Intervju s Klausom Littmannom, avtorjem projekta For Forest

Vse se je začelo pred skoraj petdesetimi leti, ko je umetnik Max Peintner dokončal eno izmed svojih mnogih odličnih distopičnih risb in jo poimenoval Nenehna privlačnost narave. Dvajset let kasneje je reprodukcijo risbe v neki publikaciji slučajno zagledal Klaus Littmann, takrat mlad švicarski umetnik in kurator. Popolnoma ga je prevzela in zaželel si jo je vtisniti v zavest slehernega človeka, in sicer tako, da jo je želel dejansko uresničiti. Nenehna privlačnost narave prikazuje velikanski stadion, na tribunah katerega se zbirajo radovedni obiskovalci. Niso si prišli ogledat nogometne tekme. Namesto tega z zanimanjem in osuplostjo opazujejo majcen, a popolnoma izpraven srednjeevropski mešan gozd,  zasajen v sredini arene.

Leta 2019 se je Littmannu končno nasmehnila sreča in priložnost za uresničitev projekta se je pokazala na celovškem stadionu. V času, ko je ta intervju objavljen, gozd stoji, in še do prihajajoče nedelje se moč preleviti v enega izmed zvedavih opazovalcev s Peintnerjeve preroške risbe.

Vendar se v prevodu stvari pogosto izgubijo, in v procesu prenašanja med mediji se pomeni popačijo. Tako je Peintnerjeva duhovita in pronicljiva risba ob prenosu v realnost postala velikanski umetniški spektakel, ki se bolj ukvarja s svojo javno podobo in organizacijo kot z vsebino, ki jo želi prenesti dalje. Tako je sama velikost in razsipnost projekta kontradiktorna z njegovim navideznim okoljskim angažmajem. Tako gozd, ki stoji na celovškem stadionu, ni zares gozd. Ob pogledu nanj ne čutimo sublimne prevzetosti nad naravo, niti groze pred obetom predstavljene distopije, niti preskoka nove transgresivne misli, temveč kvečjemu rahlo depresijo in osuplost nad vsem človeškim. For Forest ni gozd sredi stadiona; je človeška reprodukcija gozda, zbirka debel, spektakularna instalacija, ki si jo odpeljemo ogledat z avtom. Za For Forest so gozd le drevesa. A gozd ni le to: so prepleti korenin, načini padanja svetlobe, komaj zaznavni vonji, stoletja umiranj, pomladi ponovnih rojstev. Umetnost pa je več kot le megalomansko reproduciranje idej. Zdi se, da gre projektu, ki se sicer napaja iz zanimive in razmisleka vredne risbe Maxa Peintnerja, še bolj kot pri risbi le za podobo, za estetsko doživetje. For Forest ne poseže nikamor globlje, tja se moramo odpraviti sami – najbolje na drugo stran, proč od stadiona, po poti skozi gozd.

V svojih projektih se veliko ukvarjate z javnim prostorom. To navadno pomeni, da je tudi vaša intervencija javna, da je dostopna vsakomur. Je to eden od razlogov, da se spet in spet vračate v javni prostor? Vas zanima vprašanje dostopnosti umetnosti?

Seveda ima to nekaj opraviti tudi z mojim mentorjem Josephom Beuysom, ki se je prav tako ukvarjal z intervencijami v javni prostor. Vendar so me vedno tudi zanimali fenomeni vsakdanjega življenja in vsakdanje kulture. Javni prostor ponuja širok doseg, dejansko lahko s svojo intervencijo dosežeš vsakogar, ki prostor uporablja, in to me zelo privlači.

Še ena karakteristika mojih projektov je, da so vedno začasni. Drugi umetniki morda delajo za večnost, jaz pa ne. Moje delo je vedno vpeto v čas, v sedanji trenutek. To ga dela idealnega za javni prostor.

Vendar pa je danes lahko umetnost še bolj dostopna, in ima še večji doseg prek digitalnih kanalov. Če bi torej res želeli doseči vsakogar, zakaj intervencije kljub temu morajo biti fizične, zakaj morajo biti predmeti otipljivi?

Online je online, življenje pa je življenje. Resnično je. Ko si ogledujete stvari na spletu, vedno obstaja neka razdalja, prepreka med opazovalcem in umetniškim delom. Ko pa projekt realiziramo, kot smo tega na nogometnem stadionu, pa je te razdalje dosti manj. Gre za drugačne vrste izkušnjo, ki je tudi fizična.

Torej je fizičnost umetnosti za vas pomembna? Instalacija For Forest je zasnovana z risbo Maxa Peintnerja v mislih. V enem nedavnih intervjujev ste dejali, da je cilj projekta, da se ta risba »vžge v zavest ljudi«. Zato se sprašujem, zakaj je, da bi dosegli ta cilj, sama risba ni dovolj? Ta namreč že obstaja. Zakaj jo je potrebno realizirati v treh dimenzijah?

