Leta 1976 je pisatelj Roald Dahl napisal zgodbo z naslovom The Wonderful Story of Henry Sugar. Nedavno jo je filmsko uprizoril režiser Wes Anderson. Bralcu, ki je še ni bral ali si še ni ogledal Andersonovega filma, ne bom razkrival vsebine in kvaril užitka. Uporabil bom le kratek prizor za ilustracijo te kolumne.
Henry Sugar v trenutku, ko že tako bajnemu bogastvu lahko kadarkoli doda, kolikorkoli želi, izgubi motivacijo po kopičenju denarja. Šop bankovcev, ki ga drži v roki, zanj ne predstavlja več nobenega vznemirjenja. Z balkona svoje londonske palače začne bankovec za bankovcem metati na ulico med ljudi. Pri tem nagovarja mimoidoče, naj ga poberejo, in jim zaželi lep dan. Kmalu se miren utrip ulice zgosti in množica pod balkonom se poveča. Leteči bankovci povzročijo kaos. Slišimo prepire in boje, glasno zaviranje avtomobilov, policijsko sireno in nered. Denar, ki za gospoda Sugarja nima nobenega smisla, povzroči med množico nasilje. Ob tem Sugar doživi razodetje, po katerem se zgodba čudovito razvije.
Deljenje denarja pa se je pred kratkim malo manj čudovito končalo za eno od ministric naše vlade. Ko sem poslušal njen zagovor v javnih medijih, potem ko so ji bile očitane nepravilnosti pri razdeljevanju javnih sredstev na javnem razpisu, si nisem mogel pomagati, da ne bi videl vzporednice s prizorom metanja bankovcev gospoda Sugarja z balkona palače. Ko je pojasnjevala o čudovitih projektih, ki bi ostali pod pragom financiranja, če jih ne bi podprla s prerazporeditvijo sredstev, in da to ni nič takega, da je podpisovanje priporočil lastni prijateljici – nedavni poslovni partnerki – normalna praksa, da ni vedela za vpletenost povezanih oseb, se mi je zdelo, da šopi javnega denarja za vladno predstavnico nimajo nobene teže odgovornosti. Da želi le osrečiti javnost s čudovitimi projekti. Tristo tisoč tam in tristo tisoč drugam. Hvala in lep dan vam želim!
Nasploh človek dobi občutek, da imajo naši odločevalci povsem drugačen odnos do denarja in njegovega deljenja, kot bi ga morali imeti na tako odgovorni funkciji, ki jim je bila dodeljena. Bliže so gospodu Sugarju na balkonu londonske palače kot odgovornemu javnemu delavcu, čigar skrb sta javna pravičnost in javno dobro. Bistvena razlika med gospodom Sugarjem in javnim uslužbencem, ki odgovarja za razporeditev denarja, pa je v tem, da je prvi svoj denar zaslužil sam, javni uslužbenec pa upravlja tistega, ki se mu moramo državljani odpovedati v skupno dobro. Zato je skrajno neodgovorno, če se sredstva delijo netransparentno. In še bolj, če se z njimi plačuje politične glasove. Takšno stanje v družbi nima pozitivnih sinergijskih učinkov. Lahko povzroča občutek nepoštenosti, konflikta, razdeljenosti, nezaupanje v državo in njene institucije ter demotivira ljudi pri lastni ustvarjalnosti.
Gospoda Henryja Sugarja je spreobrnila lekcija policista, ki je potrkal na njegova vrata. Skromni uslužbenec ni dvomil o poštenosti pridobljenega denarja, ampak mu je zgroženo zažugal, da je metanje denarja skozi okno idiotsko dejanje. Če se želi znebiti denarja, da obstajajo veliko bolj smiselni načini. Recimo, v državi je veliko bolnišnic in sirotišnic, ki nimajo niti toliko denarja, da bi sirotam kupili božična darila. Predlagal mu je, naj s tem denarjem naredi raje kaj dobrega. In tudi je.
Tudi pri nas je veliko bolnišnic, ki jim primanjkuje sredstev. Zdravstveni sistem je v razsulu. Primanjkuje dostopnih stanovanj, ki bi omogočila dostojno življenje v mestih in preprečevala razpršeno stihijsko uničevanje podeželja. Manjka nam učinkovit javni promet, da ne bi vsak dan povzročali okoljskih katastrof v prometnih zastojih. Primanjkuje učiteljev v šolah. Prav tako tudi denarja za popoplavno sanacijo.
Veliko javnega denarja je namenjenega organizacijam, ki naj bi taka vprašanja strokovno reševala. A če samo pogledamo problem prometa, ni niti ene smiselne rešitve, ki bi v tem trenutku učinkovito koristila. Inženirska stroka vidi rešitev v širitvi ljubljanskega obroča in vpadnic za en pas. Družboslovni del stroke temu nasprotuje, saj je v popolnem nasprotju z razvojem trajnostne mobilnosti. Da ni nikakršne uporabne celostne vizije, dokazuje tudi nedavna izjava ministrice za infrastrukturo, ki vidi edino rešitev nevzdržne prometne situacije v digitalizaciji. To si predstavlja tako, da ljudje pač spremljamo, kdaj so zastoji, in se takrat ne odpravimo na pot. Vprašanje je, ali bo potem sploh še kdo prišel na delo.
Nam v vsakodnevnih večkilometrskih prometnih zastojih preostane še kaj drugega od čakanja na to, da bo ali razširjena avtocesta ali posodobljena železniška infrastruktura? Oboje bi trajalo več desetletij, če upoštevamo povprečno dinamiko gradnje pri nas, in stalo ogromno javnega denarja, ki ga stalno in kronično primanjkuje. Obstaja še kakšna druga rešitev?
Če ne moremo na hitro povečati pretočnosti infrastrukture, ali lahko preusmerimo tokove? To bi bilo mogoče, če bi, denimo, javna delovna mesta preselili v primestna območja, od koder migrira največ ljudi. Če bi del ogromne javne uprave naselili na Vrhniko, v Grosuplje, Domžale, Medvode in druge primestne kraje, bi se prometni zastoji zmanjšali. Poleg tega bi v Ljubljani dobili prostor za več deset tisoč javnih stanovanj, ki jih zdaj menda drastično primanjkuje.
Verjamem, da je podobnih rešitev, ki bil lahko delovale hitro in v prid zelenemu prehodu, še veliko, ampak z njimi se nihče ne ukvarja. Če se javni denar deli neodgovorno in le za politične interese, ga bo vedno premalo. Če pa se ga usmeri v dejansko reševanje problemov, lahko z njim ustvarimo čudovito zgodbo.
Matevž Granda
Naslovna slika: Roald Dahl, Henry Sugar, Netflix