Diébédo Francis Kéré je doma v Burkina Fasu. Tam hiše zrastejo iz pokrajine, pa jih spet stopi dež. Je veliko ljudi, ki ne znajo brati. Vendar opazujejo in ne pozabijo. Zato za napake ni prostora: če tam gradiš tako, kot ne gradi nihče, moraš dokazati, da stoji. Tudi če je treba splezati na vrh oboka in skakati po njem. Šele potem te nagradijo z zaupanjem.

Že med študijem je ustanovil fundacijo Keré, da bi v svoji vasi, v Gandu v Burkina Fasu, lahko zgradil šolo. Leta 2009 je za to šolo dobil nagrado Age Kana. V Berlinu vodi biro, v katerem z ekipo projektira vse od urbanizma do prostorskih instalacij. Čeprav večino hiš gradi v državi, kjer je BDP eden najnižjih na svetu, pravi, da se za dobre projekte denar najde. Redno profesuro na Harvardu je prekinil, saj je bila lokacija preveč s poti liniji Berlin–Burkina Faso.
Francis je opolnoči iz Švice priletel v Berlin, pred spanjem je kot vedno bral. Tokrat knjigo o gradnji kupole sv. Petra. Preden je lahko zaspal, je moral čakati šestdeset strani, da je Michelangelo umrl. Zjutraj je vstal ob petih, da se je pripravil na popoldansko predavanje in potelovadil. V Zagreb je prišel s štiriurno zamudo zaradi Lufthansine stavke. Med večernim sprehodom do hotela, kjer je potekal intervju, radovedno pogleduje naokrog in sprašuje o urbanističnem razvoju mesta, številu prebivalcev, se mimogrede pritoži nad motečimi svetlobnimi transparenti in izidom volitev čez lužo, pohvali pa številne knjigarne, ki po njegovem mnenju v Evropi žal postajajo redkost. Zjutraj ga čaka let nazaj v Berlin, od koder še istega dne potuje v Azerbajdžan in od tam naprej na Kitajsko. Potem spet v Burkina Faso.

Večina misli, da sem nek kul tip, ki dela lepe šole v Afriki. Presenečen sem bil, ko mi je Kristin Feireiss iz galerije Aedes (članica žirije za Pritzkerjevo nagrado) ob obisku v biroju rekla: »Francis, v resnici ti arhitekturo izumljaš!«

S svojim načinom dela tudi ponovno izumljate, kaj pomeni biti arhitekt.
Najprej sem član skupnosti. Sem sin, zdaj tudi oče, vnuk, imam svoje mesto v skupnosti. V vasi sem neke vrste učitelj. Vedo, da sem odpotoval, šel v šolo in se vrnil. Mislim, da mi zaupajo. Sem inovator. V skupnost prinašam nekaj novega, mislim, da ljudje to opazijo in mi pustijo, da delam. Za te ljudi moram poskrbeti po svojih najboljših močeh. Paziti moram, da se prav vsi počutijo vključene v projekte, ki jih razvijamo. V biro moram vnašati duha skupnosti in vedno ostati pozitiven, tudi kadar je to težko … Ljudje, ki delajo z menoj, delajo arhitekturo, ker v tem delu vidijo nekaj več, odgovore na vprašanja, ki jih težijo. Zato se jim moram posvečati in vedno imeti veliko energije, da lahko vztrajamo. To so stvari, ki jih počnem. Mislim, da kar veliko delam. A to ni samo izrisovanje načrtov. Zelo rad rišem. Sem zelo zelo slab risar, najdejo pa se ljudje, tudi moji dobri prijatelji, ki so jim moje risbe zelo všeč. Trapaste so, a njim so všeč.

Risbe?
Ja, moje risbe so trapaste. In vsi, ki so jim všeč, se mi zdijo trapasti.

Med študijem se naučimo abstrahirati to, kar vidimo, in tako potem tudi snujemo prostor. Otroci pa rišejo brez zadržkov. Kakšne so bile videti hiše v vaših otroških sanjah?
Kot otrok nisem risal. Sem pa počel druge stvari. S prijatelji smo hodili v gozd, kjer smo pasli ovce. Tam smo si sami gradili hišice, ne na drevesih, ampak na tleh. Iz listov in vej. Namesto da bi sanje upodabljali, smo jih izdelali. Iz svojih sanj smo ustvarjali resničnost. Jih gradili. V nekatere si lahko celo vstopil. To smo počeli tudi v vasi. Ko staršev ni bilo doma, smo tekli ven, zgrabili seno in iz njega poskušali graditi hiše.