Ta risba je in bo vedno ostala samo risba. Pomembno je poudariti, da je nastala v sedemdesetih, torej je že relativno stara, in takrat je šlo le za špekulacijo. Upodablja fantazijski stadion. Ta stadion ni resničen, ni točno določen. Močno verjemem, da s tem, ko to risbo prenesemo v resničnost, ustvarjamo popolnoma drugačno izkušnjo. Med sprehodom po tribunah si lahko gozd ogledamo z različnih perspektiv, od zgoraj, s strani … Mislim, da to na posamezniku pusti močnejši vtis.

Pogosto gledamo stvari, ne da bi jih zares videli. V današnjem svetu je toliko impulzov, da smo nanje postali imuni. Filtriramo jih. Podzavestno ignoriramo stvari. Če pa vsakdanji objekt vzamemo iz njegovega običajnega konteksta, se nenadoma zavemo, da resnično obstaja, in ga vidimo v drugačni luči. To je princip, ki ga pogosto uporabljam pri svojih konceptih. Iz konteksta vzeta stvar privzame nove pomene in navdihuje razmislek. Kaj mi narava pomeni. Ta projekt bo imel za vsakogar drugačen pomen. Če si predstavljate ljudi, ki sedijo na stadionu in si ogledujejo gozd: za nekatere bo to umetnost, za druge bo imel projekt simbolno ali filozofsko vrednost, spet tretji ga bodo razlagali kot političnega ali okoljevarstvenega. Poleg vsega tega pa je tudi spomenik, obeležje (Mahnmal).

Če se vrneva k vprašanju podobe: če gozd gledamo s stadiona, je še vedno zgolj spektakel. Ne moremo se sprehoditi skozenj. Le gledamo lahko, ne moremo pa imeti z njim interakcije.

Kako to mislite, da ne moremo imeti interakcije z njim?

No, seveda lahko, vendar na podoben način, kot lahko imamo interakcijo s 3d virtualno podobo ali pa z grafiko na papirju. Tam smo le kot opazovalci.

To je zavestna odločitev. Tega projekta nismo hoteli spremeniti v event. Umetnost je postala visoko eventizirana, vse je event, in tega nisem hotel. Umetnost je postala lifestyle, dobrina, in tega ne podpiram. S tem, ko smo obiskovalcem postavili omejitev, smo želeli, da se ti vprašajo: kaj je to, kar tu vidim? Kaj gledam?

Da bi na stvari pogledali z drugega zornega kota, da bi jih razumeli kot to, kar so, in kot to, kar bi lahko bile, mora biti torej med objektom in gledalcem nekakšna ločnica, prepreka?

Ne bi rekel, da je to res na splošno, zagotovo pa je res v tem primeru. Prav tako pa ima to opraviti s spoštovanjem. To je projekt, ki ima mnogo plasti, mnogo vsebine, in naslavlja več različnih tem. Ena od njih je gotovo tudi spoštovanje do narave, spoštovanje do vsakdanjih stvari, ki jih jemljemo za samoumevne.

Prej ste omenili, da se pogosto vračate k enaki metodi: stvari vzamete iz konteksta in jih postavite na ogled kot izolirane objekte. To bi lahko pravzaprav naredili s čimerkoli. Mislim, da je to odličen način delanja umetnosti, vendar pa je tudi precej preizkušen in že velikokrat viden. Gre za skoraj mehanski način produkcije umetnosti, dobro utečen mehanizem. Zakaj bi torej to počeli spet in spet?

Pa vendar vsakič delam z drugo snovjo! Če bi bil slikar, bi me prav tako lahko vprašali: zakaj spet in spet slikaš? Zakaj znova in znova izbiraš isti medij? Zame je to način, tehnika, s katero lahko najbolje predstavim izbrano vsebino, in s katero lahko tudi provociram.

Občasno delam v drugih tehnikah. Vendar pa je v veliki meri prav to moj material, prav kot barva ali glina: vsakdanji objekti, ki so postavljeni v nenavadne situacije in medsebojne odnose, in s katerimi lahko povem, kar želim.

Kakšen je torej vaš delovni proces? Kako se odločite, kateri objekti so vredni izpostavljanja, tega, da jih »vzamete iz konteksta«?

