Foto Bridget Jones (Universal Pictures)
Ajda Milne: Januarski čustveni pekel 

Pred šestimi leti sem v novo leto prvič vstopila na Škotskem. Čeprav je od takrat minilo že več kot pol desetletja, je bilo letošnje silvestrovo šele moje drugo v Glasgowu. Hogmanay, kot Škoti imenujejo 31. december, je bil obakrat pospremljen z obilico alkohola. V obeh primerih smo se s prijatelji kot v dobro načrtovanem flash-mobu takoj po polnoči postavili v krog, prekrižali roke, zagrabili dlani sosedov na svoji levi in desni ter zapeli obvezni Auld Lang Syne. Obakrat sem z možem izvedla tudi tradicionalni škotski “first-foot” (dobesedni prevod bi bil verjetno prvo stopalo). Gre za novoletni običaj, ko je od osebe, ki prva vstopi v tvojo hišo po polnoči, odvisna tvoja sreča v novem letu. Pravila so preprosta. Na silvestrovo mora biti dom čist in pospravljen. “First-footer” mora biti oseba, ki ob polnoči ni bila v hiši. Vstopiti mora s predmeti, ki simbolizirajo blaginjo, toplino in dobro voljo (kovanec, kruh, sol, košček premoga in viski). Za maksimalno srečo je priporočljivo tudi, da je “first-footer” temnolas moški (svetlolasih moških naj bi se slab sloves držal še iz časa vikinških vpadov).

Čeprav so mi takšne ceremonije všeč in je bil tudi letošnji vstop v novo leto zelo prijeten, imam do silvestrovega od nekdaj ambivalentne občutke. Verjetno zato, ker je 31. december znanilec januarja, sivega meseca, ki mi nikoli ni bil ljub in v katerem bi se kot medved najraje pogreznila v zimsko spanje. Najbrž tudi zato, ker je silvestrovo eden tistih dni, ki mu človeštvo pripisuje veliko preveč simbolnih pomenov in je družbeno pogojeno, da se moramo vsi imeti super (podobno kot na svoj rojstni dan).

Moji mešani občutki do takšnih prelomnic postanejo še posebej očitni ob primerjavi z mojim možem. S. na vprašanje “kako si” kategorično odgovarja s “super”, “ni slabo”, “gre”, “v redu”. Kot Britanec iz družine, v kateri se redko (beri: nikoli) nihče ne pogovarja o čustvih, so se mu pretekla silvestrovanja v Ljubljani, z dobro mero balkanske melodramatike in čustvenih izbruhov, v spomin vtisnila kot naravnost pretresljiva. Njegove pretekle novoletne zabave v Sloveniji so med drugim vključevale več ljudi, ki so jokali, par, ki se je skregal, nekoga, ki je v besu odvihral z zabave, nekoga, ki se je sredi noči skoraj slekel do golega in nekoga, ki je s sabo prinesel plastično puško.

Ramon Casas, Utrujena

Lani sem mu tako v neki new age trgovini kupila dnevnik, v katerem je vključeno čustveno kolo s kar 82 (!) niansami različnih občutkov. Za nekoga, ki je na začetku najine zveze svoje čustveno stanje tudi po vztrajnem drezanju in številnih pod-vprašanjih opisoval le z “dobro”, “slabo” in “ne vem točno, kaj je to čustvo”, se je pripomoček izkazal za revolucionarnega. V letošnjih prvih dneh januarja pa je prišel prav tudi meni. Poleg običajnih novoletnih občutkov (glavobol, utrujenost, dehidriranost) sem namreč zaznala kup nekih čustvenih podtonov, ki sem jih ubesedila šele po posvetu z S.-ovim čustvenim kolesom.

Prvič: zavist 

Novoletne poslanice na mojem Instagramu so vključevale fotografije z eksotičnih destinacij, fotografije kupljenih hiš in novih stanovanj, fotografije sveže rojenih dojenčkov, objave posameznikov, ki so za sabo za vedno pustili okove služb, v katerih niso uživali, pa objave o porokah, fitnes preobrazbah, dokončanih romanih in celo tem, komu je šlo v 2023 slabše. Zavist je seveda sramoten, kontroverzen občutek. O njem nimam dodati kaj, razen besed Sylvie Plath iz romana Stekleni zvon: “I’m so jealous I can’t speak.” (Tako sem ljubosumna, da ne morem govoriti.)

Drugič: hvaležnost

V resnici tudi sama nisem imela slabega leta. Veliko sem potovala. Bila sem zdrava. Imela sem ogromno nekih privilegijev v dobi, ko izven zahodnjaškega mehurčka večina sveta živi v peklu (ali pa vsaj vicah). Ker sem lačna povezave z ljudmi, ki jih nikoli ne vidim v živo – na omrežju, ki me dela nesrečno – sem hvaležnosti polno novoletno poslanico na Instagramu seveda objavila tudi sama.

Tretjič: anksioznost

Leto 2023 je bilo annus horribilis in nič ne kaže, da bo leto 2024 kaj boljše. V Gazi vsepovprek ubijajo ljudi, v hrani, ki jo jemo, so rakotvorne snovi, ne delam dovolj joge, tudi telovadim ne dovolj, nimam časa – ne vrta – da bi gojila lastne pridelke, sveta bo kmalu konec zaradi globalnega segrevanja, morda se bo Putin še pred tem poigral z nuklearnim gumbom, čez nekaj dni moram ponovno v službo.

Četrtič: zdolgočasenost

Letošnji novoletni trend na družbenih omrežjih je vključeval objavljanje seznamov stvari, ki jih hočejo posamezniki v letu 2024 vpeljati v svoje življenje (“in”) in seznamov stvari, ki jih hočejo iz svojega življenja izločiti (“out”). Vsi seznami so si bili tako podobni, da so se mi od dolgčasa solzile oči. Poleg tega sploh ne gre za nov koncept. Irci ob polnoči menda že stoletja na stežaj odpirajo zadnja in sprednja vrata hiše, da iz doma spustijo vse slabe duhove starega leta in dovolijo, da vanjo vstopi dobra, čista energija novega leta.

Petič: motiviranost

No ja, morda je prvi januar vseeno dobra priložnost za nov začetek. Začela bi lahko z novo fitnes rutino, spremenila svoje prehranjevalne navade, naredila svoj seznam “in”-ov in “out”-ov ter se nasploh samo-optimizirala. Ker sem prebrala Guardianov članek s 100 nasveti za boljše življenje, me je internet nemudoma targetiral z nasveti, kako lahko nagovorim svojega notranjega otroka. Sledili so TikTok videoposnetki s trenutno najbolj priljubljenima metodama za boljše počutje: dnevno strmljenje direktno v sonce in spanje z zalepljenimi usti.

Šestič: upanje

Na internetu sem prebrala, da bo 2024 leto monumentalnega astrološkega premika planetov. Vstopili naj bi v dvajsetletno dobo vodnarja, kar bo na globalni ravni prineslo premik v smeri pravičnosti, humanitarnosti, kolektivnih vrednot, medsebojnega razumevanja in ljubezni.

Komaj čakam torej. Pa srečno novo leto.

Piše: Ajda Milne

Naslovna slika: Bridget Jones (Universal Pictures)

Mailchimp brez napisa

Povezani članki