Zakaj ste šli v Evropo in zakaj arhitektura?
Zelo preprosto, dobil sem štipendijo v Berlinu. Ko sem prišel tja, sem bil že izučen tesar.

A v vaši državi ni mnogo dreves …
Točno. Nobenih dreves. Nobenega lesa. Ko sem se odločil, da se bom šolal za tesarja, so vsi negodovali. Vsi razen moje družine. V sorodstvu so pravili: »Oh, najboljši v razredu je bil, pa ga poglej, kaj počne! Za tesarja bo šel, kaj?!« Če si pri nas tesar, ne moreš početi nič drugega, kot da stojiš ob robu ceste in popravljaš pručke. V tem ni denarja! Nihče si ni mogel predstavljati, da kot tesar lahko počneš tudi kaj drugega. Zavrgli so me! Tega ne morem pozabiti. V šoli za tesarje so bili vsi moji prijatelji malo manj nadarjeni. Niso bili tako bistri. Zato so jih dali v šolo za tesarje. Jaz pa sem si tesarstvo izbral, raje kot da bi postal električar, mehanik … Ker so doma vsi nergali, sem želel zamenjati program. Šel sem do direktorja, ki je bil francoski frančiškan, in mu rekel, da sem si premislil. Spomnim se, kaj je rekel (ploskne z rokami): »Mulec, hotel si postati tesar, če bi želel postati mehanik, bi te poslali na avtomehanično. Ker si bil najboljši. Če bi želel postati mizar, bi te sprejeli. Ampak saj veš, da to ne gre tako, ne moreš vseskozi menjavati!«Ostal sem tam, nesrečnik, in končal program. Potem sva šla s prijateljem v Ouaga (Ouagadougou), kjer sem prav zares ob robu ceste začel zbijati stvari. To delo se mi je upiralo, počutil sem se zelo slabo. Tako sva šla na ministrstvo za izobraževanje in videla, da Nemčija ponuja štipendijo za dodatna izobraževanja za tesarje. In sva jo dobila. To ni bila štipendija za elite, tako da je nihče ni hotel. To je bila priložnost, da pobegnem. Ko sem prišel v Nemčijo, sem se odločil, da naredim maturo in se vpišem na študij. Začel sem pozno. Diplomiral sem leta 2004. Bil pa sem odrasel. In vedel sem, kaj hočem početi.

Merleau-Ponty govori o akciji in reakciji, o prvinskem »znanju v rokah«. Fenomenologija predpostavlja nevrološke povezave, ki se vzpostavljajo med rokami in možgani. Videti je, da je to za vas ključnega pomena. Danes pa lahko hišo natisnemo. V nekaj urah.
To je noro!

V popolnem nasprotju s tem pa gradnja vaših hiš traja precej dlje in pomaga tudi pri oblikovanju kolektivnega duha. S prvim denarjem, ki ste ga zaslužili, ste kupili prešo za ročno stiskanje opek; kako pomembna je vloga dela z rokami, izdelave?
Tako delo res zahteva veliko, a je proces, ki dolgoročno prinese nekaj več. Tudi če sem utrujen, takoj ko začnem graditi z ostalimi, dobim nov zagon. To me notranje izpolnjuje in me uravnoveša. To, da si povezan z ostalimi in nisi kot stroj.

Gotovo je razlika v pogojih, ki so na voljo v Afriki in v Evropi. Če pa to pustimo ob strani: ali je takšna gradnja leta 2016 lahko prednost tudi za Evropo?
Hiša je najpomembnejša stavba v človekovem življenju. Tam se rodiš, tam počivaš, tam najdeš intimo. Misliti, da mora biti tak prostor le tehnično ustrezen, je po mojem zmotno. Uporaba strojev je sicer neizogibna. Vključevanje obrti, možnost, da povsod zaznamo sled roke, pa je ključna. Ker je atmosfera, ki jo ta daje prostoru, povsem drugačna od strojno izdelanih prostorov. Sposobnost prostora, da spodbudi razmišljanje, je v ročno izdelanem prostoru večja. V Nemčiji na primer prodajajo hiše, ki so zgrajene kot Rohbau in kjer vsak lastnik sam izvede Ausbau. Tako vsaka stavba postane edinstvena. Tvoja. S tem si stavbo prilastiš. Lahko bi celo rekli, da ji vdahneš dušo. Če gradiš z ljudmi in vsak od njih uporablja lastne roke, dobiš hišo, v kateri je zabeležen trud vsakega posameznika. Postane kolektivni dosežek. Skupno delo gradi skupni spomin.

