V newyorški galeriji James, ki deluje pod okriljem Univerze CUNY, je od začetka februarja na ogled razstava NSK State Art: New York, The Impossible Return. Razstava se ukvarja z vprašanjem formiranja angažirane skupnosti, kako ta lahko vpliva na posameznika in kakšen je njegov odnos do meja ter definicije nacionalne države. Na razstavi sodeluje devet mednarodno uveljavljenih umetnic in umetnikov, med njimi tudi Ištvan Išt Huzjan, ki se predstavlja z novim umetniškim delom Daily Chores on 5th Avenue.

 …

Ištvan, k sodelovanju na razstavi si bil povabljen zaradi več razlogov, a vendarle naju je s sokustosinjo Katherine Carl v prvi vrsti zanimal segment tvojega dela, ki se osredotoča na performativno gesto hoje, oziroma tvoji. t.i. potovalni perfomansi (travel perfromances). Kako se je razvila ta pot v tvojem delu?

Prvič, ko sem namesto ateljeja uporabil potovanje kot prostor kreacije, je bilo leta 2012, v okviru razstave Simplon Express: Le Retour. Kontekst razstave je bila re-kreacija legendarne istoimenske razstave, postavljene na pot z vlakom iz Pariza v Zagreb iz leta 1989, galerije La Galerie des Locataires Ide Biard. Utopijo združene Evrope, ki so jo doživljali umetniki na vlaku 23 let poprej, so nas, tokrat v razširjeni skupini, organizatorji povabili preizprašati s potovanjem / vrnitvijo s štartom tokrat v Zagrebu. Zgodovinski Orient Express dandanes ne obstaja več v celoti, ker je bila redna linija Ljubljana-Benetke iz ekonomskih razlogov ukinjena. Skupina razstavljavcev je bila tako primorana v Ljubljani zamenjati prevozno sredstvo. Ta trenutek me je v resnici najbolj zanimal, saj sem študiral v Benetkah in sem s taistim vlakom pogosto prečkal danes neobstoječo mejo v Italijo. Sodelujoči umetniki so se vračali v Pariz, a jaz sem se v resnici vračal v kraj svojega umetniškega študija, tako da sem se odločil pridružiti skupini šele v Ljubljani. Na poti leta 89′ in 12′ so bili tudi nekateri zvezdniki francoske in zagrebške konceptuale 70-ih let, katerih delo sem odkrival ravno med študijem v Italiji.

Vse skupaj se je lepo ujemalo in kot svojo umetniško intervencijo v potovalno razstavo sem se tako odločil skriti v predel pod avtobusom, ki je namenjen hranjenju prtljage. S pomočjo kolegic iz Škuca, ki sta zamotili voznika, sem neopažen smuknil v prtljažnik. Za mojo prezenco na avtobusu ni vedel nihče, razen kuratorice in po dolgih štirih urah vožnje smo prispeli na Piazzale Roma v Benetkah, kjer sem se, na začudenje vseh, izkrcal skupaj z njihovo prtljago.

Ištvan Išt Huzjan, Daily Chores on 5th Avenue, performans, foto: Jaka Vinšek

Ištvan Išt Huzjan, Daily Chores on 5th Avenue, performans, foto: Jaka Vinšek

Tvojo umetniško prakso vidim kot precej intimno osebno izpoved, na drugi strani pa je znotraj tvoji projektov mogoče najti tudi socialne in politične aspekte, predvsem v odnosu na aktualne teme, ki nas obkrožajo. In zdi se mi, da je prav ta napetost med intimo (privatnim) in družbeno-političnim (javnim) tudi osnovni gradnik tvojega zadnjega performansa Daily Chores on 5th Avenue. Kako si prišel na idejo za performans in kako je ta potekal?

Življenje vsakogar je na nek način Odisejada. Seveda vsak ne odrašča v zavedanju, da bo postal kralj, a vsak pravokotno na center zemlje raste proti nebu medtem, ko se odcepi od matere, staršev …, da bi našel svojo pot, svoje mesto. Ti dve gibanji naših teles sta nazorno ilustrirani in razširjeni na Manhattnu. Mesto se agresivno dviga in vsak New Yorčan strmi k nebu s tako imenovanimi American Dreams, da bi imel nekega dne pisarno na vrhu ene izmed teh neskončnih stolpnic. Istočasno se na tem gosto poseljenem prostoru odvijajo življenja ne samo prisotnih, a tudi nas vseh, saj institucije, kot so Wall Street, MoMA ali Trump Tower vzajemno globalno vplivajo na sisteme in tokove naših družb. Peta avenija, na kateri se nahaja James Gallery z dotično razstavo, se na polotoku razteza vse od Harlemske reke na severu do Washingtonskega parka na jugu, približno 7 milj ali dobrih 11 kilometrov. Na poti po tej znani aveniji se človek sreča z mnogoterimi svetovno znanimi umetniškimi institucijami, Centralnim parkom, stanovanji finančnih mogotcev in Empire State Buildingom, torej marsikaterim simbolom moči. Hkrati med 143. in 110. ulico avenija teče vzdolž Harlema, revnejše soseske severnega dela mesta. Predvsem skozi simbole iz umetniških, finančnih, političnih in medijskih svetov, razumem oder 5. avenije kot prispodobo za 20. stoletje. Ta  metafora pa se lepo ujema s konceptom NSK države v času in odločil sem se, da izvedem na razstavi NSK State Art: New York, The Impossible Return performans, kjer očistim ves cestni žleb 5. avenije. Dejanje čiščenja razumem, v tem primeru, kot opravilo iz domačega intimnega okolja, ki je razširjeno na javni prostor. V smislu; v javnem prostoru počnem to, kar počnem doma, kot del ‘normalnega vsakdana’, (zase in za druge) brez plačila / delovnega razmerja.

