Mojstriti umetnost izgube gre brez napora,
tako mnogo stvari, zdi se, je polno namena,
da se zgodé in izguba sploh ni katastrofa.
Ena umetnost, Elizabeth Bishop (prev. Veno Taufer)
Seznam izgubljenih stvari, brez posebnega vrstnega reda pomembnosti:
– Rdeči alarm, ki ga je za Aleša podpisal težko ulovljivi Tomaž Lavrič,
– Vprašanje Bruna s podpisom Aleksandra Hemona, katerega zapis je Aleš želel uporabiti v Balkanski brvi (oh, tisto iskanje, tisto razbijanje glave, jeza nad znanci, ki bi si jo morda utegnili izposoditi in je niso vrnili; Aleš brez njega skoraj ni hotel dati knjige v tisk …),
– večina pesmi Sapfo,
– majevski kodeksi,
– moja avtomobilska registracija le nekaj dni pred rokom za tehnični pregled (toda kako, kje?),
– Lukasov najljubši pulover s kapuco v neki letališki hali,
– Mrtvomorski rokopisi (znova najdeni! – skoraj dve tisočletji kasneje …),
– moja glamurozna, mnogo predraga modra sončna očala z dioptrijo (nikoli najdena! – še zmeraj jočem …),
– košček neba nad Šmartinsko, ki se je nekoč razpiral nad menoj na jutranjih sprehodih s psom, ki ga je zdaj za vselej zaprla nova stavba.
Seznam je neizogibno nepopoln. Gotovo je bilo na svetu izgubljenih mnogo več stvari, kot je ohranjenih, če sploh ne omenim ljudi, ki smo jih izgubili. V svoji pesmi Ena umetnost Elizabeth Bishop našteva vse reči, ki se jih je morala naučiti izgubiti: mamino ročno uro, ključe, hiše, mesta, reke, celino, ljubezen svojega življenja: »(glas šaljiv, všeč mi je roka, ki omahne)« – kot da bi oklepaji lahko skušali zaobjeti tako neprecenljive stvari.
Ko izgubimo človeka, ki ga ljubimo, je prvi vzgib, da se oklepamo, oklepamo, kolikor se da, medtem ko nezaustavljivo drsijo od nas. Toda mrtvi so tako prebrisani, spomini nanje tako muhasti in nezanesljivi, njihova odsotnost tako popolna (včasih človek ugiba, ali so sploh kdaj obstajali), da stiskamo predmete, za katere si predstavljamo, da jih nekako utelešajo, pa če so še tako uboren in beden nadomestek.
Ko je Aleš umrl komaj leto in mesec po Tomažu Šalamunu, smo s skupino užaloščenih prijateljev kovali načrte, kako bi ustanovili skupni kulturni zavod za oba moža, čigar središče bi bila čitalnica z vsemi tisoči knjig, ki sta jih zbrala za časa svojega življenja, tako nepodpisane kot podpisane od avtorjev. (Pregledala sem Aleševo zbirko in impresiven delež knjig, ne polovica, ampak skoraj, je podpisanih – poklicna deformacija pesnikov, kot kaže, da drug drugemu podarjajo dragocene knjige, ki jih tržišče nenehno podcenjuje.) Čeprav sta si bila pesniški slog in izraz Tomaža in Aleša neznansko daleč, celo kot noč in dan, sta bila najboljša prijatelja in njuna enkratna, zvonka glasova sta se dvigovala nad malomarnim, prekupčevalskim slovenskim kulturnim prizoriščem, nad vsem barantanjem in birokracijo, politično razdeljevanimi nagradami, točkami, drobnjakarstvom. Zame njuno prijateljstvo prikliče spomin na čas, ko sem prvič prišla v Slovenijo, preden se je literarno prizorišče balkaniziralo tako kot vsa regija, ko so se v Vilenici srečevali pisatelji vsej političnih barv in generacij, pili kot žolne in slavili svojo umetnost, ko je opiti Milan Đjorđević prilepil dolarski bankovec na čelo Mikiju, lastniku restavracije Pen Club, in ga je ta v povračilo s pestjo podrl na hrbet; ko je opiti Ludwig Hartinger zgrmel v brezno pred hotelom Lipica, potem pa gasilce, ki so ga prišli reševat, pozdravil z Rilkejevimi stihi: »Kdo, če bi zaklical, bi v vrsti angelov me slišal?« No, če ne angeli, so bili hvalabogu vsaj gasilci.
To so bili časi. Izgubljeni vek, prav zares.
V glavnem, te sanje se niso uresničile. Ni nam uspelo združiti dediščine obeh prijateljev. Nismo dobili svojega kulturnega centra ali svoje čitalnice. Kdo pa smo bili mi, čisti amaterji, valjajoči se v nostalgiji in žalovanju, da bi se zoperstavili domačijsko povezanim silam, ki se izmenjujejo pri nadzorovanju književne in kulturniške scene ter njenih finančnih virov in ki so imele s Tomaževo dediščino drugačne načrte? Toda nič hudega. Center za poezijo Tomaža Šalamuna je čudovit in prireja vrsto imenitnih literarnih dogodkov. Govori se, da niso bile knjige nikoli katalogizirane, kot se je obljubljalo, in da so mnoge izpuhtele iz sobe v žepih tihotapcev, ljubiteljev besed. Že sam pojem čitalnice je vsekakor paradoksalen, nelagoden kompromis med pošiljanjem knjig v svet in njihovim spravljanjem pod ključ. Predstavljamo si uglajeno in kultivirano okolje, v katerem hvaležni bralci sedijo pod žarkimi lučmi in obračajo strani knjig, potem pa jih pohlevno vračajo na police. Toda kako jih zavarovati? Z zaklenjenimi steklenimi omarami? Z zaposlitvijo varnostnika, ki bo preiskoval obiskovalce pri izhodu? Z lepljenjem zaščitnih kod?
Ob vsem spoštovanju do plemenite kaste literarnih zgodovinarjev, knjižničarjev in arhivistov – zdi se mi, da bi bilo Tomažu tako všeč, da njegove knjige odprhutavajo kot samotarski metulji, da pristajajo v naključnih skrivnih, nespremljanih zbirkah, da jih bo morda čez desetletja znova odkril kak strasten bralec v kakem obskurnem antikvariatu, kakršne sta tako Aleš kot Tomaž tako ljubila. Ta misel, da včasih literarne dediščine, ogrožene dediščine vseh vrst, bivajo v nekih srečanjih v prihodnosti, ki jih ne ustvarjamo mi, ki jih ne obvladu- jemo in ki po definiciji ne morejo biti opremljena z zaščitno kodo.
Kajti tudi v tem je lepota: da stvari izpustimo iz rok.
Napisala: Erica Johnson Debeljak
Naslovna slika: © Kevin Dolmaire