Že teden dni poslušam simfonijo zemlje. Moram reči, da je boljša od Spotifyja ali katere koli radijske postaje, ki sem jo kdaj slišala.
Osnova tega glasbenega dela je mešalnik, katerega monotnono brnenje spremlja celotno simfonijo, gre pa nekako takole: najprej vstopi oster zvok gramoza, ki enakomerno praska po notranji strani mešalca. Nato se eden za drugim pridružijo pesek, glina in apno ter izpopolnijo zvok. Gramoz ritmično udarja ob stene stroja – nekakšen metronom, ki določa tempo.
Ampak ne za dolgo. Kmalu nastopi voda. Njeni valovi se razbijejo in nato zmešajo melodijo v tekočo harmonijo.
Enakomerni ritmi pa izzvenijo brž ko zaslišim kovinsko zvonjenje samokolnice in postopnega kapljanja mešanice zemlje vanjo. Škripajoče kolo se usmeri proti opažu, kjer se zemlja z zamolklim udarcem usede med stene opaža, svoje zadnje počivališče.
Pa še ni konec. Finale se pojavi kot serija enakomernih, odmevnih udarcev – dokler roke zdržijo. In ko se mišice utrudijo, roko v gibanju ohranja navdušenje. Dokler se celotno prizorišče ne umiri. Tišino, ki nastane, pa prekine le občasen krik galebov.
Tekst in fotografija: Kinga Gacsályi
Naslovna fotografija: Georges Barque – Still life with metronome