Na evropskih arhitekturnih šolah je danes trend, da se gradi za Afriko. Včasih celo za ljudi, in ne z ljudmi. Večina v tem, da gredo študenti v Afriko in tam gradijo šole, vidi ne le dobro izkušnjo za študente, ampak tudi dejanje pomoči. Tja gremo pomagat, lahko pa bi govorili tudi o nekakšnem afriškem »arhi turizmu«.
To je sarkazem teh projektov. Graditi v Afriki sicer res pomeni izkušnjo, a rekel bi, če že morate iti, vsaj ne prinašajte prefabrikatov. Če hočete zgraditi hišo in zagotoviti prenos znanja, je nujno graditi na lokaciji, skupaj s skupnostjo.

Zakaj je pomembno graditi z ljudmi, in ne zanje?
To vprašanje je ključno. Tisti, ki se tega problema zavedajo, bi morali ljudi naučiti loviti ribe, namesto da izgubljajo čas s tem, da jim ribe poskušajo dati. Zame je to edina prava pot. Razumem sicer privlačnost razmišljanja, »sem privilegiran evropski študent, priložnost imam, da grem, pridobim izkušnjo in hkrati pomagam, da se zgradi šola, ki služi skupnosti«. Ta volja pomagati je nekaj dobrega, ohraniti jo moramo, a na način vključevanja, na način, da je vsak utile, priročen. Če prineseš vse potrebno in to postaviš, je to narobe. Prenosa znanja ni. Končni izdelek je hitro nared. A ideja prenosa, ki je zame ključnega pomena, ko govorimo o trajnostni gradnji, se izgubi.

Pošiljamo hrano, obleke …
Slabo! A tako trenutno je. Treba je imeti  courage (pogum), da se zadržimo. Za povprečnega Evropejca to, da je Afrika revna, pomeni, da najbolj pomagamo s tem, da pošiljamo hrano in denar. A to ruši obstoječe strukture. Zgolj dajati je uničujoče. Mislim, da se tega nihče ne zaveda. In ozaveščanje glede tega je tudi naša naloga.

Sam proces je pri ustvarjanju izrednega pomena. V skoraj vseh stavbah, ki jih gradite, na nov način uporabljate stare, tradicionalne elemente. Šolske stavbe skupaj z vami gradi skupnost. Otroci, ki so vzgojeni v tradicionalnem okolju, spremljajo in sprejemajo vplive invencij.
V vsaki kulturi obstaja obredno, ritual, v prav vsaki kulturi. V naši je to gledanje in pomnjenje. Je ples. Otroci se usedejo in opazujejo. Ko greš na obisk k sorodnikom, ki imajo majhnega otroka, nekaj reci, se premakni in opazuj, kako te posnema. Celo znanstveniki potrjujejo, da se s tem učimo. Ponavljamo in poskušamo narediti stvari tako, kot jih počnejo drugi. Na gradbišču je bilo vedno polno otrok, ki so stali in strmeli. Ure in ure. Najprej mi sploh ni bilo jasno. Kdaj pa kdaj je mimo prišel kateri od odraslih in jih začel odganjati, m kẽng la pa, m kẽng la pa.¹ Govorim o radovednosti. Ko vidiš, da starši nekaj počnejo, se ti to zdi pomembno. Določa to, kako ravnaš. Če je to nekaj dobrega, boš stvari počel zelo drugače. Če gre za zatiranje, pa rasteš zgolj s tem. To, kar počnem, arhitektura, je nekaj zelo modernega. Etnologija pa nam razlaga izročilo, rituale. Nekoč mi je neki novinar povedal, da je otroke v vasi spraševal, kaj bi radi postali. Mnogo jih je odgovorilo, da bi bili radi Francis. Da hočejo početi »francis«. Ne vedo, kaj sem po poklicu. A če govorimo o mentorstvu, o tem, da je treba vlagati v izobraževanje, je to zame veliko priznanje.

