskem vrstu posesivno preprečevali kakršenkoli fizičen stik s tamkaj bivajočimi živalmi) mogoče privoščiti božanje naščeperjene perjadi, počesanih in sfriziranih mačk in psov, opranih in umetelno osušenih kuncev. Tudi golobi so bili včasih na ogled v sklopu razstav malih pasemskih živali. Vsem pa je bilo skupno, da so bili kot nekakšne karikature, mnogo pretirano naličeni in vpadljivo oblečeni zvezdniški predstavniki svoje vrste. Otroku v veselje, lastnikom v ponos, sebi pa bržčas nekoliko v nadlego.
V nižjih razredih osnovne šole je bil obisk sejmišča malone v obveznem kurikulu: iz neznanega razloga so učiteljice menile, da bomo od sprehoda med stojnicami sejma Narava zdravje odnesli vsaj toliko kot od par ur v šolskih klopeh, izza katerih so nas iz oktobra v oktober povedli iz Šiške za Bežigrad. Menda smo o teh obiskih morali pisati proste spise, gotovo so bili razstavljalci tedaj presejani s finejšim sitom kot danes in najbrž takrat na razstavišču še ni mrgolelo padarjev dvomljivega slovesa. Vse to je mogoče, a meni se je iz tistega obdobja vtisnila v spomin le posrečeno ujemanje: v objektu, imenovanem Jurček, je bila na ogled razstava Mikološke zveze. Gobe vseh barv in oblik na mizicah pod zaščitniškim betom Jurčka.
V nadaljnjem desetletju sva z Gospodarskim razstaviščem krožila drug mimo drugega kot planeta, ki sicer obstajata v istem osončju, a se njune poti nikdar ne križajo. Sejmišče je preprosto bilo tam, z vsemi svojimi bolj ali manj lepimi objekti ter z njih bolj ali manj smiselno namembnostjo. Sejmi, koncerti, razstave, plesne vaje – vse to so bile dejavnosti, ki so povprečnega Ljubljančana prej ali slej zvabile tja. Povečini so minile brez hujših posledic, pa tudi brez globljih spominskih zarez. In to kljub temu, da je usoda poskrbela, da sem skoraj poldrugo desetletje z Gospodarskim razstaviščem skorajda sobivala – moje delovno mesto je bilo ravno na drugi strani Dunajske. Prav pogosto te bližine za skok na drugo stran nisem izkoristila – prostrane hale in ploščadi pred njimi niso bile ravno kraj, kamor bi se človek hodil sprehajat, da se naužije lepote. Jasno, namembnost je imela prvo besedo.
O vsem tem sem razmišljala, ko sem, nekega spomladanskega dne v letu 2021, vozeč se na Gospodarsko razstavišče, delala spominsko inventuro. Neke vrste seznam, s čim je bilo sejmišče v mojem življenju povezano, preden bo postalo kraj osvoboditve.
Ko sem vstopila v glavno dvorano, me je v hipu spreletelo, da bo moj tokratni obisk drugačen od vseh doslej. Preureditev s pregradnimi stenami in vrste ljudi, ki so se vile pred pisalnimi mizami z računalniki, so delovali precej tretjesvetno. Kot bi se znašla v eni tistih gromozanskih hal, katerih posnetke nam kažejo na televiziji in kjer zatočišče najdejo begunci pred vojnami ali ujmami. Potem pa disciplinirano čakajo na plastenko vode in srebrno odejo, v katero se bodo zavili ter tako ublažili mraz in drgetanje zaradi šoka. Samo da sem bila ena od nastopajočih v tem TV-prispevku o stanju po katastrofi zdaj tudi jaz. Vsi tam zbrani smo bili; vsi smo nastopali v tem nenavadnem znanstvenofantastičnem filmu, katerega scenarij je bil napisan že mnogo prej, preden so ga začeli snemati in za igranje angažirali kar naturščike z vsega sveta. Zdaj so nastajali zadnji kadri. Upajmo.
»Vas je strah?« je vprašala cepiteljica, preden mi je zabodla iglo v mišico nadlahti. »Nikakor, vesela sem,« sem rekla in se hip zatem zavedela, da sem spričo vznemirjenosti povsem pozabila na izumetničene retorične figure in bleknila kar tisto, kar sem imela na jeziku. Veselje je bilo res čustvo, ki me je oblilo, že ko sem prejela vabilo na cepljenje, nikakor pa ne bi kazalo pozabiti na olajšanje, ponos in tisto skromno občudovanje, ki te obide ob res edinstvenih človeških dosežkih. Recimo sposobnosti razviti, proizvesti in distribuirati cepivo dobro leto po izbruhu pandemije …
Najlepši del cepljenja je bilo tistih četrt ure v čakalnici. Kot chill-out po rejverski zabavi, kot počivanje v sobi z ležalniki v kompleksu savn … kot v čakalnici letališke stavbe! Primera je bila kot zablodela pomisel iz prejšnjega življenja, ki je prav zdaj prilezla na plano. Skupaj z njo pa še mnoga druga, davno pozabljena – pravzaprav potlačena – občutja. Recimo tisti drobni strahovi: kje imam potni list, kje so letalske vozovnice, ali sem prtljago že oddala ali mi jo je morda uspelo kje pozabiti? Kot bi se skozi za hipec odprto razpoko v času prerinila v preteklost, v leta pred izbruhom. Potem sem se le utirila v tukaj in zdaj. Strmela sem v nebo skozi stekleno strešno konstrukcijo in se, da bi se prizemljila, spraševala, kdo je arhitekt.
Internet – edina vez, ki nas v času pandemije še povezuje s prejšnjim življenjem – ve vse. Izkaže se, da arhitekt hale A, v kateri poteka cepljenje, ni bil le Ilija Arnautović, ki si je med drugim zamislil kopico stanovanjskih sosesk v Ljubljani in si pri tem prizadeval poskrbeti za dostojno nastanitev ljudi iz vseh družbenih razredov. Predstavljam si, da bi mu bilo, leta 2009 umrlemu, gotovo v veliko čast, ko bi izvedel, da se v poslopju, zgrajenem po njegovi zamisli, vrši množično cepljenje vseh, ne glede na sloj. Toda v resnici se je pod halo A podpisal nekdo drug, Branko Simčič skupaj z Ilijo Arnautovićem, objekt pa je bil zgrajen za VII. Kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ki je potekal aprila leta 1958. Zanimivo bo videti, kateri od obeh dogodkov bo ostal na zgodovinskem situ čez nekaj desetletij: politično srečanje članov organizacije, ki si je prizadevala za enakost vseh ljudi v družbi, ali množično cepljenje, ki je potekalo dobrih šestdeset let zatem in katerega poslanstvo je podobno – ljudi vseh socialnih razredov, starosti in demografskih kategorij postopoma vrniti v realnost. Ki bo zaradi izkušnje pandemije morebiti celo bolj naravnana k enakosti – enkrat se že mora posrečiti, če se v prvo ni …
Piše: Agata Tomažič
Riše: Milanka Fabjančič
