Hiša na Dobenem tipološko ne ustreza okoliški gradnji. Sosednje hiše so kockaste, z vsaj dvokapno streho, frčadami in balkoni. Če bi se arhitekt zgledoval po okoliški pozidavi, bi nastala še ena dolgočasna hiša.
Arhitekt Matej Gašperič ni človek, ki bi sprejemal omejitve. Za dobre prostorske in arhitekturne rešitve, skladne z naravo in naročnikovimi potrebami, se je pripravljen boriti, tudi z birokratskimi mlini. Ustvarja lastno tipologijo, ki izhaja iz narave, prostora in človeka.
Arhitekt Matej Gašperič, fotograf Janez Marolt in jaz smo se neke decembrske srede dopoldan skupaj odpeljali na Dobeno, kjer stoji ena od zadnjih Matejevih realiziranih hiš. Intervju se je začel že na poti, v avtu, in nadaljeval na lokaciji. Janez je medtem fotografiral. Po nekaj kilometrih vožnje sem prižgal diktafon, pogovor je že potekal.
Matej Gašperič, Janez Marolt, Matevž Granda
… Danes ob štirih zjutraj sem že pošiljal sheme oken. Zbudil sem se zgodaj in najlažje delam zgodaj. Trenutno imam pet gradbišč in eno prenovo. Že samo nadzor na gradbiščih je full time job. Včasih pridem domov tako utrujen, da zaspim kot otrok. Zato potem vstanem zgodaj.
Delaš še vedno sam? Kot Glenn Murcutt?
Ne več. V zadnjem obdobju imam dve zares dobri sodelavki, ki mi pomagata. Glenn pa riše vse sam oz. z ženo. On lahko postavi investitorje v vrsto in ga počakajo. Tudi tri leta. Mene verjetno ne bi (smeh).
Koliko časa porabiš za eno hišo, od zasnove do izvedbe?
Leto in pol do dve. Od takrat, ko se z naročniki prvič srečamo na parceli, pa do takrat, ko se vselijo. Skupaj z urejanjem dokumentacije. Je pa odvisno tudi od tega, koliko časa vzame faza pridobivanja gradbenega dovoljenja. Pa tudi samo snovanje objekta lahko traja različno dolgo.
Dobeno se mi zdi zanimiva lokacija. Je blizu Ljubljane, pa vendar v naravi …
Ja, res je lepo. Še pred nekaj desetletji so bile tu samo tri kmetije. Potem so najprej začeli graditi vikende. Ko so se vikendaši postarali, so se sem preselili. Zdaj prihajajo tudi ljudje, ki si že v izhodišču izberejo to lokacijo za svoje življenje.
Med tvojimi deli so v glavnem hiše v naravi, je to naključje?
Ne. Mislim, da ni. Poiščejo me ljudje, ki imajo parcelo, na kakršni bi živel tudi sam. To se zgodi samo od sebe. Tako človek vibrira. Sicer pa, na nekaterih lokacijah mi srce res igra, na drugih nekoliko manj.
Kako pa reagiraš na lokacijo, ki se ti ne zdi zanimiva? Se je to že zgodilo?
Ja, se je že zgodilo. Ne bi živel ravno na vseh lokacijah, kjer sem kaj gradil. Ampak to ne pomeni, da niso bile zanimive za projekt. Se je pa že zgodilo, da se mi lokacija ni zdela primerna ne zame ne za investitorja in sem predlagal, da jo zamenjajo. Tak primer sem imel na Dolenjskem. Lokacija je imela toliko težav, da se potem niso odločili za nakup. Zdaj še iščejo novo. Pred kratkim pa je bil nekoliko drugačen primer v Bohinju – zanimiva stara hiša, ki pa je bila z renovacijami in prizidki v preteklosti popolnoma uničena, oz. kot se je izrazila tudi lastnica: »Objekt nima več duše.« Zato sem svetoval bodisi rušenje in gradnjo popolnoma novega objekta ali pa menjavo lokacije.
Peljemo se mimo hiše, ki je še v gradnji. Pokaže skozi okno.
Zanimiva je ta hiša. Investitorjema sem pred leti pripravil načrte. Ko bi jih moral vložiti na upravno enoto za pridobitev gradbenega dovoljenja, sta začela razmišljati drugače. Želela sta mi narekovati rešitve, s katerimi se preprosto nisem mogel strinjati. In smo se razšli. No, sedaj pa je nastalo tole …
Približujemo se »Matejevi« hiši …
Poleti je lepo, ko jo zastre sadovnjak. Na vrtu je lepo igrišče in permakulturni vrt.
