Foto: Ivan Dvoršak, digitalna reprodukcija diapozitiva, 1975-85, iz zbirke Umetnostne galerije Maribor

Kako so o legendarni mariborski blagovnici KVIK v 70-ih letih pisali sodobniki? Kako so v Mariboru poskušali nagovoriti kupce in kaj lahko na primeru KVIK ugotovimo o potrošniških navadah v Socialistični republiki Sloveniji? Ob razstavi Slovenija in neuvrščeni pop piše Jure Kirbiš, kustos v Umetnostni galeriji Maribor.

Razstava Slovenija in neuvrščeni pop, ki jo lahko v Umetnostni galeriji Maribor obiščete do 26. marca, razkriva zadržan odnos družbenega ustroja 60-ih in 70-ih let v takratni Socialistični republiki Sloveniji do vzhajajočega potrošništva in prodora popularne kulture. Zadržanost izhaja predvsem iz sumničavosti pred prevzemanjem tujerodnih prijemov in nazorov v odnosu do prodaje, nakupnih navad, oglaševanja, hitrega obrata trendov in posledične razsipnosti ter hitro zavrženih dobrin. Popustov, vabljivih ponudb, loterije, razkoraka med ceneno in kakovostno robo, med dostopno in ekskluzivno robo, ne bi mogli razumeti kot prakse lastne socialističnemu sistemu. Pa vendar postajajo skozi 60-ta in 70-ta leta vse bolj prisotne tudi v našem okolju.

Zunanjščina, pogled iz juga, vir Sinteza, revija za likovno kulturo, številka 20, junij 1971

Detajl zunanjščine, vir Sinteza, revija za likovno kulturo, številka 20, junij 1971

Zunanjščina, pogled iz Gosposke ulice, vir Sinteza, revija za likovno kulturo, številka 20, junij 1971

Detajl okenskega in fasadnega elementa, vir Sinteza, revija za likovno kulturo, številka 20, junij 1971

 

»Jugoslovani, ne kradite«
Sistem se je o vplivih z zahoda in novovzniklih željah in navadah prebivalstva velikokrat sprenevedal, ali pa je neustavljivim spremembam klavrno sledil v prepričanju, da jih sam vzpostavlja. Šlo je za ideološki boj, ki pa je bil občuten tudi na bojišču vsakdana. In nikjer bolj kot na območjih, kjer sta si morala socializem in kapitalizem pogledati iz oči v oči. V Sloveniji sta po tem značilni dve območji, ki sta skozi desetletja polpretekle zgodovine razvili povsem svojo folkloro, ki je do današnjega dne izredno prisotna v ustnem izročilu starajočega se prebivalstva in si pot postopoma utira v panoge beleženja nematerialne kulturne dediščine. Mejni območji med Slovenijo in Avstrijo na severu države in Italijo na zahodu sta zaznamovani s pripovedmi o tihotapljenju danes vsakdanjih dobrin v rezervnih gumah in pod sedeži avtomobilov, nošnji več parov kavbojk naenkrat in podobnimi anekdotami. V Mariboru je posebej prisoten spomin na prodajalno »Debela Berta« kmalu za mejnim prehodom z Avstrijo, kjer so Mariborčani kupovali vse od kave v tistih bolj železnih časih, pa do Barbik v tistih bolj rožnatih. Izveskom »Jugoslovani, ne kradite«, ki so bili nameščeni po prodajalni, navkljub.

Večer, 20. okrober 1970

Primer KVIK
Zgodbo zasnove, odprtja in prvega desetletja delovanja mariborske blagovnice KVIK, kot jo lahko beremo skozi obravnavo člankov in oglasov v mariborskem časniku Večer, predlagam kot izrazito razvedrilen, predvsem pa zelo poveden primer na mikroravni, ki kot simptom govori o spremembah v socialno-ekonomskih tokovih širše družbe. Med raziskovanjem potrošniških navad v Mariboru v obdobju, ki ga obravnavamo na razstavi Slovenija in neuvrščeni pop, sem zbral nabor člankov in oglasnih sporočil, povezanih z delovanjem blagovnice KVIK. Ob izboru naj ponudim nekaj spoznanj, ki so se mi porodila ob njih. Blagovnica KVIK se s sloganom »Kar vidiš, izberi, kupi!« odpre 19. oktobra 1970.