Deklica opazuje vrče za vodo, ki jih na gradbišču knjižnice v Gandu režejo na kolobarje. Tu ne gre zgolj za ritual, ampak za metaforo, ki jo v svoji arhitekturi večkrat uporabite. Rezine vrča postanejo svetlobniki.
To, da izobražujemo, je bistveno. K takemu vrču gre otrok desetkrat na dan po vodo. Zdaj pa ima taisti vrč naenkrat popolnoma novo funkcijo.

Wittgenstein pravi, da v večini primerov rabo narekuje že pomen besede. Ko vidimo vrč, vemo, da drži vodo. Vi pa pravite, da je lonec lahko tudi okno.
Prav to je pomembno. Ne da pride nekdo od zunaj in vse razloži, mi pa presodimo, ali se splača. To, da spodbujam razmišljanje, je smisel tega, kar počenjam. Dolgo časa sem bil proti uporabi sončnih celic, ljudem sem to poskušal razložiti zelo preprosto; ne morem razumeti, kako je mogoče misliti, da je v tem prihodnost Afrike. To bi se mi zdelo smiselno, če jih tja ne bi bilo treba pripeljati. Zato zaupam podjetjem, ki se ukvarjajo z izdelavo betona, ker pridejo na lokacijo in uporabijo to, kar je tam na voljo. Imamo kamen; pripeljejo pa infrastrukturo, tako da imajo ljudje tam delo. Če pa nekdo trdi, da so sončne celice prihodnost, ker imamo veliko sonca, in vem, da te sončne celice pridejo iz Kitajske ali Evrope, je rezultat ravno obraten. To ustvarja odvisnost. Ponudiš rezultat, idejo pa zadržiš zase.

Je dovolj, da arhitektura zadosti le osnovnim potrebam? Omenili ste, da je v razmerah, v katerih gradite, celo prha veliko razkošje. Kaj je tisti presežek v vaših hišah? Lacaton Vassal pravita, da je tisto »nekaj več« v njuni enačbi generosity (radodarnost) …
… s prostorom. Mi poskušamo zagotavljati kakovost. V zadnjem projektu gimnazije ima celo okno dvojno funkcijo in ni zgolj okno, ampak je hkrati stol. Med odmorom se lahko sprehajaš, se usedeš. To je razkošje. Poskušamo ustvarjati okolje, kjer otroci lahko odraščajo v res dobrih pogojih. Udobje ni razkošje. Udobje je tisto, kar moramo zagotavljati vsem. To je precej preprosto, poudariti je treba, da prostor ni razkošje, ampak nujnost. V svojih šolah poskušam ustvarjati okolje, ki je prijetno za bivanje. V stavbi gimnazije so to različne plasti, različni prostori, zasebni, poljavni, intimni in prostori deljene intime.

In uporabniki to prepoznajo? Pri gimnaziji Lycée Schorge v Koudougouju ste načrtovali čudovit prehod iz zunanjosti, iz grobega okolja, prek senčnega zunanjega hodnika v notranjost. Prostor pomagajo hladiti navadni plastični lavorji z vodo, ki so postavljeni pod sedišča v okenskih nišah …
Nekaj takega lahko naredi prav vsak. To ni oblikovanje, ki bi ga bilo treba kupiti. Vse je zelo preprosto. Tako v Afriki kot v Evropi udobja ne smemo razumeti kot razkošje. Udobje ne bi smelo biti nekaj, kar si lahko privoščijo le nekateri.