Parkiramo. Janez fotografira. Z Matejem nadaljujeva pogovor.
Si imel težave s pridobivanjem gradbenega dovoljenja?
Ja. Vendar manj, kot sem pričakoval, glede na posebnost hiše. V prostorskih aktih je bila določena dvokapnica oz. to, da mora biti usklajena s stavbami v okolici. Potem sem pregledal katastrsko občino in ugotovil, da obstaja poleg večinskih dvokapnic tudi nekaj objektov z ravnimi strehami ali večkapnicami. S tem sem argumentiral.
Izdelal sem tudi maketo, s katero sem prepričal upravno enoto in občino. Predstavnik občine se je izkazal za človeka, odprtega za drugačne pristope, in projektu ni nasprotoval. To pa je bil tudi pozitiven signal UE Domžale, ki je, mimogrede, med najbolj ekspeditivnimi, in gradbeno dovoljenje smo dobili razmeroma hitro.
Kako si zagovarjal streho?
Kot asimetrično dvokapnico s plitvim naklonom. In predvsem z izjemami, ki so tedaj že obstajale na širšem območju. Problem obstoječega sistema je, da želi vse predpisati. In se s tem zaplete v kup neživljenjskih določil. Vendar vsega ni mogoče nikoli predvideti. Zato vedno obstaja možnost za različne interpretacije. In na srečo se neživljenjskosti določil zavedajo tudi določeni referenti, ki potem tudi v teh primerih na pojasnila namenoma ne gledajo logično, ampak strogo formalistično, in ti s tem pomagajo priti skozi birokratske mline.
Kako sta naročnika reagirala na tvojo idejo? Sta bila takoj navdušena?
Zemljišče sta kupila z že izdanim gradbenim dovoljenjem. Ker smo se poznali, sta me povabila, naj pogledam, kaj se da narediti. Hišo je očitno projektiral nekdo, ki si sploh ni ogledal lokacije. Stala je sredi parcele. Od vrta ni ostalo nič. Rekel sem, da ne morem nič pomagati. Čez nekaj časa sta me klicala, ali bi naredil projekt od začetka. Seveda. Z veseljem. V procesu je bilo več variant, ki smo jih skupaj izdatno predebatirali. Tako da na koncu nad rezultatom nista bila presenečena. Potem se je za eno leto ustavilo, ker sta mislila, da bosta kupila neko drugo hišo. Po letu in pol pa sta se ponovno oglasila.
Tvoje ozadje je zelo zanimivo. Preden si se posvetil arhitekturi, si delal na področju informacijske tehnologije. Po izobraževanju pri Glennu Murcuttu si se vrnil v arhitekturo. Kako gledaš na svoj proces dela?
Pri snovanju objekta je zame najpomembnejši prostor. Topografija, orientacija, urbanizem, tipologija, osončenje, merila … Šele potem je tu naročnik s svojimi potrebami in željami. Včasih se ujameš, drugič ne. Pri tem se vedno spomnim tega, kar je rekel Glenn: kompromis ni to, da vsak napol popustiva, ker s tem ne bo zadovoljen nobeden. Če naročniku nekaj ni všeč, je to priložnost za arhitekta, da iz kompromisa naredi presežek. Je pa res, da včasih to zahteva veliko volje, vztrajnosti in časa. Zgodilo se mi je že, da sem za neko idejo močno verjel, da je pravilna. Naročnik pa je ni sprejel. Potem sem potreboval nekaj časa, da sem se »resetiral«. Na koncu sem prišel do bistveno boljše rešitve, kot sem jo predlagal prvotno. To je pravi kompromis.
Ime projekta: Hiša za planinsko družino
Avtor projekta: Matej Gašperič, arhitekt
Fotograf: Miran Kambič
Lokacija: Dobeno, Slovenija
Leto načrtovanja: 2012
Leto izvedbe: 2013-2015
Površine:
Klet: 31,9 m2
Pritličje: 148 m2
Parcela: 825 m2
Pozidana površina: 207 m2
Projektanti:
Gradbene konstrukcije: Ciril Bogataj u.d.i.g.
Elektro instalacije: Jakob Lovšin, u.d.i.el.
Strojne napeljave: Boštjan Rant u.d.i.str.
Izvajalci:
Glavni izvajalec gradbeno obrtniških del:
Ekoart, d.o.o.