 

Tuja konkurenca

Časopisne najave ob odprtju nove blagovnice KVIK oktobra 1970 spremlja podton, ki nedvoumno pravi: »Ali bo otvoritev nove blagovnice Mariborčane pripravila do tega, da bodo raje kupovali doma kot v tujini?« Obseg prisotnosti avstrijskih trgovcev na Večerovih straneh je presenetljiva. Samo na eni stani z malimi oglasi 7. novembra 1970 tako na primer najdemo kar sedem velikih oglasov, opremljenih z grafiko in celo fotografijami, ki nagovarjajo Mariborčane k nakupu storitev in dobrin v Avstriji. To so urarji, draguljarji in zlatarji, vulkanizerji in preprodajalci šiviljske opreme. Ure – juvelirstvo bratov Teger iz Gradca v svojem oglasu jugoslovanskim kupcem ponuja popust, postrežbo v slovenskem jeziku in najugodnejšo zamenjavo dinarja. Vrzeli med domačo ponudbo in željami domačih potrošnikov ter navsezadnje njihovo kupno močjo postajajo vse večje. Že dan po odprtju v Večeru zapišejo: »Med ogledom posameznih oddelkov blagovnice smo opazili, da so le-ti dobro založeni, kljub temu pa smo pogrešali nekatere najnovejše modne dosežke, za katere se zanimajo zlasti ženske.«

Večer, 7. november 1970

 

Tehnološke novitete in arhitektura

Kar bo gotovo umanjkalo izdelkom na policah – element poželenja, ki ga posedujejo vedno prepoznavnejše znamke iz tujine -, poskuša KVIK nadomestiti s sodobnim nakupovalnim izkustvom. KVIK se po besedah vodstva ponaša s popolno klimatsko napravo in je prva blagovnica v Mariboru s tekočimi stopnicami, oprema pa je taka, da jo je moč brez posebnih težav premeščati in tako trgovini spremeniti podobo. Ti elementi so vpeti v arhitekturno zasnovo arhitekta Boruta Pečenka, o stavbi pa se je že pred odprtjem razvila živahna polemika, so zapisali v Večeru. »[Vključevanje] moderne zgradbe v zgodovinsko arhitektonsko okolje smo skušali doseči z izbočenimi plastičnimi okni ter z naravnim betonom. Tudi z novimi gradbenimi materiali lahko gradimo take zgradbe, ki se dobro vključijo v zgodovinsko okolje« se je moral zagovarjati arhitekt Pečenko. Navidezno pustost zgradbe so ob otvoritvi ozaljšali s stoterimi barvnimi zastavicami in drugo dekoracijo, na kateri je bil znova in znova ponovljen znak nove blagovnice.

Situacija, merilo 1 : 2500, vir Sinteza, revija za likovno kulturo, številka 20, junij 1971

Tloris pritličja, merilo 1 : 750 (zgoraj), tloris I. nadstropja, merilo 1 : 750 (spodaj), vir Sinteza, revija za likovno kulturo, številka 20, junij 1971

Vzdolžni prerez (B – B), merilo 1 : 750, vir Sinteza, revija za likovno kulturo, številka 20, junij 1971

 

Večer, 16. julij 1971

 

Izložbe

Sledeč otvoritveni akciji je za prepoznavnost blagovnice skrbela ekipa aranžerjev izložb in oblikovalcev celostne podobe. Po pripovedovanjih vodilnega med njimi – mariborskega slikarja Bogdana Čobala – so si izmišljali vse od opreme izložb kot vagonov vlaka na divjem zahodu do velikega svetlobnega znaka dedka Mraza na fasadi stavbe, animiranega z izmeničnim ugašanjem in prižiganjem luči. Izložbe so bile v Mariboru sila pomembna reč, saj so vsakoletno tekmovale na reviji izložb – tekmovanju v dekoraciji vseh večjih mariborskih blagovnic -, pa tudi samo dejstvo o obstoju mariborskega društva aranžerjev, o čemer izvemo v Večerovem intervjuju s predsednikom društva, priča temu v prid. Reference slednjega so nanizane v opisu pred intervjujem: »Dušan Štok je pred 18 leti končal na Dunaju dveletno šolo za gospodarsko propagando, oddelek za izložbe in razstave. Predsednik društva aranžerjev je že od ustanovitve, prvih pet let je bil amaterski predsednik, naslednjih petnajst pa profesionalec.« Na vprašanje o tem, koliko članov šteje društvo in zakaj je toliko aranžerjev nečlanov, odgovori: »Članov je 24 in 6 kandidatov. Kandidat postane član po dveh letih kandidature in ko pokaže določeno znanje. In prav pomanjkljivo znanje je vzrok za tolikšno število nečlanov.« Izložba blagovnice KVIK je v Večeru omenjena še nekajkrat – kot najlepša izmed več kot desetih aranžiranih v počastitev svetovnega dneva varčevanja in kot tista, ki »zaustavi marsikaterega Mariborčana, da si z zanimanjem ogleda dedka Mraza s polno naloženimi sanmi pred simboliziranim obzidjem starega Maribora.«

Večer, 6. oktober 1971

 

