Minuli petek smo lahko slovenski in tuji arhitekti v MAO prisluhnili mislim o arhitekturi v zadnjih letih menda najbolj razvpitega svetovnega filozofa, Slavoja Žižka. Kar seveda ne pomeni, da smo se zaradi arhitekture izognili nekaterim aktualnim stalnicam filozofovih medijskih pojavljanj (kot so v zadnjem času razvpite izjave o Trumpu) niti nekaterim že velikokrat slišanim šalam. In res, tako kot je bilo pred kakimi  desetimi leti modno reči »berem/poslušam Žižka«, je danes enako modno reči »tole smo pa že slišali.« No, če bi bilo že slišano odločilni kriterij zanimivosti predavanj o arhitekturi, bi bila večina predavateljev brez dela. Žižkovo enoinpolurno izvajanje pred polno dvorano poslušalcev je bilo kljub vsemu temu ne le zanimivo, ampak za arhitekturno publiko tudi zelo pomenljivo. Nekatere stvari je pač treba nenehno ponavljati – ne zato, da bi jih iz laži spremenili v resnico, kot je želel Goebbels, ampak zato, ker si takšnih vprašanj arhitekti (skoraj) ne zastavljamo. Pa bi si jih morali.

Žižek arhitekturo označuje ne le za privilegirano mesto vpisovanja vsakokratne ideologije (kar so vedeli že stari Egipčani); zanj je pomembna predvsem zato, ker je tudi privilegirano mesto branja vsakokratne ideologije, in sicer predvsem »skrite resnice« ideologije – tistega, česar ne bo nihče izmed ideoloških akterjev nikoli javno priznal, ki pa v arhitekturi in oblikovanju kljub temu (ali pa ravno zato) vdre na plano. Klasični Žižkov primer je stalinistična arhitektura. Ne glede na to, da je bil režim v Sovjetski zvezi po črki zakona napredna ljudska oblast, kjer je bil Stalin prvi med enakimi, je bila realnost še posebej od tridesetih let naprej bolj podobna nekakšnemu despotskemu dvoru Ivana Groznega, ki je svoje najzvestejše privržence ugonabljal enako intenzivno kot svoje najnevarnejše nasprotnike. Čeprav je bilo (milo rečeno) neskladje med načeli in realnostjo očitno vsakomur, je bilo pretvarjanje strukturno nujni pogoj preživetja. Ne le, da so disidenti in uporniki svojo držo plačali z življenjem ali vsaj gulagom, sistemu so bili še bolj nevarni tisti privrženci, ki so na neskladje jasno opozorili in niso več igrali navidezno naivnega državljana. V tem primeru stalinistična arhitektura kot zmes neoklasicističnega kiča in kapitalističnega futurizma (saj so nebotičniki, ki jih je Stalin gradil po sovjetskih mestih, pravzaprav do skrajnosti prignani sedeži newyorških velepodjetij) izgovarja to, česar državljan ne sme: razkriva pravo naravo sistema, ki se nam v še v današnjem času zdi očitna regresija v primerjavi z avantgardno arhitekturo in umetnostjo prvih let Sovetske zveze. Nekaj podobnega se nam morda dogaja tudi danes, le da smo morda postali dejansko bolj naivni kot sovjetski državljani. Ne le, da se delamo, da verjamemo, – menda v učinkovitost prostega trga, ki lahko nadomesti tudi vse funkcije države, čisto zares verjamemo.

Po Žižku so privilegirano mesto sodobne ideologije v arhitekturi veliki kulturno-umetniški centri zvezdniških arhitektov. Na videz morda neideološka arhitektura, vendar pa so taka tudi stranišča! Poslušalci namreč nismo ušli tudi straniščnemu humorju, kar pa je treba razumeti dobesedno: ena izmed boljših šal je bila obenem tudi poskus branja dizajna, ki da v vsakodnevnem življenju izraža vse tiste skrite resnice, ki jih ideologija nikoli jasno ne izrazi. Če imamo v klasični razsvetljenski Evropi nekako tri prevladujoče civilizacijsko-svetovnonazorske modele: anglosaškega (pragmatičnega), francoskega (revolucionarnega) in nemškega (idealističnega oziroma metafizičnega), pozna vsak izmed njih tudi poseben tip straniščne školjke, ki takšnemu modelu idealno ustreza oziroma ga kar najpopolneje reprezentira. Dizajn ne more biti nikoli reduciran na čisto uporabnost, ločeno od ideologije. Vendar pa, zakaj bi ponavljal šalo, če jo lahko pove kar njen avtor:

Pomudimo se še pri konceptu interpasivnosti, ki ga je vpeljal Žižkov kolega, avstrijski filozof Robert Pfaller. Interpasivnost na kratko rečeno pomeni predajo lastnega uživanja nekomu ali nečemu, ki nato uživa namesto nas (najpogosteje stroju, lahko pa tudi drugim ljudem). Najbolj znan primer je morda konzerviran smeh, »canned laughter«: ko človek po utrujajočem dnevu pride zvečer domov in si prižge televizijo, na kateri se ena za drugo vrtijo humoristične serije, se mu ni treba niti smejati: nevidno in vnaprej posneto občinstvo se smeji namesto njega. Nekaj podobnega se zgodi, ko si fotokopiramo desetine strani kakšne knjige in jih shranimo, da jih bomo pozneje prebrali, pa jih nikoli ne. Na nek način jih namesto nas prebere fotokopirni stroj, da jih ni treba nam. Enako pogosto vračamo knjige v knjižnico neprebrane – kot da smo jih »prebrali« že s svojo izposojo oziroma z bralcem črtnih kod, ki ga v roki vihti knjižničar. Ob tem si zastavim vprašanje: ali arhitekti pogosto ne izpolnjujemo ravno takšne »interpasivne« vloge v družbi: na nešteto natečajih in idejnih rešitvah proizvajamo nove virtualne stavbe, ki pogosto ostanejo le to. Kot da bi državne in zasebne investitorje s projektom, ki ga lahko natisnemo in publiciramo kot dosežek, odvezali tega, da je treba stavbo tudi realizirati; renderji pa nato rahlo bledijo na sejah četrtnih skupnosti in v najboljših primerih na gradbiščnih ograjah …

Miloš Kosec

Tiskane in spletne vsebine Outsider nastajajo v popolnoma neodvisni produkciji, brez podpore javnih sredstev. Za ustvarjanje potrebujemo aktivne bralce. Naročite se na tiskano edicijo Outsiderja ali podarite naročnino!