Z manjšo metlico in smetiščnico sem, v času enega dne, očistil koridor med cesto in pločnikom vzdolž 5. avenije, v smeri sever jug. Nabranih smeti za šest dvanajstgalonskih smetiščnih vreč. Razstavil sem jih na pločniku 5. avenije pred vhodom v galerijo. Akcijo čiščenja samega sem pa dokumentiral s fotografijami, ki smo jih razstavili v galeriji.

Ištvan Išt Huzjan, Daily Chores on 5th Avenue, performans, foto: Jaka Vinšek

Gesta čiščenja v kontekstu umetnosti je nekaj s čimer so se umetniki že ukvarjali (Tomislav Gotovac, Mierle Laderman Ukeles, …). Pravzaprav se v svojem delu velikokrat ukvarjaš tudi z razmislekom o določenih umetniških praksah iz preteklosti in jih na nek način tudi reinterpretiraš. Če omenim recimo samo najbolj prepoznavna tvoja projekta  OHO and Korean Avant-Garde in Odsevi zemlje in Plakat zamenjav – OHO in Walter de Maria. Kaj pomenijo zate te reference iz pretekosti in kako to odseva v tvojem delu?

Bolj precizno: za zdaj me zanimajo reinterpretacije predvsem, oziroma zgolj performativne geste jugoslovanskih avantgard in njihovi ostanki. Poleg samih formalizacij me zanima tudi, kako so se takrat in kako se danes razumejo njihove pozicije v širšem mednarodnem umetniškem kontekstu. Lahko bi rekel, da gre za študijski princip in do svojega dela pristopam analitično. Zgodaj po študiju v Italiji, ko sem se vrnil v Ljubljano, sem odkril svoje risbe iz otroštva. Iz fascinacije nad močjo narative, ki so jih vsebovale, sem se jih ponovno (s pomočjo protetike) naučil risati in jih izdal kot knjigo umetnika. Nezavedne in nekontrolirane geste, rituali v življenju, vse do dihanja ali postavljanja ene noge pred drugo pri hoji, so občasno zavoljo uspešnega druženja, razumevanja in lagodja, če ne celo napredka, potrebni reinterpretacije. To lahko vidimo danes zelo nazorno ob soočenju z begunci, ki prečkajo našo krajino in nam s pogledi zrcalijo našo imenitno bedo.

Smeti, ki jih je Huzjan nabral je po zaključku odložil na pločnik pred galerijo na 5. Aveniji

Smeti, ki jih je Huzjan nabral je po zaključku odložil na pločnik pred galerijo na 5. Aveniji

Tvoj performans je tako intimna kot tudi družbeno angažirana gesta. Tudi razstava, v okviru katere se je zgodil tvoj performans, se ukvarja z družbeno zelo aktualnimi vprašanji. Kakšen je potencial umetnosti v odnosu do realnih družbenih, političnih in ekonomskih vprašanj?

Mislim, da umetnost skozi umetnika samega neposredno ne spreminja družbe. Vendar ima ta potencial. Edino skozi skupine oziroma gibanja pride umetnostna misel / objekt blizu neposredne angažiranosti družbe. Ne razumite me narobe … tukaj mislim na kolektivno delo kot ključ do partikularno angažiranih umetnostnih dogodkov/institucij, mislim pa tudi, da ima “vsaka” umetnost politični naboj, vendar deluje le na osebni ravni. Ko je pravi gledalec v pravem stanju s pravo umetnostjo v pravem trenutku, verjamem, da je travma možna in posledično tudi sprememba. Zelo predvidljivo je bilo, da so me med čiščenjem avenije v New Yorku uvideli le drugi služabniki: smetarji, vozniki limuzin, vratarji … in malo manj predvidljivo, da me je ustavil neki kolekcionar med jogingom, ki mu je bilo očitno jasno, da nimam prave uniforme, a sem, podobno kot on, zbiral čudne objekte.

Izmed služabnikov me je eden celo z nasmehom nagovoril: ‘Hvala, stari!’. Ko sem se mu zahvalil nazaj, me je vpašal: ‘A te sploh kej plačajo?’. Povedal sem mu, da ne počnem tega zaradi plačila, pa me je takoj podučil: ‘A vseeno delaš servis družbi, zatorej: Hvala.’

‘Ni za kaj.’, sem rekel in nadaljeval s svojo umetnostjo.

Z Ištvanom Ištom Huzjanom se je pogovarjal Tevž Logar.

Postavitev fotografij performansa v galeriji James, foto: Samuel Draxler

Postavitev fotografij performansa v galeriji James, foto: Samuel Draxler

Naslov razstave: NSK State Art: New York, The Impossible Return

Umetnice in umetniki: Marina Abramović / Ulay, Yael Bartana, Danica Dakić, Pablo Helguera, Ištvan Išt Huzjan, Alban Muja, Mladen Stilinović, Nebojša Šerić – Shoba

Kustosa: Katherine Carl, Tevž Logar

Iniciator projekta: skupina IRWIN

Razstavišče: James Gallery, CUNY University

Trajanje razstave: 8. februar – 25. marec, 2017

Tiskane in spletne vsebine Outsider nastajajo v popolnoma neodvisni produkciji, brez podpore javnih sredstev. Za ustvarjanje potrebujemo aktivne bralce. Naročite se na tiskano edicijo Outsiderja ali podarite naročnino!