Tri kuriozitete

Prej o pomanjkanju drugih novic, kot o pomembnosti informacij, ki jih razkrivajo, pa pričajo tri kuriozitete v povezavi z blagovnico KVIK, najdene na straneh Večera. Prva govori o dogajanju na banketu ob otvoritvi blagovne hiše KVIK. V dvorani mariborskega hotela Slavija je »[nekaj] plesnih točk bolj ali manj oblečenih plesalk […] goste že dodobra razvedrilo, vse dokler se ni plesalki rusko ciganskega plesa pripetila nesreča – na gladkem parketu ji je spodrsnilo in padla je tako nesrečno, da si je zlomila roko.« O nevarnostih zabave so se razpisali tudi ob postavitvi električnega konjička. »V skrinjico ob njem vržeš dinar, fantiča posadiš na konjička in že si ta domišlja, da je pravi kavboj, ki na divjem mustangu vihra skozi prerijo,« so bili prepričljivi. Pa vendar stvar ni tako preprosta: »Toda konjiček ni živ in če hoče galopirati potrebuje elektriko. […] Speljali so navaden kabel kar po pločniku, ga s šuko dozo spojili z drugim kablom in zadeva je bila zanje opravljena. […] Mar res nihče pri Kviku ni pomislil, da se spričo tako improvizirane električne napeljave lahko pripreti nesreča z najhujšimi posledicami?« Paranoji hladne vojne ali pač večni pripravljenosti na vojno stanje se ni izognila niti blagovnica KVIK, saj so v Večeru kmalu po napovedi odprtja blagovnice naznanili tudi odprtje atomskega zaklonišča pod njo. »V mirnem času bodo seveda imeli v njem skladišče, kjer bodo verjetno hranili predvsem dražje izdelke,« so zapisali in dodali: »[Vhodna] vrata v zaklonišče so tako težka, da bi bila v ponos marsikateri banki.«

Večer, 22. oktober 1970

Večer, 30. oktober 1970

 

Kriminal in polemike o usposobljenosti trgovk

Težka vrata zaklonišča v blagovnici KVIK pa vseeno niso koristila v obrambi pred notranjim in zunanjim sovražnikom. Prvega so v Večeru obravnavali v članku z naslovom »Mimo blagajne v žep,« o drugem pa so si privoščili tak zapis: »[H. P., S. S., M. B., S. A., M. S. in R. H.,] so bili pred nedavnim dokaj podjetni fantje, ki so se zavzemali za to, da bi dobro živeli brez dela. Če pa hoče človek živeti brez dela, mora nekomu nekaj vzeti. To je vedelo tudi teh šest fantov in pridno so kradli po trgovinah, tu pa tam pa so v nje tudi vlomili – če so bile po »naključju« zaprte.« Čeprav ne delujejo nezakonito, pa so pogosto kot zločinke obravnavane tudi trgovke. Predvsem se skozi 70-ta ob njih rad obregne hudomušni anonimni komentator dogajanja v mestu, »dežurni reporter Ocvirek«, ki je v enem svojih poročil opisal razočaranje nad dejstvom, da januarja prav nikjer ni mogel kupiti tricikla: »Draga tovarišica, naj vam bo jasno, da bom jaz odločal, kdaj bom za svoj denar kupil tricikel, in ne vi, prav tako pa ne potrebujem vašega pouka, kdaj se kupujejo sanke in kdaj tricikel. Če ima otrok rojstni dan v januarju in si želi tricikel, mu ga ne bom kupoval avgusta. Če triciklov pri vas nimate, mi to na kratko povejte, hkrati pa dovolim, da vas je pošteno sram v imenu vsega podjetja, še posebej pa šefa nabave, kajti tricikel je predmet, ki gre v promet vse leto, ne pa samo v poletnih mesecih. Ali mislite, da v italijanskih ali avstrijskih trgovinah z igračami kdaj zmanjkajo tricikli?«

Večer, 16. januar 1975
In smo spet na začetku. KVIK je sicer dočakal nov sistem, a prehoda, kljub nekaj poskusom posodobitve, na dolgi rok ni preživel. Vprašanje je, koliko ugleda je zares sploh kdaj užival, a že v 80-ih je po pripovedovanjih vrstnikov mojih staršev, takrat študentov, izvirni slogan »Kar vidiš, izberi, kupi!« zamenjal pogovorni »Kmet vidi in kupi.« Nekaj pa je gotovo. KVIK, podobno kot druge bolj ali manj prepoznavne znamke obdobja 60-ih in 70-ih, v zadnjem času vse bolj pridobiva na priljubljenosti. Zakaj je temu tako, in ali je to dobro ali slabo, so teme gostilniških debat, akademskih razprav in navsezadnje mnogih razstav. Take so Slovenija in neuvrščeni pop v Umetnostni galeriji Maribor, Jugoslovanski Manchester v Muzeju narodne osvoboditve in Nova doba prihaja! Industrija – delo − kapital v Mestnem muzeju Ljubljana. Obiščite jih in odkrijte, ali je kaj emancipatornega potenciala v vsej tej jugonostalgiji!

 

Vrečka, ki so jo ob razstavi Slovenija in neuvrščeni pop po vzoru celostne grafične podobe blagovnice KVIK izdelali v Umetnostni galeriji Maribor. Vrečko je mogoče kupiti v njihovi muzejski prodajalni.

 

Pripravil:  Jure Kirbiš

 

Tiskane in spletne vsebine Outsider nastajajo v popolnoma neodvisni produkciji, brez podpore javnih sredstev. Za ustvarjanje potrebujemo aktivne bralce. Naročite se na tiskano edicijo Outsiderja ali podarite naročnino!