Obred lepotičenja pri odraslih ženskah niha med popolno banalnostjo in razmeroma visoko stopnjo intimnosti na drugi strani merilne skale. Nanašanje kreme in potem pudra, poteg s šminko ali črtalom za oči, oblikovanje pričeske, kar lahko vključuje vse od kodranja do ravnanja las in obnavljanja naravne barve – vse to je, kadar to počneš zaprta med štiri stene kopalnice, z ogledalom kot edino pričo tvoje transformacije, tako vsakdanje, da se zgodi malone samodejno. Brez razmislekov. Toda če, po drugi strani, to počneš pred očmi koga drugega, izpričuje določeno stopnjo zaupanja. Ličenje je skoraj kot nameščanje maske, in kar nosiš pod njo, ni na ogled vsakomur.

Ličila zato obdaja avra misterioznosti; sploh v očeh malih punčk. Ko si otrok, je vse veliko in novo in zanimivo. In nedosegljivo, sploh če je na knjižnem regalu tik stropom. Ali na polički nad umivalnikom, do koder otroške roke ne sežejo. Vse, kar je tam, vsi pripomočki za lepotičenje, tako postanejo objekt poželenja. Lišpanje pa obred, ki te katapultira v tolikanj zaželeni svet odraslosti. Z avro prepovedanosti pa ti pričara tisti ščemeč občutek, ki te kot odraslega spreleti le še, ko se lotevaš česa resno prepovedanega ali preprosto nespametnega.

V resnici se je nakup ličil in vseh drogerijskih potrebščin danes razvrednotil v dolgočasno nabavljanje osnovnih živil. Puder, vedno ista številka, je nepogrešljiv kot kruh, šminka, že leta istega odtenka, kot mleko v kavi. Odraslost je tako dolgočasna in predvidljiva. Za demistifikacijo je seveda kriv tudi koncept samopostrežne trgovine. Ki je ubil status nekakšne javne spovednice, kakršnega so včasih imele drogerije, po ponudbi zelo blizu današnjim lekarnam. Včasih so drogeristi stregli strankam izza pulta in kupec je moram naglas povedati, po kaj je prišel, tako da je vsakdo v vrsti za njim vedel, kaj mu manjka. Obisk drogerije ni bil kar tako, nanj si se moral tudi psihično pripraviti! V neki jezikoslovni razpravi sem prebrala, da je bila konec 19. stoletja v besedišču omikanih in zavednih Slovencev v obtoku slovanska ustreznica za drogerijo, besedo prevzeto preko nemške Drogerie iz francoske droguerie. Izobraženo slovensko meščanstvo da je takim prodajalnam raje reklo mirodilnice. Izraz izvira iz izraza mirodija, ki v hrvaščini in srbščini označuje prijeten vonj, pa tudi začimbnice in dišavnice. Prevzeli so ga iz grščine: myrodia. Že zven besede mirodilnica obeta vznemirljiv obisk, sem pomislila, ko sem odložila branje. Za kaj vse smo prikrajšani v sodobnosti!

Potem pa sem odkrila drogerijo Ilirije Vedrog na Viču. Izdelki te kozmetične tovarne z dolgo tradicijo in široko pahljačo proizvodov večino Slovencev spremljajo že od mladosti, nekateri so postali celo obče ime (npr. subrina), kar je za moje pojme največje priznanje za izumitelja blagovne znamke. Študentska populacija Ljubljane je Ilirijo Vedrog iz časov polpretekle zgodovine poznala po nekakšnih frizerskih šovih v živo, o katerih je šel glas, da te krasno (in brezplačno) postrižejo, če si le upaš priti tja, v njihov generalštab v lepi bordo barvi na vogalu Tržaške. Nikoli nisem zbrala poguma, na tehtnici je vedno prevladal strah, kajti krožile so tudi govorice o modro pobarvanih in nesrečno postriženih glavah, ki niti pisniti niso smele, ko so se znašle na frizerskem stolu. Taka so bila namreč pravila: ti si jim dal na voljo svoje lase za vajo, oni pa tebi frizuro po zadnjem kriku mode. Ali samo krik.

Med prodajnimi policami z loščili za čevlje, losjoni za telo, svečami, čistili, pomadami in mazili se človek čudovito sprosti. Še v času pandemije koronavirusa, ko je v vseh drugih trgovinah z vsake embalaže prežal virus, je drogerija Ilirija Vedrog na Viču zame ostala oaza spokoja. Roko na srce, v njej nikoli ni prav dosti kupcev; med pandemijo pa jih je bilo še manj. Zdaj se bo razkrilo, zakaj: tja hodijo nakupovat tudi pripadniki cehovskega združenja, katerih obrtne delavnice je pandemija neprodušno zaprla. In prav člani te obrtne skupine imajo v drogeriji posebno mesto – tako rekoč Prepovedano mesto.

To spoznanje me je presunilo že, ko sem mirodilnico ob Tržaški obiskala prvič. Nevede sem zakorakala v prepovedano sekcijo prodajalne, kjer sem v neverjetnem navdušenju odkrivala zakladnico lasne kozmetike – izdelke, za katere pri najboljši volji sploh nisem vedela, da obstajajo, kaj šele, kje se jih da kupiti. Mojo vznesenost je prizemljila prodajalka pri blagajni. Vljudno, a neizprosno mi je pojasnila, da moram za nakup določenih izdelkov imeti s seboj obrtno dovoljenje. Kljub temu, da sem ji na uvodno vprašanje, ali sem frizerka, gladko odgovorila z »Da, seveda.« Potem so se moje sanje razblinile. Sklenili sva kompromis, mehčalec za lase sem vendarle smela vzeti seboj, posebnih frizerskih barv pa si nisem mogla zbasati v nakupovalno bisago.

Ker verjamem v dobroto človeka, si njihovo prepoved razlagam takole: bržčas so me hoteli obvarovati pred samo seboj, saj mi brez obrtnega frizerskega znanja gotovo ne bi uspelo pravilno uporabiti vseh tistih misterioznih preparatov in bi se moji poskusi končali s požgano goščo na glavi. Po najhujšem scenariju striženja na frizerskem šovu, torej. Hkrati pa mi nejeverni Tomaž v meni občasno prišepetava, da je možno tudi drugačno tolmačenje: da so proizvodi iz prepovedane sekcije preprosto tako dobri, da jih varujejo samo za pripadnike lože, za člane tajnega društva, kamor jaz ne bom nikoli prodrla.

Pravzaprav ne morem natanko reči, katera od obeh razlag je pravilna. Včasih se nagibam k prvi, včasih k drugi. Prav zato je vsak obisk drogerije ob Tržaški najmanj tako vznemirljiv, kot bi se podala v mirodilnico, kamor se je hodilo spovedovat omikano slovensko meščanstvo iz 19. stoletja.

Piše: Agata Tomažič

Riše: Milanka Fabjančič