Ima udobje poleg kvantitete prostora opraviti tudi z materialnostjo?
Treba je ugotoviti, kaj je najbolj dostopno in kako lahko to na novo uporabimo. Izboljšamo. Ko smo v bloke iz zbite zemlje primešali beton in tako ustvarili trdnejšo strukturo, so bili ljudje navdušeni. Šlo je za inovacijo, ki je bila narejena samo zanje in samo iz sestavin, ki so jim bile znane. Če kljub težavnemu podnebju v notranjem prostoru ustvarimo prijetno klimo, če je prostor dobro prezračen, če je skoraj zastonj, je to udobje. In če nimaš denarja, moraš poiskati alternativno pot. Ni denarja, s katerim bi lahko šole v Burkina Fasu opremil s klimatskimi napravami. Evkaliptov les, kot ste ga videli v zunanjem hodniku gimnazije, pa je tam. Ljudje ga po navadi uporabljajo za opaženje zidov iz zbite zemlje ali za kurjavo. Zdaj ima nov pomen. Če bi šli tja, bi videli, da gimnazijo obiskujejo z navdušenjem. Pravijo, ta tip je nor! Kako ti kaj takega pride na misel?! To je vendar naš, navadni evkaliptov les … Če nekdo v moji državi pove nekaj takega, gre hkrati za občudovanje in čudenje.

Vernakularna arhitektura v Burkina Fasu je v merilu precej manjša od stavb, ki jih gradite. Iz nje izvirate, a gradite sodobno.
To merilo je res mogočno, a za nove stavbe nujno. Pojem šole, ki jo povezujemo s Francozi, je naenkrat naš, lastni, boljši.

Od koga ste se učili vi? Prej ste pokazali sliko hiše Lemke v Berlinu. Se bolj navezujete na jasnost idej in konstrukcije ali na dovršene detajle?
Na gradbišče vedno prinesem nekaj načrtov velikega merila in slike, potem pa ljudem do neke mere pustim proste roke. Če okna naenkrat zažarijo v barvah, je to zato, ker se bodo nekatere od ekip tako lažje poistovetile s hišo. Poskušam jih voditi do tega, da je hiša na koncu videti skladna, a nikoli nisem tisti, ki kompozicijo ustvarja. Ljudje vse naredijo sami. Miesova hiša mi je všeč, ker je racionalna, majhna stavba, ki v sebi drži več kot baročna katedrala. Zame je brezčasna arhitektura to, kar je počel Louis Kahn. To, da je gradil prvinsko, v neindustrijskem okolju. Ko sem študiral v Berlinu, sem obiskal njegove stavbe. >Imel sem veliko časa; študenti nismo imeli strogih urnikov. Zato smo lahko tedne in tedne potovali po Indiji. Nujno je potovati in odkrivati. Na TU Berlin sem imel dobrega učitelja, Petra Herrleja, ki se je veliko ukvarjal z Azijo. Ni veliko gradil, spodbujal pa me je, naj potujem.

Kaj vas je bolj izoblikovalo, izkušnja izobrazbe ali prostor, iz katerega črpate?
Oboje. Potovanje, odkrivanje, raziskovanje, razumevanje alt struktur (starih zgradb). Spreminjati, ne rekonstruirati. To, ka razumem pod pojmom rekonstrukcija, je to, kar kritiziram v Afriki. Uvoženi model, ki ga kar delam, delam, delam in ki služi svojemu namenu, kar je učinkovito, a ubija kreativnost. Zato mislim, da je treba spodbujati interpretacijo, transformacijo. Kar pomeni inovacijo.

Omenili ste, da je vaš svet drugačen od popolnega sveta.
… tak je vaš svet. V smislu ekonomskega razvoja, tega, da ste v Evropi vodilni glas bodisi v novinarstvu bodisi v etiki. Če bi bil kritičen, bi lahko rekel, da je to, da smo danes tu, politično. Če ponavljamo, da je Afrika primitivna, potem lahko rečemo tudi; res je, tu je popolni svet, povsod tam pa imamo stanje na začetku razvoja. Če je tako splošno mnenje, ljudje prihajajo sem, da bi imeli vse, kar ponuja popolni svet – za katerega v resnici vemo, da ni popoln.

Ko starešine v vaši kulturi dosežejo določeno starost, pridobijo status modrecev. Sedijo in so spoštovani. A vendar ste pokazali fotografijo treh poglavarjev, ki na glavah prenašajo opeke. Sprva so res zgolj opazovali skupnost, ki je gradila šolo, potem pa so odložili spoštovanje in poprijeli za delo.
Ker se zanje dogaja nekaj, kar se imenuje nova, boljša prihodnost. Ne bomo čakali na Francoze, da pridejo in … »verheißt eine neue, bessere Zukunft. Wir machen selber. Wir warten nicht auf die Französen, das die kommen werden und …²«, sami moramo poprijeti za delo in prihodnost ustvariti.