No, v primeru For Forest je vse skupaj malce drugače, saj sem na tem projektu delal in ga želi realizirati že zadnjih 30 let. Vse skupaj je bilo naključje: videl sem risbo Maxa Peintnerja v neki publikaciji in nemudoma sta me fascinirala tako motiv kot naslov, Nenehna privlačnost narave. Prav tako me je fasciniralo dejstvo, da je Max Peintner že v 70. letih slutil, da bi lahko kdaj prišlo tako daleč, da je imel vizijo sveta, v katerem je treba gozd ščititi in razkazovati na stadionu, podobno kot počnemo z živalmi v živalskem vrtu. Trideset let sem torej iskal stadion in ga končno našel v Celovcu, kjer je bil stadion prazen dovolj dolgo, da smo na njem lahko posadili drevesa.

Kako pa izbiram teme, je vsakič drugačna zgodba. Za svoj naslednji projekt sem imel popolnoma drugačne načrte, potem pa se je pokazala priložnost za For Forest, ki je zame spremenil stvari. Veliko sem premišljeval o človeškem odnosu do narave, in se zdaj želim v to bolj poglobiti. Naslednja tema, ki se je bom lotil, je voda.

To je pravzaprav vprašanje, ki sem vam ga tudi želela zastaviti: zakaj zdaj? Ste res iskali stadion kar tri desetletja? Ali pa je zdaj iz kakšnega razloga še posebno dober čas za uresničitev tega projekta? Zakaj ne deset let prej ali kasneje?

Ta projekt sem poskusil realizirati v mnogo državah: v Franciji, Švici, Nemčiji, vendar nikdar nisem imel veliko uspeha. Dejstvo, da je gozd zdaj v Celovcu, je popolno naključje. Nekdo mi je povedal, da obstaja stadion, ki ni popolnoma izkoriščen. Če smo iskreni: če je nek nogometni klub zelo dober, je v tem udeleženo toliko denarja, da bi takšen projekt, kot je naš, ne mogel za toliko časa napolniti stadiona. A na nek način je to naključje kot usoda – čas je popoln za to, da se je projekt uresničil. Navadno sem s svojimi projekti deset let prezgoden. Ta pa se je uresničil v popolnem trenutku. Če bi ta projekt izvedli pred desetimi leti, se ljudi verjetno ne bi tako dotaknil kot danes. Zdaj pa, ko se mladi ljudje udeležujejo akcij kot je Friday for Future, mislim, da bo imel projekt velik učinek.

Ko sem se z avtobusom peljala na ta intervju, sem ravno razmišljala o Greti Thunberg in tem, da se z jadrnico odpravlja v New York. To je precej čistunska poteza, ampak javnosti sporoča tudi nekaj o močni integriteti. Ste vi skrbno izbrali partnerje za ta projekt? Ste to, kar želite s projektom povedati, poskušali izraziti na vseh nivojih organizacije?

To pri svojih projektih vedno počnem, in ta ni nikakršna izjema. Vedno razmišljam, kdo bi bil idealen partner za uresničitev projekta. Zame je zelo pomembno, da so projekti zaupanja vredni. Če bi pri projektu sodeloval na primer z Red Bullom, ta ne bi bil več zaupanja vreden. V svojih projektih poskušam izraziti to, v kar verjamem in česar se tudi držim v svojem vsakdanjem življenju. In to ni vedno lahko.

Morda je to nekoliko neumno vprašanje, pa vendar: torej verjamete, da je vredno? Da so vse surovine, vsa energija, ki ste jih vložili v ta projekt, da je vse to vredno žrtvovati za statement, ki ga boste naredili? Da bo ta vpliv tako močen, da bo vredno?

Seveda je treba vedno pretehtati, ali je projekt vreden izvajanja, in iskati zlato sredino. Koliko vlagamo za kakšen učinek? Kaj se mi zdi bolj pomembno? Seveda lahko, če ste zelo strogi, tudi v tem projekt najdete nedoslednosti. Projekt ima zelo velik vložek za en sam statement. Vendar je včasih treba poseči po ekstremnih dejanjih, da bi bili slišani, da bi omogočili tej risbi, da zakroži po svetu.

Po drugi strani pa je vsakič, ko kdo dela projekt v javnem prostoru, postavljen pod drobnogled te iste javnosti. Kar je tudi prav! Vendar mora biti kot umetnik pripravljen odgovoriti na nekaj težkih vprašanj. Prej mora temeljito premisliti, kakšne so slabosti projekta, zaradi katerih bi ga lahko drugi kritizirali. V našem primeru bi bilo to takrat, ko vam ne bi znal odgovoriti na vprašanje, kaj se bo z drevesi zgodilo, ko se projekt zaključi. Vendar bodo ta posajena na drugo, stalno lokacijo in bodo še naprej rasla. Zato je CO2 bilanca projekta v vsakem primeru pozitivna.

Pogovarjala se je: Ajda Bračič