Škripanje zavor, tlesk avtomobilskih vrat. Nato pa zvok čevljev, ki se vdirajo v pesek. Koraki si sledijo hitro, nekdo teče. Več ljudi teče, sopenje. Nenadoma zrak razpara strel. Zvok se odbije od izdolbene kotanje in poleti kvišku, proti svinčeno težkemu nebu, pri tem pa ošine krošnje dreves, ki obrobljajo pustinjo peska. Spet tlesk vrat, avtomobil spelje, gume škripljejo po gramozu in avto zgine iz slike. Negibno telo z luknjo v čelu, iz katerega izteka temna tekočina, ostane. Kri teče in se vpija v zrnca peska.

Včasih se ti pred očmi zavrti film, ne da bi pritisnil na kakršenkoli gumb. Prizori se začno vrstiti pred očmi kar samodejno, že ko pogled prvič uzre nekaj, kar jih sproži. V mojem primeru opuščeni kamnolom na robu mesta. Na turoben dan, ko oblaki povisevajo nizko pod nebesnim svodom in grozijo pod sabo sploščiti vse živo, spodjeden breg, iz katerega so leta dolgo dolbli pesek, pa je videti kot odprta rana. Na pol porušen objekt, ki je najbrž včasih vršil separacijo oziroma so se v pritličnih prostorih menda dogajali kakšni računovodski oziroma administrativni posli peskokopnega podjetja, sloni ob izdolbeni skali, kot bi bil eden tistih v živi kamen izklesanih sakralnih objektov, kakršne turistom razkazujejo v tujih, pretežno čudnih deželah. Vse skupaj precej nenadejano stoji na robu vasi oziroma primestnega naselja, do katerega vozi mestni avtobus.

Nasploh so zadnji kilometri proge petke, potem ko prečka obvoznico, kar zanimivi. Začne se s svojstveno podutiško cerkvijo, le malo pred avtobusnim obračališčem pa te – če si le dojemljiv za te stvari in se ozreš desno – zaskoči industrijska apokalipsa. Počivališče podjetnosti – menda naj bi na tem mestu zgradili prijetno blokovsko naselje, pa se iz neznanih razlogov nekako ni izšlo. Dopuščam možnost, da je na normalen sončni dan ta lokacija čudovita ter da navdaja z optimizmom in veseljem do življenja vobče. Ampak v sivini in pritisku prihajajoče poletne nevihte je na dlani, da se tu morejo dogajati samo grozljive stvari: naklepni umori, predvsem mafijski obračuni, kjer žrtev zvabijo nekam na samo in jo z dobro odmerjenim strelom hladnokrvno usmrtijo, potem pa truplo pustijo ležati, dokler mu ujede ne bodo izkljuvale oči in mehkih tkiv ali dokler ga ne bo našel kak nič hudega sluteč sprehajalec psa.

Opuščeni podutiški kamnolom je videti kot mesto, ki bi se lahko tržilo za točno take dejavnosti! Toda ker vendarle živimo v civilizirani družbi, kjer se ne spodobi oglaševati krajev za umore ali strelske obračune, se moramo tej poslovni zamisli žal odreči. Pri meščanih bi taki oglasi zbujali negodovanje, pri zločincih pa bržčas nezaupanje. Projekt bi propadel, še preden bi dobro zaživel. V mislih sem seveda imela trženje nekdanjega peskokopa kot prizorišča za snemanje filmov. Če bi kateri od domačih filmarjev kdaj potreboval prostor za snemanje prizora, v katerem v opuščeni kamnolom pridivja par avtomobilov, nakar eden od članov ene zločinske združbe ubije pripadnika iz druge, s katero se poteguje za posel uvoza banan, recimo – potem mu lahko svetujem, kam se odpraviti, da bo sekvenca popolna. Še celo za tamkajšnjo favno se zdi, da sodeluje: nikjer ni krakanje vran bolj zlovešče in ne odmeva bolj grozljivo kot v tej čudaški izdolbeni kotanji, še vedno polni peska. Kdo ve, kaj pod sabo skrivajo ti davno pozabljeni kupi …

Piše: Agata Tomažič

Riše: Milanka Fabjančič

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja