Narodna in univerzitetna knjižnica že štiri desetletja prepričuje javnost(i), da potrebuje nove, dodatne prostore. Sredi sedemdesetih je tedanjemu ravnatelju knjižnice prof. Jaru Dolarju najvišja oblast razumevajoče prikimala in obljubila, da bo zagotovila sredstva za gradnjo nove stavbe nacionalne knjižnice, ki je že takrat postajala pretesna. Pomirjen je odšel v pokoj, kjer pa začetka gradnje ni dočakal. Zapustil nam je dragoceno spoznanje, da so knjige in knjižnice naš spomin, in izkušnjo, kako ta spomin, v podobi NUK, Slovenci negujemo.
Nadaljevalo se je v osemdesetih, ko je bil le izveden prvi projektni natečaj, v letu 1994 pa je Državni zbor sprejel celo poseben zakon o izgradnji knjižnice, ki je menda v veljavi še danes, saj ga ni nihče preklical. Radi smo poudarjali pomen knjige in književnosti za izgradnjo slovenske nacionalne zavesti. Vremena Kranjcem so se jasnila.
Izgledalo je res obetavno, izdelali so se načrti, projekt se je dopolnjeval in posodabljal, prostor med Emonsko in Slovensko cesto, kjer naj bi gradili, je bil arheološko raziskan. A prve lopate za gradnjo knjižnice ni zmogel zasaditi nihče. Vedno bolj je postajalo jasno, knjižnici, knjižničarjem, kulturni in splošni javnosti, da je projekt na stranskem tiru, ki ni priključen na progo, ki vodi v boljšo prihodnost. Po njej so se vozile druge prioritete.
Če smo že nekako razumeli, da je v našem narodu sinonim za hiter napredek široka in gladka cesta (danes bi Prešeren pel “bliža se asfaltna cesta, nje se ljub’ca veselim”), in je zato bilo potrebno prednostno zgraditi avtocestni križ, pa smo istočasno v družbenih razpravah kljub temu neprenehoma poudarjali, da je za napredek, tudi gospodarski, potrebno predvsem znanje. Znanje pa pridobimo z učenjem. Praviloma iz knjig, ki jih hranijo v knjižnici.
No, kljub zakonu, projektu in splošnemu prepričanju, da novo stavbo nacionalne knjižnice potrebujemo, saj moramo postati vendar družba znanja (da se bomo med drugim lahko vkrcali na tisti hitri francosko-nemški vlak razvoja), se ni premaknilo nič. Projektu so se začela poznati leta, arheološko jamo so zasuli in zravnali, da je na parceli lahko začelo obratovati parkirišče.
Konec prvega desetletja novega tisočletja je prišla finančna kriza in, po svoje presenetljivo, prinesla nova razmišljanja, da novo nacionalno knjižnico nujno potrebujemo in da je treba razpisati nov natečaj, da pridemo do sodobne knjižnične in arhitekturne rešitve. Kaže, da se Slovenci šele v kriznih časih prav zavemo pomena kulture, pisne dediščine, jezika, knjige in znanja.
V letu 2012 je na mednarodnem natečaju zmagal projekt biroja Bevk Perovič in nato… se ni zgodilo spet nič. Sedem let po natečaju je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS letos naredilo prvi korak naprej in zagotovilo sredstva za začetek izdelave projektne dokumentacije. Ta naj bi se izdelovala še v letu 2020. A ko smo pred kratkim videli predlog proračuna za leto 2021, smo žal doživeli tisti déjà vu vtis, saj v državnem proračunu ni sredstev za začetek gradnje NUK2. Niti za izkop gradbene jame.
Ker je to verjetno zadnja priložnost, da zgradimo NUK2, je potrebno ponovno jasno in glasno povedati: NUK2 potrebujemo, ker je naša naloga, da bogastvo kulturne dediščine, zapisano znanje, izkušnje in domišljijo prenašamo na sedanje in bodoče rodove. Da omogočimo uporabnikom, v prvi vrsti študentom in raziskovalcem, dostop do zapisov v analogni in digitalni obliki. Pa tudi, da jih usposobimo za iskanje informacij in jim pri tem nudimo vso potrebno pomoč.
Če smo še bolj natančni: NUK2 nujno potrebujejo uporabniki. Potrebujejo sodobno opremljene prostore za študij in raziskovanje s 1.500 študijskimi čitalniškimi mesti. Potrebujejo prostor za 300.000 knjig. Potrebujejo individualne študijske celice. Potrebujejo nočno čitalnico. Potrebujejo prostore za delo študijskih skupin. Potrebujejo računalniško učilnico. Potrebujejo dvorano za predstavitve in strokovna srečanja. Potrebujejo prostore, v katerih jim bodo bibliotekarji nudili informacijsko podporo pri pridobivanju, vrednotenju in uporabi informacij. Potrebujejo prostore za izvedbo delavnic. Potrebujejo ustvarjalnice. Potrebujejo prostore za multimedijsko usposabljanje. Potrebujejo skratka prostore, v katerih bodo pridobivali znanje in veščine.
Ker lahko odpelje zadnji vlak za izgradnjo NUK2, moramo nujno te potrebe artikulirati v jasno zahtevo:
Zgradimo NUK2 – zdaj!
Viljem Leban, ravnatelj NUK