Arhitektura bi lahko bila politična, če ignoriramo vladajoči razred. Treba je samo vztrajati pri svojem, jih ignorirati, in ko ti uspe, bodo rekli: »Glej ga zlomka, uspelo mu je celo brez nas!« Neverjetno. Če bi vedeli, bi te takoj zatrli. Ko prideš v Burkina Faso, tam obstaja zaporedje pravil, nekdo ti pove, kaj moraš narediti in kako. Ko pa enkrat vidiš, v kakšnih prostorih živijo uradne osebe, ki narekujejo pravila … Rekel sem samo, če nam lahko pomagajo z delavci. In so nam. Arhitektura je lahko politična. Vmešaš se na primer v prenovo parlamenta, gradnjo nove stavbe, ki je ne želiš zgraditi. Gre za to, da se sproži politična debata o tem, kako naj bo v Afriki videti reprezentativna institucija. Ljudje morajo začeti razpravljati.

Nujno je, da si prizadevamo in ne obupamo. Ne da se dokazujemo drug drugemu, ampak raje dokažemo kar namenu samemu. V majhni vasi v Burkina Fasu ne morem zgraditi šole, ki bo preživela mnoge deževne dobe in ki bo hkrati hiša, ki jo zgradi skupnost. Kar pa lahko naredim, je to, da ljudi vključim v proces gradnje, tako da bodo vzljubili šolo in ne bodo zahtevali, da jo popravi vlada, ne bo jim treba klicati v tujino in reči: »Hej, trapasti Nemec! Zgradil si nam hišo, zdaj pa je pokvarjena. Kdaj nas boš spet prišel obiskat? Šole ni več. Čakamo nate.«

Je v Afriki mogoče imeti biro?
Skoraj imam biro tam, imam partnerje, ki jim zaupam naloge. Tam so ljudje, ki mi poskušajo pomagati. Če pa bi tja preselil biro, bi me to ubilo. Tja bi prišlo toliko ljudi, ki bi želeli, da jim kaj naredim, tudi trapaste reči, da tega preprosto ne bi zmogel. To se že občuti, kadar sem tam. Vseskozi prihajajo ljudje, delati je skoraj nemogoče. Včasih kdo vpraša, ali so hiše v Afriki zaklenjene. Ponoči seveda, podnevi nikakor.

Kako se učimo arhitekture? In kako bi poučevali arhitekturo v Afriki?
V Afriki in drugje je nujno graditi na zavedanju o pomenu materiala. V Burkina Fasu bi govoril o betonu, ki ga narediš na lokaciji. Če bi na gradbišče prišel kot pripravljen beton, bi razložil, kako je narejen. Zakaj ga uporabljamo. Kje in kako ga uporabljamo. In o drugih materialih. Prednostni pomen bi dal naravnemu prezračevanju … Govoril pa bi tudi o politični ekonomiji.

In predaval bi o okolju in študente spodbujal k temu, da razmišljajo zunaj ustaljenih okvirov. To sem sam počel. Med študijem nisem mogel iti v Versailles ali v New York, kamor so šli vsi ostali. S kolesom sem se vozil po Brandenburgu in Oranienburgu v Berlinu, da bi odkril, kako so v predindustrijski dobi izdelovali opeke. Veliko sem se naučil. Spoznal sem mnogo ljudi, ki so se spoznali na polaganje opeke. V šoli se naučiš pravil, kot recimo, da mora imeti malta večjo gostoto od opeke. Ko sem govoril s temi ljudmi, pa so mi pokazali stvari, ki so bile popolnoma drugačne. Res sem se veliko naučil. Zdaj me vabijo, da predavam na prestižnih univerzah. Včasih me kdo plača samo za to, da govorim.

Še enkrat pa: res bi vam položil na srce, da razmišljajte zunaj ustaljenih okvirov. Najprej pa morate vedeti, kaj že obstaja. Tega se je treba zavedati.

^* Korajžno!
² Izginite!
³ … Kar obljublja novo, boljšo prihodnost. Ne bomo čakali na Francoze, da pridejo in …

Pripravila: Danica Sretenovič, Andraž Keršič
Foto portret: Robert Crc

Prispevek je bil prvič objavljen v Outsider #8: Dialogi